Ženska zvestoba (Prešernove poezije)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ribič. Ženska zvestoba.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.
Orglar.
Izdano: Prešérnove poezije, 1902
Viri: Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bil godec je mlad in lep in vesel.
Lepó je godel, sladkó je pel.

Biló ni godu, svatóvšč’ne, semnjà,
de tje ne bili bi vabili ga.

Poslušajo radi ga vsi ljudje,
ga gledajo rada dekleta mladé;

posebno pa Mic’ka, županova hči,
pogosto obrača vanjga oči.

Od čistega godec je ognja vnet
za Mic’ko bogato, rožo deklet.

Zastonj več drugih postopa za njo,
le njemu prijazno se smeja oko.

In kar mu obetajo očesa nje,
potrdijo kmalu besede sladké.

Nje oče s’cer stavi ljubezni se v bran,
al oče bo sprošen, al pa — goljufan.

Obljubi Mic’ka godčeva bit’,
al samka ostati, se ne možit’ ...

Prišel je v grad mlad, lep kancelir.
Sto zlatih je služil dvakrat štir’.

Lahko bi s temi, in kar bo dobil
še zraven, ženico, otrôke redil ...

Od konca mesto hod’ obisk’vàt’.
Povabi ga deklice oče al brat.

Vklon materin, gospodične oko
ponujata v zakon mu njeno rokó.

Al v kratkem času se zgodi,
de cele mesce ga v mestu ni.

Novica pravi se na glas,
de hodi k županu pogosto v vas.

S’cer oče župan so mož neslan, —
kaj dela tam kancelir vsak dan?

Priljudna in lepa je njega hči,
al ona zvesto za godca gori.

Bil Vel’ki Šmaren prišel je spet,
prišèl god Micike, rože deklet.

Bil čas se je Mic’ki prikupit’,
zagodnico čas ji je bil naredit’.

Pod ôknom godejo godci trije,
med njimi tam gode ljubi nje.

Pod ôknom godejo ure tri,
al Micike lepe k oknu ni.

Nje godec strune pritiska hudó,
od Micike jemlje nekdo slovó.

Na goslih počila struna je.
To, godec, ni dobro znamenje!

Zarotil se je, se je zaklel,
de strune druge ne bo napel.

Na Mali Šmaren pre’blečena
gospa je Micika v cerkev prišlà.

*

»O, godec, kak dolgo boš še žalovàl,
kak dolgo se pred ljudmi sramovàl?

Pomisli, da v jopici deklica
gospa bi rada vsaka bilà.

Zakaj si bogate lotil se?
Snubačev ima na ’zbiranje.«

Tako ga prijatli tolažijo,
dokler mu obraz razjasnijo.

Po struni ga le boli srcé,
da več je na gosli napeti ne sme.

Kdor urne roké, sol v glavi ima,
si v vsaki nesreči pomagat’ zna.

Spet gosli je godec v roke vzel,
na tri je strune gosti začel.

Preteklo biló let dvoje še ni,
je boljše godel na strune tri,

ko znal je préd gosti na vse štir’,
in več je zaslužil kot mladi kanclir.

Biló ni godú, svatóvšč’ne, semnjà,
da tje ne bili bi vabili ga ...

V pondeljek jutro z vesel’ga godú
šel dôbre je volje godec domú.

Na pragu deklica lepa stoji,
in solza za solzo ji kaplje ’z oči.

»O, deklica, rôsna rožica!
Kogá te tak žali, ubožica?«

„»Oh, v hiši moj oča leži bolán,
in nimam mu dati, ko sok neslan.«“

Bil godec je mehkega srcá,
mošnjico polno deklici dá.

Za dar svoj on je nepôkoj prejel.
Za vbogo deklico se je vnel.

In dolgo ni zastonj zdihovàl,
je kmalu objemal jo in kušovàl.

Obljubi mu vedno zvesta bit’,
in on se pred pustom z njo poročit’.

Ta čas je končal bil vojsko mir,
spuščen na odlòg je bil mušketir.

Pred dvema letoma bil je vjet,
po sili v soldate bil je vzet.

Jokale so milo njene oči,
ki zdaj ji srcé za godca gorí.

V nedeljo spet bil je pod lipo ples ...
»Kaj vidiš tam, godec, ali je res,

da stara ljubezen ne zarjavi,
devetkrat se vrne, ponovi?

Zakaj se tak jezno obrača t’ oko?
Kaj strune pritiskaš tak hudó?«

Plesala sta ravno mimo njegà —
na goslih je struna počila.

Zarotil se je, se je zaklel,
de nikdar več druge ne bo napel.

*

»Neumnost in ubožnost ste sestré.
Bilà ni deklica táka za té.

Le gosti spet skusi in bodi vesel,
da nisi v zakona se mreže vjel!«

Tako ga prijatli tolažijo,
doklèr mu obraz razjasnijo.

Po struni ga le boli srcé,
da več je na gosli napeti ne sme.

Po struni se dolgo ni kesàl,
na dve je spet kmalu gosti znal.

Biló ni godú, svatóvšč’ne, semnjà,
da tje ne bili bi vabili ga.

In bil je spet v gradu god gospé.
Tam slišat’ sloveč’ga godca želé.

In v gradu je lepa hišna bilà,
priljudna, al zvita ptičica.

Bilà še ni stara dvajset let,
al vender je dobro poznala svet.

Iz ust gospodičen svojih zna,
kak treba se trudit’ je za moža.

Zvestôba je brati v godca očeh,
ki ni je našel pri ljubicah dveh.

Kak streže mu, kak prilizuje se!
»O godec, nastavlja ti liman’ce!«

In predno se vnamejo zvezde noči,
že godec za lepo hišno gori.

Nje, koder on hodi, išče oko,
vse pesmi njegove nje hvalo pojó.

Tud’ ôna obljubi le zanjga goret’,
in godec presrečni obljubi jo vzet’.

Bilé so v gradu velike gostí;
bilá omožila je mlajša se hči.

Prišel je bil v grad marsikteri svat,
iz mesta prišel je nevestni brat.

Šampanjca so pili, veseli bili.
Odbila je ura polnoči.

Bil godec zagodel je kotiljon ...
Vsi vprašajo, kje je mladi baron?

Vsi vprašajo, kaj se mu zgodilo je,
ker ni ga, da bi on vodil vrstè.

In gre ga iskat, klicat strežaj,
in drugi za njim, ker ni ga nazaj.

In pravili so si tam na uhó,
kje da so ga našli in kakó ...

Ko godec skrivnost pogovora zve,
mu lica rudeča obledé.

Po strunah lok gori in doli drvi,
da zadnjih strun ena odleti.

Zarotil se je, se je zaklel,
da druge ne bode strune napel.

*

Tri leta so proč, zdravnik je čas.
Razjasnil se spet je godca obraz.

On ko Paganin je navadil se,
da godel na eno struno je.

Na eno struno je godel vesel,
in zraven od svojih ljubic je pel.

In pel je tako od žen in deklet,
da nič nobeni ne sme se verjet’.

Zaljubil se ni v nobeno več,
dal eno jim hvalo je godec sloveč:

da one samé nam ur’jo roké,
da one samé nam glave vedré. —