Zarjavela devica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nuna in kanarček. Zarjavela devica.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.
Sveti Senán.
Izdano: Prešérnove poezije, 1902
Viri: Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V tridesetem d’vičica
reva še samičica
prebritkó je stokala,
milo, milo jokala:

»Oj me, oj me, vbožica!
Sem cvetlà ko rožica,
en’mu b’là sem milija,
ko dišeča lilija.

Srce se mu vnelo je,
mu zvestó gorelo je;
me prevzetnost zapeljá,
nisem rekla ne al .

Ptič zijalast priletí,
na liman’ci obvisí;
fantič ga ne gre lovit,
misli boljši lov dobit’.

’Ztrebi se počasi ptič,
prazen gre domu fantič,
gre z objokanim’ očmi,
vjel da lep’ga tička ni.

Čakala sem boljšega,
čakala sem goršega,
dokler me pozabil je,
z drugo se obabil je.

Tekel čas je mladih dni,
pome b’lo nikogar ni ...
Stara sem samičica,
zarjavela d’vičica.«