Od RTM do WTF/XXXIX

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/XXXVIII Od RTM do WTF
XXXIX
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/XL
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


XXXIX.[uredi]

»Ven sem vzela vse, kar bi lahko polomil, tako da naj te ne skrbi,« mu je rekla in ga potisnila v sobo. Sedel je na posteljo in molil, da bi čim prej minilo. Sreča mu ni bila naklonjena, ker se je tresenje samo še stopnjevalo. Vse telo ga je srbelo in praskal se je, dokler ni imel za nohti krvavih delcev kože. Legel je na posteljo, da bi zaspal, pa je med spanjem padel z nje. Postalo mu je tako slabo, da je pobruhal vsa tla. Vroče mu je bilo, slekel se je in odprl okno, potem pa ga je mrazilo do kosti, da je dobil kurjo polt. Belo se mu je bliskalo pred očmi, z rokami je tolkel po vratih in vreščal.

»Pia, rekla si, da me imaš rada. Spusti me ven! Prosim, samo malo horsa mi daj! Samo malo, saj ti bom vrnil!« je kričal, dokler ga ni zabolelo grlo. Vrgel se je na tla in tolkel po vsem okrog sebe. Členke je imel okrvavljene, bolele so ga vse mišice. Legel je na posteljo, da bi se sprostil, a ni nič pomagalo. Bolel ga je vsak delček telesa, vsaka celica. Obupno si je želel zaspati, vendar mu bolečine tega niso dovolile. Telo so mu stresali krči in lahko se je le zvil na tleh in stokal. Nasploh mu je vse telo trzalo od bolečin, misliti ni mogel na nič drugega kot na en fiks. Zmanjkalo ga je, pa se je zbudil in potem vse od začetka. Soba se je vrtela pred njim, tako da ni mogel vstati s tal, na Pijina vprašanja, če je lačen, je odvreščal, da rabi fiks. Sredi noči je dobil nov zalet in je začel butati po vratih, z njega pa so lili znoj in bruhanje. Očitno se mu je uspelo v spanju povaljati po kozlanju, res super. Jokal je, stokal, molil in prosil. Vpil, kričal, psoval. Pio je ozmerjal z vsem mogočim, česar se je spomnil. »Prasica! Spusti me ven, kurba! Kaj pa misliš, da si? Pizda ti materna, grlo ti bom prerezal in ti izpil vso kri, samo da ven pridem, pizda pofukana. Krava, kuzla, kaj se pa greš!? Da mi tu ukazuješ in ne vem kaj? Jebem ti vse po spisku!« Ni se zmenila zanj in to ga je še bolj razdražilo. Še vedel ni, ali je doma ali ne. Vrata so komaj zdržala vse njegove udarce, trske so kar letele stran. Naslednji dan ni bilo nič bolje – ker se ni naspal, je bil bled, preznojen in smrdeč, s temnimi kolobarji pod očmi. Pii na ljubo je pojedel zajtrk – košček prepečenca in čokolado – ki je kmalu končal na tleh. V sobo mu je okrog poldneva poslala vedro in krpo in ga prisilila, da je pomil za sabo. Čisto vedro mu je pustila, da je lahko po mili volji bruhal vanj. Do večera se je kar lepo napolnilo; napadali pa so ga tudi valovi srbečice in na mečih so mu manjkali kosi kože. Ne, pogled nanj res ni bil lep. Njegov lep obraz je bil iznakažen; lase je imel mastne, obraz pa upadel. Modre oči se mu niso svetile, bile so brez žara in temne. Kadar ga je zeblo, se je ovil z vsem, kar je imel na voljo, v napadu vročine pa je vse skupaj razmetal po sobi. Malodane se mu je mešalo, tega ni mogel zdržati. Od razbijanja so se mu pojavile modrice, od tuljenja pa je dobil hripav glas. Stanje se mu je le še slabšalo in prav nič mu ni pomagalo tistih nekaj stavkov na dan, ko mu je Pia zatrjevala, da bo kmalu bolje. Omotičen je bil, padal v nezavest, slabo mu je bilo. V mislih je rohnel nad sabo, da je dovolil Pii, da ga je prisilila v takšno neumnost. Prisebno tako ni mogel razmišljati, saj je preživljal hud pekel, res, bal se je, da ne bo zdržal. Od vsega napora je izgubil občutek za čas in komaj se je zavedel, kdaj so slabost, omotica, srbenje in vročinski valovi prenehali. Počasi je že lahko spal nekaj ur na noč in kaj pojedel, ne da bi mu postalo slabo. Dovolj moči je imel, da se je stuširal, preoblekel, pomagal Pii … Pravzaprav je počel vse, česar se je le lahko domislil, da bi zamotil misli. Te so bile namreč še vedno usmerjene k heroinu.

Naslednjo sredo ga je Pia z avtom odpeljala do vrat klinike in počakala, dokler ni bila prepričana, da je res vstopil. Potem se je udobno namestila v avtu, zagrizla v sendvič, ki ga je prinesla s sabo, in se prepustila čakanju. Čeprav mu je šlo dobro in mu je malo bolj zaupala, mu ni verjela dovolj, da bi ga pustila samega, ne še. Po drugi strani pa je v Mateju divjal notranji boj. Naj pogoltne jezo in gre noter ali naj se samo dela, da je šel? Ne, to ne bi bilo fer do Pie, ko se tako trudi zanj. Počasi in s težkimi koraki se je odpravljal proti sobi. Pred vrati je postaval in odlašal, nazadnje pa ga je nekaj prisililo, da je pograbil kljuko in naglo planil skozi vrata. Vsi so ostrmeli, ko so ga zagledali – pa ne zaradi njega samega, ampak načina, kako je vstopil. Zgledalo je, kot da ga je nekdo brcnil noter. »Ahm … čao,« je rekel in zaprl vrata. Sedel je na svoj prostor v krogu. »Živjo, Matej, dolgo te nismo videli,« je rekla Katarina, ki ni pokazala, ali ve, da ji je nekaj močno zameril. Prikimal je. »No, drugi so že povedali svoje, zdaj pa bi rada slišala še tebe. Kaj si počel danes? Kaj se je zgodilo, odkar si bil nazadnje tu?« Matej je pomišljal, tehtal, koliko naj pove. Prešinilo ga je, da lahko tu pove vse, ker ga ne bo nihče kritiziral. Bili so eden slabši od drugega in pravzaprav vsi enaki. Tako je povedal vse, od začetka do konca: od tega, da je izvedela vsa šola, da so ga starši vrgli iz stanovanja, do tega, da se odvaja od horsa. »O, a res? To je pa super!« se ni mogla zadržati Maša. »Mogoče bi vidva lahko sledila njegovemu zgledu?« je Kat pomignila proti Janu in Petru. Oba sta pogledala v tla. »Saj vem, da je težko ko prasica in v bistvu prav v tem trenutku razmišljam, kako mi igla drsi v žilo. In potem čez nekaj trenutkov tisti super filing. Vse si tako živo predstavljam, da me kar zaboli, ko ugotovim, da ne bo več tako.« »Mene je zadnjič obiskala mami. Halo, si lahko to zamislite?! Prišla je v naš dom in začela razglabljati o tem, kako se je spremenila in da ni več odvisna; ko bi se vsaj lahko videla, prav prestrašila me je! Potem pa mi je še rekla, če ji bom lahko oprostila …« Gloria je utihnila in zmajala z glavo. »Okej, mogoče ni bila ravno sanjski starš, ampak sigurno ni hotela, da zboliš. Mogoče ji je bilo takrat vseeno, pa hoče zdaj to popraviti? Ne vem, razmisli malo.« Gloria je prikimala. »No, ko smo že pri načrtih – povejte mi še ostali, kaj nameravate početi?« je ponudila novo temo za pogovor. Tokrat so se pošteno razgovorili, Kat jim je komaj sledila in nekajkrat je morala krikniti, da jih je preglasila. »Maša, torej bi rada delala v eni od takšnih skupin? Misliš, da ti ne bo težko odpirati starih ran?« Maša je odkimala, da ne. Goran si je zaželel, da bi se vrnil v Srbijo in tam naredil nekaj iz sebe. Jan in Peter sta momljala nekaj o tem, da bi se prijavila v neko komuno. Katarini se je na obrazu videlo, da je ponosna nanje in da ji je všeč, da imajo toliko načrtov. Po pravici si je lastila zasluge za spremembo v njihovem počutju. V Mateju se je napihoval balon sreče in drugih lepih čustev: zelo rad je imel te klepete, govorjenje o vsakdanjih stvareh. Pravzaprav mu niso pomagali Katini nasveti. Pomagalo mu je to, da je bil med sebi enakimi in da je lahko izrekel še tako veliko neumnost in se zavedal, da ga ne bodo linčali. Jemali so ga resno in ga jemali takega, kakršen je, niso se jezili nanj, niso mu solili pameti, le bili so tam. To pa je krvavo potreboval. Maša je imela prav! Brez razloga se je smilil samemu sebi, sam si je bil kriv za HIV, odločil se je, da bo poskusil hors; Gloria in Goran nista imela te šanse. To vse je povedal tudi naglas in bil sprejet z odobravanjem. »Se torej vidimo naslednji teden, ne?« je kmalu rekla Kat in glasno zazehala. Pomela si je oči in začela pobirati blazine. Matej je pohitel za ostalimi; toda nekaj ga je ustavilo. Kat ga je poprosila, naj malo počaka. »Mi boš pomagal zakleniti?« je rekla prijazno in obenem pomenljivo. Pomagal ji je pri zlaganju blazin in čakal, kaj bo rekla. Saj je vedel, o čem se hoče pogovoriti, ampak ni ji nameraval pokazati, da ve. Naj se ona opravičuje meni, je pomisli jezno. »Matej, vesela sem, da si prišel nazaj na terapijo. Nisem si mislila, da boš.« »Ne pripisuj si zaslug za to, ni bilo zaradi tvoje angelske prijaznosti.« »Ne bodi tak. Saj veš, da Tjaši nisem povedala nalašč. Mislila sem, da ve in potem ko sem enkrat omenila, kako lepo se mi zdi, da je še vedno s tabo, ni bilo več poti nazaj. Sam veš, kakšna je. Ko nekaj hoče, to tudi dobi in prisilila me je, da sem ji povedala. Vem da ne bi smela in žal mi je.« To je rekla z nekoliko višjim glasom, polnim gorečnosti, vendar še vedno dovolj prijazno. Skomignil je z rameni. »Briga me,« je rekel otročje in ji podal ključe. »Mislim, da boš lahko sama zaklenila, a ne?«

Terapija mu je šla dobro, vendar so ga včasih napadla melanholična obdobja, ko je bil resnično na tleh. Pia mu je pomagala, kolikor je le mogla, vedno pa mu tudi ni mogla stati ob strani. Nekoč mu je celo rekla: »Dobro vem, da si včasih v bedu in da premišljuješ.« Tokrat so ga povabili s seboj na Meto in ni se jim uprl; že dolgo ga je mikalo, da bi videl, kako je tam. In so šli. Takoj ko je vstopil, ga je prevzel lep občutek. Veliko različnih stvari je slišal o Meti, nekatere dobre, nekatere slabe; toda odločil se je verjeti dobrim. Zagledal je folk vseh stilov, ki ni počel nič posebnega. Skoraj nikogar ni poznal, zato se je držal skupine. »Uau, koliko folka je na kupu,« je pripomnil navdušeno. »Ah, danes jih je še malo. Ponavadi jih je dvakrat toliko,« je ponosno rekel Jan. Nekaj časa so pohajkovali okrog, potem pa so se usidrali v bližini Stolpa. To je bil res nekakšen stolp, lično pobarvan s pisanimi barvami in lepo okrašen. Vsepovsod se je slišalo glasno govorjenje, smeh, petje. Nekateri so poplesovali, skakali, vpili, tekli – vse, kar so počeli, je bilo del vzdušja, nič ni bilo čudaško. Pogovarjali so se in kadili; Matej se je po dolgem času zunaj imel dobro. Manjkalo mu je le nekaj – hors. Ko so tako sedeli in niso počeli nič, si ga je zaželel kot že dolgo ne. Ravno ko si je začel dopovedovati, da je neumno, da tako premišljuje, je prišel mimo Tilen z Jano pod roko. Sledil jima je s pogledom in videl, da sta se usedla k skupini ljudi. Do tja ni videl, si je pa lahko mislil, h komu sta prisedla. »Ti je všeč?« ga je dregnila Maša in pomignila proti Jani. »Ne, to pa že ne. Poznam jo, to je vse. Veš kaj, mislim, da jo bom šel pozdravit,« se je hipoma odločil in skočil na noge. Nekaj ga je enostavno vleklo v njihovo smer, čeprav je vedel, da ne bi smel. Skoraj stekel je. »Tilen, čao!« ga je dregnil v ramo. Živčno se je prestopal, saj je minilo kar nekaj časa, odkar je nazadnje kupil dozo. »Matej? Kaj pa delaš na Meti? Sem mislil, da sem hodijo samo kul ljudje,« ga je zavrnil Tilen in ostale spravil v smeh. Tjaša ni niti pogledala v Matejevo smer, pravzaprav se je nagnila k Timu in ga začela nalašč strastno poljubljati. Mateja je zmrazilo po vsem telesu, seveda mu je še vedno nekaj pomenila in ni mu bilo všeč, da se je tako vedla do njega. In vendar, zdaj to ni bilo pomembno. Najti je moral prave besede. »Če hodijo sem samo kul ljudje, ne štekam, zakaj si ti tukaj. Pa ni važno. A imaš kaj stafa?« ga je zatrl nazaj. Oba sta se zresnila ter izmenjala drogo in denar. Mateju je uspelo nažicati še iglo, limone pa niso hoteli dati. Ko se je vračal proti Stolpu, mu je pristopil Peter: »Mi gremo počasi, na brzdej Katine frendice.« Matej je prikimal in se tesno oklenil žepa, v katerega je prej pospravil vrečko s horsom in iglo. Olajšan je bil, ker je vedel, da ima nekaj pri sebi. Zdaj, ko je imel nekaj v žepu, se je počutil bolje. Ne ravno bolje, ampak imel je zagotovilo, najboljšega frenda, ki mu lahko priskoči na pomoč, kadar bo nujno. Ni si pa mogel lagati, da si je zelo zelo želel šuta. »Ne smem. Ne smem in ne bom. Ne smem in ne bom. NE SMEM IN NE BOM,« se je prepričeval še preostanek večera in vso pot do doma. Bolj ko si je to govoril, manj je verjel samemu sebi. S hitrimi koraki je pohitel proti svojemu domu. Hm, domu? Prvič je pomislil, da je Pijina hiša zdaj njegov dom. Kar samoumevno mu je postalo. In ko je skoraj tekel proti domu, se je zavedal, da bo prekršil prvo Pijino pravilo. Pa kaj, če ga bo vrgla iz hiše! »Ko to probaš …« je še naprej prepričeval nevidnega sogovornika. Kot nalašč ni bilo nikogar doma. Lahkotno kot gazela je smuknil po spodnjem nadstropju do stopnic in navzgor. »Pia?« je zaklical dovolj glasno, da je odjeknilo po vsem stanovanju. Luči so bile ugasnjene, zato je sklepal, da je tudi ona zunaj. »Jupi,« je zavriskal polglasno in za vsak slučaj še nekaj časa na glas govoril, da bi se prepričal, ali ni morda le preslišala njegovega pozdrava. Svečano je sedel za mizo in zagrnil okno za seboj, da ga ne bi kdo z ulice opazil. Predse je postavil vse potrebščine in z nekoliko tresočimi rokami začel kuhati.

»Kot vožnja z biciklom …« je zamrmral sam zase. Pred seboj je imel iglo z mešanico. Zategnil si je elastiko okrog roke. Prelepo, da bi bilo res. Segel je po igli, v tistem trenutku pa se je na hodniku prižgala luč in vanj je z rokami, prekrižanimi na prsih, strmela bleda Pia. Od groze bi ga skoraj zadela kap.