Nuna in kanarček

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Orglar. Nuna in kanarček.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.
Zarjavela devica.
Izdano: Prešérnove poezije, 1902
Viri: Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
Nuna.

Vesela pomlad se zbudila je spet,
moj ptiček, preljubi kanarček!
Ak mika v zeleni te gozdek letet’,
ne branim ti, okno ti hočem odpret’.
Poišči si gnezdece, ptiček,
zapústi Ignac’je samôto
in vživaj prostósti sladkôto! —

Kanarček.

Bi zlêtel iz célice ptiček vesel
na srečnih otokih kanarskih,
kjer rod se očetov je mojih začel,
kjer vedna pomlad je, ni groma ne strel,
ne sliši šum sap se viharskih;
kjer slana, sneg, toča ne pada,
zaláz’vati nas ni navada.

Premrzle so v gozdih mi vaše rosé,
prehitro pomlad pri vas mine!
Viharska poletja so, zime hudé,
in ptice kragulji, lisice moré,
leteče, lazeče zverine;
mladenči pri vas za njih glave
nastavljajo skrivne nastave.

Sem v ptičnici rojen in v cel’ci zrejèn,
samote, pokoja navajen;
le tebe sem, deklica, ljubit’ učèn,
od sreče togotne bil nisem tepèn,
od tvojih sem rok bil glajen!
Kak bi se navadil trpeti,
kak živel bi zunaj na sveti!

Nuna.

Pač res je, kar poješ! ... Pri meni tedàj
v tej célici nunski ostani!
Ti stregla in pela bom kakor dozdaj,
odpevaj mi, ljubček, krog mene skakljàj,
mi zlato dovoljnost ohrani!
Le celico naj’no zapriva,
prostosti svetá ne želiva!