Od RTM do WTF/XXXVIII

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/XXXVII Od RTM do WTF
XXXVIII
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/XXXIX
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



XXXVIII.[uredi]

Naslednje dni je preživljal na enak način – zjutraj se je sprehajal po Tivoliju, včasih kaj pojedel, včasih je zavil do centra in nazaj (le toliko, da mu je čas minil). Kolikor je bilo le mogoče dolgo je posedal v kafiču ob eni kavi. Enkrat mu je bilo celo tako dolgčas, da je zavil v Katastrofo. Sicer tega ne bi nikoli naredil, ampak tokrat ni šlo drugače. Ko se je utrudil, si je zvil nahrbtnik pod glavo in legel na klopco. Srečo je imel, da ni deževalo. Tako je prebijal dneve in nič čudnega, da mu je – v redkih obdobjih, ko ni bil zadet – po glavi vse pogosteje rojila naslednja misel: »Uau, to je moja življenjska pot. Postal sem klošar. Živim v Tivoliju z budilko, zvečer grem v diskač, ki ga preziram. Fenomenalno.« Kadar je koga slučajno zaneslo mimo njega in je imel kakšno neumestno pripombo, mu je le pokazal fakiča in se ni menil zanj.

Tako je šlo vse do srede, ko se je spomnil, da imajo terapijo. Niti na misel mu ni prišlo, da bi se je udeležil, kje pa, le zaželel si je malo družbe. Odločil se je, da počaka vse skupaj pred zdravstvenim in se povabi na pijačo. Preden je odšel v center, si je z gelom naredil frizuro. Njegovo početje je bilo povsem brez smisla, ker je bil umazan in njegove obleke so rahlo zaudarjale, na njih pa se je dalo najti tudi koščke blata. Kar mu je bilo najljubše pri tem, da ni imel doma, je bilo to, da se je lahko po mili volji zadeval, kjerkoli se mu je ljubilo. Če ga je kdo videl, mu ni bilo mar, le zviška in hladno ga je premeril. Tako se je zadel tudi zdaj – dozo si je skuhal kar na klopi. Potem si je oprtal nahrbtnik na rame in se odpravil proti centru. Točnost ni bila več njegova vrlina, pravzaprav bi bilo težko reči, da je sploh še imel kakšno vrlino. Od ljudi se je popolnoma izoliral, navdajale so ga mračne misli in proti vsemu je bil sovražno nastrojen. Zato je tudi, ko je postaval in čakal, da se terapija konča in da pride družbica po svoja kolesa, obžaloval svojo odločitev, da pride na obisk. »Spet mi bojo solili pamet,« je rekel glasno, vendar se mu ni več ljubilo nazaj. Sedel je torej na ograjo, ko mu je nekdo sunkoma od zadaj skočil za hrbet. »Mateeeeej!« je zacvilil presrečni glasek. »Smo se že spraševali, kdaj te bomo spet videli,« je rekla Maša, ko ga je spustila in se prestavila tako, da jo je lahko videl v obraz. »Ja, sem vedel, da me pogrešate, pa sem se odločil, da vas odrešim muk. O, pobarvala si se,« je rekel rahlo boljše volje. »Ja, naveličala sem se oranžne. Ej, pridite sem! Matej je prišel!« je zavpila nekam v temo. Od tam so počasi in med glasnim klepetom prispeli še drugi. »Pa ne, da je res? Kako to, da si tu? Smo mislili, da te ne bo več,« je rekel Jan in mu udaril v roko. »Sem se odločil, da sprejmem vabilo na pijačo,« mu je odvrnil. Gloria in Maša sta kar sijali od sreče, da ga spet vidita. Nasploh je bila večina videti mnogo bolje kot zadnjič. »Ne vem, kaj delajo z vami! Čisto ste drugačni, ne vem, bolj hepi.« »Ja, tega pa ne moremo reči zate. Smrdiš kot dihur,« ga je dregnila Maša in se v šali prijela za nos. »Haha, res smešno. Kam gremo na drink?« je hotel vedeti. »Tu blizu je en lokal, Moby Dick,« so pojasnili ostali. Ko so ga popeljali do prijetnega lokalčka nedaleč stran, so se ločili. »Vidva ne gresta zraven?« je Maša pogledala Jana in Petra. »Ne, na Meto greva.« Poslovili so se in se zmenili, da gredo v petek skupaj ven. Matej se je kar malo navdušil, da so se tako povezali med sabo, čeprav so se spoznali v tako bednem stanju. Sedli so in naročili kavo – Matej s smetano, punci kapučino, Goran pa navadno. »I zakaj si ustvari prišel?« je rekel Goran v svojem zabavnem polomljenem slovenščini, ki ni nikogar pustil ravnodušnega. »Ma … Kar tako,« je odgovoril precej neprepričljivo. »Zakaj se ne vrneš na terapijo? Poglej Glorio, zdaj si upa nositi kratke rokave in ne skriva svojih brazgotin. In vsi so boljše volje, tudi tebi bi pomagalo,« je rekla Maša. »Ne spravljaj me v smeh – terapija? Sploh ne vem, zakaj sem prišel sem!« »Ja? Ne veš? Pa ti jaz povem …« »Ma daj, nič ne veš o meni, kaj mi boš ti povedala!?« »Vem, da nisi tak, za kakršnega se izdajaš! Takrat na kliniki si bil super dober do mene, zdaj pa igraš ledeno goro. Kaj, a te je strah, da boš ugotovil, da je neumno, da se smiliš sam sebi? Da imajo drugi boljše razloge za to, da umrejo od žalosti, pa jim gre bolje kot tebi? Ne štekam te!« Zdaj sta Maša in Matej že kar krepko povzdignila glas. Matej je zajel sapo, da bi ji rekel nekaj nesramnega, pa se mu ni ljubilo. »Okej, ja, ti si tista ta dobra in jaz sem kreten. Ampak veš kaj? Če je kaj zlagano, ste to vi in vaša glupa terapija!« »Tako pa ne budeš govoril! Meni je veliko pomoglo! I ostalim tudi!« je vmes posegel Goran. »Pa saj sploh ne veste! Katarino imate za angelčka, ona pa hodi okrog in izdaja naše skrivnosti drugim!« »Tega pa že ne bi naredila!« je otroško naivno rekla Gloria. »Ne? Izkazalo pa se je, da pozna mojo punco in ji je vse izblebetala. Bi rada videla, kakšen je rezultat tega?!« Matej je z naglo kretnjo iz žepa potegnil enega tistih letakov, ki jih je izdelala Tjaša. Vedno ga je nosil s seboj, da ga je opominjal na to, kako je z njim v resnici. Letak je treščil na mizo in zajemal sapo, medtem ko so se ostali trije sklonili nadenj in brali. »Uf, sori, da to rečem, ampak tale tvoja punca je totalna prasica!« »Je to tista, ki si se dal dol z njo po tem, ko si izvedel za HIV?« je počasi rekla Maša. »Ja, ona je, ja. Ni dolgo premišljala, preden so to vsi izvedeli.« »Pa je bolna?« »Glede na to, da je moja glava še vedno na svojem mestu, ne.« Nekaj časa so se gledali in srkali kavo. Matej je pospravil letak nazaj v žep. »Pa saj si sam rekel, da ji Kat ni povedala nalašč, ne moreš bit jezen nanjo. Sploh pa se mi zdi edino pravilno, da je Tjaša izvedela, ti ji ne bi sam od sebe nikoli povedal,« je nazadnje rekla Maša. »Ja isto tako mislim. Mojemu tati je isto rekla, ampak zato ker jaz nisem mogal,« je pokimal Goran. »Sploh pa je naredila tudi ogromno dobrega, res, ful nam je pomagala.« Kar niso je mogli prehvaliti in nazadnje je tudi Matej sprejel dejstvo, da pač ni bila sama kriva. »No, saj ni važno. Povejte raje, kaj je novega pri vas?« je spremenil temo pogovora. »Vračam se v šolo,« je ponosno oznanila Gloria. Maši gre na faksu odlično. Zgodbic res ni manjkalo, čeprav Matej ni zamudil veliko terapij. »Kaj, smo te prepričali, da prideš nazaj?« je rekla Gloria. Zasmejal se je in odkimal, da tega ne namerava narediti. »Al bomo šli skupa kmalu van?« »Itak. Se slišimo kaj, mejbi drug teden.« Zunaj so se poslovili in odšli vsak svojo pot. Mateja ni nič vleklo k temu, da se vrne v Tivoli, ampak je vedel, da se mora. Kot da bi ga tam čakali nekakšni normalni starši, ki so mu zapovedali uro, do katere mora biti doma. Pohitel je proti postaji, da bi ujel zadnji avtobus. Glavo je imel polno misli, vendar se je odločil, da se bo z njimi ukvarjal naslednje jutro.

Zjutraj je zamežikal v šibko sonce, po obrazu pa se mu je slinil ogromen zlati prinašalec. »Kal! Kal, fuj to, ne delaj tega!« je za njim vpila visoka punca s košatim konjskim repom na glavi. »Joj, sori, ponavadi ne dela tega, najbrž si mu res všeč,« je iskreno rekla punca. Matej se je skušal nekoliko zbrati in je pobožal psa, da je imel rokave majice vse slinaste. »Ma nič hudega, sem vajen,« je spretno lagal. »Kaj pa ti ponočuješ?« je prisedla, pripela psa na vrvico in se z zanimanjem obrnila k njemu. »Ja, ni se mi dalo domov. Čakam na kak nov žur,« si je izmišljal, ne da bi prav vedel, zakaj. »Potem ti pa želim dobro žuranje,« je rekla, mu pomežiknila in požvižgala psu, da sta se odpravila. »Huda pa je.« Skoraj zaželel si je, da bi jo prosil za telefonsko, potem pa se je spomnil na svojo hibo in na to, kako so se nanjo odzvali vsi, ki jih je poznal, in si je premislil. Včeraj zvečer se je imel res lepo, super se mu je zdelo, da je vsaj nekdo na tem pofukanem svetu, ki mu ni mar, ali ima tri roke ali eno oko ali aids – sprejeli so ga medse kot enakega. Na trenutke ga je prežemala melanholičnost, želel si je, da bi ravnal drugače in da bi se vse drugače obrnilo. Žal ni mogel pomagati, poleg tega pa mu je zmanjkalo denarja za vse, zaloge šuta pa so šle h koncu. Le kam naj gre zdaj? Porabil je še zadnjo dozo in sedel na avtobus. Kar tam se je odločil, da bo najbolj varno, če obišče Pio. Ona ga bo verjetno razumela. Ja, štekala bo in mogoče dala kaj keša, je pomislil samozavestno. Enako držo je ohranil tudi, ko je potrkal na njena vrata in vljudno prosil njeno teto, če jo lahko pokliče. »Čaaaoo …« je zategnila Pia od presenečenja, ko je prišla na vrata v pisanem kopalnem plašču. »Ja, jaz sem. Že sto let se nisva videla. Glej, nimam veliko časa, samo to sem te hotel vprašati, če imaš slučajno kaj keša viška. Broke sem,« je rekel kar hitro, preden bi izgubil pogum. Gledala ga je, kot da ne more verjeti svojim očem. Ni ga vprašala, zakaj ga potrebuje, ker je bilo to precej očitno. Njegova oblačila so bila v še slabšem stanju in na nekaj metrov se je vohalo, da je potreben prhe. »Seveda, da ti ne bom dala denarja. Ampak, kaj pa je s tabo? Zakaj nisi bil na terapiji? Rekla sem ti, da bom izvedela,« je rekla zbrano. Ni se premaknila, da bi ga povabila v hišo, v bistvu se je zdelo, da je hkrati zaskrbljena zanj in da ji je zoprn vsak trenutek z njim. »Ni važno, no. Torej ne bo nič z denarjem?« je poskusil še enkrat. »Ne, seveda ne bo. Ne nameravam biti kriva za tvojo smrt! Si zmešan ali kaj?« Zgrabila ga je za roko. »Kaj se dogaja s tabo?« »Sem ti rekel, da ni nič. Pusti me na miru!« Močneje ga je prijela. »Če nimaš keša zame, me pusti na miru!« je rekel z višjim glasom in se ji iztrgal iz prijema. »Ista si kot vsi drugi! Eno sekundo me razumeš in mi hočeš pomagati, potem si pa vsa svetniška in se greš tukaj nekaj. Spare me, will ya?« Trdneje se je oklenil svojega nahrbtnika, ki je bil edino, kar je imel, in stekel na vso moč. Ni se čutil ponižanega, le jezen je bil in povsem iz uma, ker ni imel pojma, kako bo dobil denar za naslednji šut. Po licih so mu tekle solze groze, ker je vedel, da ne bo zmogel. Razneslo ga bo od bolečin, bal se je krize, ker je vedel, kako grozno je. Brezumno se je obrnil, stekel nazaj k Pijini hiši in pobutal po njenih vratih. »Kaj še ne bo konec za danes?« se je zaslišal glasen, rezek in razdražen glas od znotraj. Matej je sključen na predpražniku tolkel po vratih, dokler se niso odprla. Še takrat ni prenehal, mlatil je po zraku, meneč, da tolče po vratih in da se nihče ne meni zanj. Počutil se je kot otrok, povsem nemočen. »Kaj je?« je revsknila Pijina teta. »Jaz … jaz … jaz …« je sopel med solzami in zajemal sapo. Teta je besno bolščala vanj in čakala, da se zbere. Ker tega ni storil, ga je lahno sunila z nogo kot psa in mu pomagala na noge. »Bom poklicala Pio, prav? Zdaj pa se že nehaj dreti kot kak petletnik, zberi se. Pa lahko bi si omislil deodorant,« je pripomnila z dvignjenim nosom in ga popeljala v hišo. Posadila ga je na stol, s katerega je pred tem odmaknila vse blazine. »Počakaj tukaj, takoj bo prišla,« mu je brez potrebe naročila. Saj tako ni vedel, kaj dela. V mislih je videl le eno – šprico in zavojček heroina in možgani so se mu besno pognali na delo s predlogi, kako bo do njiju prišel. Naj gre na ulico in prosjači? Naj oropa kakšno hišo ali kiosk? Naj si izposodi pri Petru ali Janu? Naj pokliče Tjašo in jo prosi, da mu zrihta kak posel? Nobena od idej se mu ni zdela preveč dobra; prav tako pa ni imel pojma, kaj dela v tej hiši. In vendar se mu je zdelo to še najpametneje od vsega, kar bi si lahko izmislil. Pia se je spustila po stopnicah, dolge, lepe in svetleče lase je imela povezane v rahlo figo in uspelo se ji je preobleči v trenirko. »Zakaj si se pa vrnil?« je jezno rekla. Ni mu bila pripravljena oprostiti. Stala je pred njim, z rokami prekrižanimi na prsih, in ga srepo gledala. »No, zakaj si tako tiho? Upam, da premišljuješ o tem, kaj boš rekel, ker si bil ful nesramen do mene!« je nadaljevala v enako neprijaznem tonu. »Nisem mislil tako, kot se je slišalo. Samo nimam pojma, kaj naj. Katarina me je izdala Tjaši, zato nisem šel na terapijo. Tjaša je po vsej šoli raztalala letak, tale, preberi si ga. Pa starci so izvedeli in so me vrgli iz bajte, v Tivoliju spim že skoraj dva tedna. Nimam več keša za šut in pojma nisem imel, kaj delam. Pia, ne štekaš me, nujno rabim keš, ne bom zdržal še ene krize,« se je izpovedal brez repa in glave, toda dosegel je, da se je izraz na njenem obrazu omehčal. »Uf, veliko sranja imaš na glavi.« Sedla je poleg njega in mu položila roko na ramo. »K meni si prišel, da ti pomagam, in zdaj boš delal tako, kot ti bom jaz rekla, jasno?« je dejala po kratkem premisleku. Prikimal je. Kar malo žalostno sta zgledala takole, Pia, ki mu je govorila, kaj naj stori, in Matej, ki je brez pomisleka ubogal. Kot da bi bilo vse tako lahko, kot da ima Pia čarobno paličico, s katero bo pomignila in izbrisala vse Matejeve probleme. Počasi je prehajal iz svojega stanja zblojenosti in zavedal se je, da ji je obljubil nemogoče, razočaran je bil nad sabo, ker je vedel, da ne bo mogel izpolniti svojih obljub. In vendar ji je hitel glasno pritrjevati, da bi potlačil svoje občutke. »Ja, in kaj bom moral narediti? Ne bom tvoja pepelka, veš,« je rekel z nasmehom. Obotavljivo se je zasmejala. Poznalo se jima je, da že nekaj časa nista govorila in da so se stvari precej spremenile. Med njima je nastala nekakšna prepreka, zdaj sta se pokazali Pijina odraslost in Matejeva neodločnost. »Nisem mislila na ta način. Štekam te, vse, kar se ti je zgodilo, sem že dala skozi in nima smisla, da o tem razpravljava. Tvoji starci so pa itak zmešani! Lepo vzemi svoje stvari, o, vidim, da nisi izgubljal časa; no, živiš lahko pri meni. Ampak, samo in SAMO pod določenimi pogoji. Kot prvo, hočem, da nehaš s fiksanjem. Briga me kako, briga me, če ne gre, briga me, če te boli, znajdi se. Kot drugo, čez dva tedna se vrneš v šolo in boš popravil vse NMS-je, da ne bi imel slučajno popravcev. Postani piflar zaradi mene, kakor hočeš. Kot tretje, hodil boš na vse terapije, tudi če boš na pol mrtev. Požri ponos, pojdi tja. Ne prosim te, da si best frend s Kat, samo delam, kar je dobro zate. In nazadnje, poklicala bom Mel, da se pomenita. Da ne bi slučajno kaj ugovarjal, okej?« To je povedala zelo neosebno in uradno in vedel je, da ji je težko in da tega ni hotela. Saj je imela prav, to je vedel in vedel je, da bo moral ubogati. Se bodo te neumnosti v njegovem življenju sploh kdaj končale? Itak je že bil na dnu, edino, kamor se je lahko premaknil, je bilo gor. »Kaj si tako tiho? Iščeš kako luknjo v mojih zahtevah, da se jim izogneš? Ne bo ti uspelo, sem vse premislila,« mu je hudomušno rekla. »Ne, sploh ni to. Itak se mi ne da več ukvarjat s tem sranjem,« je priznal. Prijela je njegov nahrbtnik in ga spremila po stopnicah navzgor. Med potjo je opazil, da joče. Raje ni nič rekel, ker je vedel, da je kriv za te solze in to ga je plašilo. Saj ji ni hotel zamoriti dneva. »Matej, upam, da ne misliš, da sem totalno zatežena. Rada te imam, ful, in hočem ti pomagati, zato ker vem, da si sam ne moreš. Res, vse bi dala zate, še posebej zato, ker vem, kako ti je. In nisem hinavska, RES vem, kako ti je,« je rekla najbolj iz srca, kot je le zmogla, in si obrisala solzo. »Ja, saj vem, no,« je rekel precej okorno, ker se drugega ni mogel spomniti. Brez ugovora ji je izročil nahrbtnik in ji dovolil, da je pometala vse njegove neumnosti stran. Iglo je prelomila na pol, citronko pa splaknila v stranišče. Ni mu dala priložnosti, da bi prišel do igle. »Denarja ti ne bom dajala, saj razumeš.«

Dolgo, dolgo sta se pogovarjala. Matej ji je povedal vse, kar se mu je pripetilo v zadnjih nekaj tednih, odkar sta se nazadnje videla. Ona ga je ves čas v tišini poslušala. Verjela je vanj in to ga je bolelo. Bolelo ga je, ker je vedel, da jo bo razočaral. Ko ga je začelo tresti, ga je zaprla v sobo.