Od RTM do WTF/XL
| ← Od RTM do WTF/XXXIX | Od RTM do WTF XL Asja Hrvatin |
Od RTM do WTF/XLI → |
| |||||||||||||||
XL.
[uredi]»Jaaaa …« je zategnil. To naj bi bil uvod v pojasnilo. Sam sebi je šel na živce, ker se je dobro zavedal, da bi mu moralo biti žal, da bi se moral zamisliti nad sabo – a čutil ni ničesar. Popolnoma nič, kot da bi mu nekdo izpumpal vse iz glave in bi notri pustil le eno besedo: heroin. »Save it. Saj sem vedela, da se bo zgodilo, samo čakala sem, kdaj. Nalašč se nisem oglasila, ko si poklical, da vidim, kaj bo. Daj mi zdaj vse sem,« je rekla enako mirno kot prej. Obvladovala se je. »Ne …« je rekel obotavljivo in bolj zase. Boril se je sam s seboj. Želel si je, da bi izginila in ga pustila samega. Po drugi strani pa je vedel, da ima prav. Izpulila mu je iz rok iglo in cevko – saj ne, da bi se kaj upiral – in odšla v kopalnico. Nekaj časa je ni bilo nazaj in kar mislil si je lahko, kaj je počela. Sedel je čisto otopel z glavo, polno švigajočih misli. Ga bo vrgla ven? Ga bo nadrla? Najbrž ne. Mu bo dve uri predavala na temo, kako neumen da je? Zelo verjetno ne. Mu bo to metala naprej? Zakaj je to naredil? Zakaj ni mislil? No, saj je, ampak na napačne stvari. Na hors. Pa od časa do časa na Tjašo. Želel si je, da bi se prežarčil na terapijo in povedal vsako misel, ki mu gre po glavi. Zmeden je bil in razočaran nad sabo. Pa začuden nad tem, da ima tako srečo, da je nekdo tako dober z njim. Malo je manjkalo, pa bi rekel »Uau!«, ko se je Pia vrnila iz kopalnice. Čakal je, kaj bo rekla, pa ga je samo strmo gledala, dokler se ni poln slabe vesti pobral v sobo. Šele čez eno uro, ko si je šel po sok, jo je slišal, kako joče.
»Jutro!« je rekla Pia in odgrnila zavese v njegovi sobi. Prepadlo jo je gledal. »Am … Jutro?« si ni bil na jasnem. »Daj, vstani, ogromno dela imaš,« je nadaljevala hiperaktivno in se vrnila v kuhinjo. Tam je ropotala s posodo in si nekaj mrmrala sama zase. »Si pa dobre volje,« je pripomnil, ko se je v boksaricah primajal za mizo. Pripravila mu je zajtrk in se nasploh vedla, kot da se včeraj ne bi nič zgodilo. »Danes greš nazaj v šolo,« mu je končno izdala, zakaj se je tako nasmihala. »Kaaaaaaaj?« je zajel sapo. Skoraj bi se zadavil s svojim rogljičkom. »Ja, nazaj v šolo greš. Si mislil, da boš poležaval tukaj in lenaril? Čez dvajset minut da spakiraš in vse urediš in prideš pred bajto, okej?« je rekla na pol resno. »Pia, sori, preveč bi rada od mene. Saj se ne smilim sam sebi, ampak tam me sovražijo. Kot da bi bil ščurek, ki ga je treba čim prej pohoditi. Ne morem nazaj, no,« je zaprosil kot majhen otrok. »Vsakomur je kdaj težko, kako pa misliš, da je meni? Kul? No, ti že zdaj povem, da mi ni. Pač, šel boš nazaj in delal. Hočem da zdelaš, okej?« se ni zmenila zanj. »Pa tudi nobenih knjig nimam ne nič,« je našel nov izgovor. Podala mu je dve težki, polni vrečki. »Včeraj sem se oglasila pri tvojih in uspelo mi je prepričati tvojo mami, da mi je dala tvoje stvari za šolo.« Prikimal je in si v torbo stlačil zvezke in knjige. Pozabil je že, kako je, če moraš v šolo. Oblekel se je počasi kot se je le dalo in prišel ven šele, ko mu je Pia že nekajkrat pohupala. »Še nekaj te prosim. Boš govoril z Mel?« je rekla med vožnjo. V grlu se mu je nabral cmok, ker ji ni hotel povedati, da sploh nima želje po tem. Navadil se je na to, da ima ona drugo življenje, in že zdavnaj jo je nehal pogrešati. Ni vedel, zakaj, ampak ugotavljal je, da sta si preveč različna. Nekaj malega od tega je rekel na glas. »Saj nočem od tebe, da bosta spet best frenda. Samo rada bi, da ji razložiš, zakaj si se tako obnašal, in se ji opravičiš. Kar bo potem med vama, je vajina stvar, jaz bi samo rada, da ji poveš, da ni ona vsega kriva, štekaš?« je rekla prijazno. Pokimal je in bil vesel, da jo ima. Tako razumevajočega dekleta še ni srečal. Navdajala ga je z lepim občutkom, občutkom, da je nekdo in da bo še nekaj iz njega. In tako je izstopil pred gimnazijo in se s težkim srcem in nogami, ki ga niso hotele ubogati, odpravil noter. Le medlo se je spomnil, kaj imajo na urniku in je dvakrat skušal stopiti skozi napačna vrata, preden je našel pravo učilnico. Zardel je odprl vrata in neodločno obstal med njimi. Neja, ki ga je prva zagledala, je globoko zavzdihnila. Vsi so se ozrli k njemu, da mu je srce splezalo v grlo in tam začelo divje razbijati. Kislo se je nasmehnil in se opravičil za zamudo. Vse klopi so bile zasedene, prostor je bil le še pri Klemnu. »Živjo, kako?« je rekel prijazno, ko je sedel poleg njega. Klemen ga je pozorno opazoval in nazadnje odvrnil: »Dobro, pa tebi? Kje si bil?« Matej se je prešerno zasmejal in spustila sta se v razpravo. Ni mu povedal vsega, le delčke. Vesel je bil, da ima vsaj Klemna na svoji strani. Ne bi prenesel, če bi ga vsi prezirali. Med odmori si ni upal k nikomur, ker je imel premalo samozavesti, da bi si jo pustil streti. Držal se je Klemna, Uroša in Neje, ki so bili edini na njegovi strani. »Kaj boš zdaj, boš zdelal?« je zanimalo Nejo. »Ja, potrudil se bom.« »Kaj pa starci pravijo?« »Ha, oni. Vrgli so me iz bajte, že zdavnaj. Zdaj živim pri frendici, ki mi pomaga. No, pa tudi prisilila me je, da sem šel v šolo,« je veselo razlagal. Bil je dobre volje, kot že dolgo ne, in govoril je neumnosti, da je le bil spet med ljudmi, ki so ga bili pripravljeni poslušati. Nekajkrat sta si z Mel izmenjala pogleda; profesorji so bili zelo obzirni in so mu dajali čas, da se je spet navadil na šolske klopi. Razredničarka mu je opravičila izostanke, a vseeno ni bilo vse lepo: drugi del razreda ga je gledal postrani, izogibali so se ga in ga zmerjali, če so le imeli priložnost. Sicer pa je bil zanje kot onesnažen zrak, nekaj, kar se je po nesrečnem naključju znašlo med njimi. Med glavnim odmorom je hotel ven, saj so ga kljub sreči učilnice utesnjevale. In tam na pločniku je bila ona. Zastalo mu je srce in hotel se je obrniti, da ga ne bi videla, toda bilo je prepozno. Zaslišal je smeh in svoje ime. »Čao!« je prijazno pozdravil in se ustavil poleg skupinice, da bi poklepetal s Tjašo. »Lahko prideš malo sem? Nekaj se morava zmeniti,« je rekel pogumno, ne da bi imel za tem povabilom kake skrite načrte. »Ha ha, s tabo se nimam kaj pogovarjati,« je zaničljivo prhnila. »Poglej, nisem te hotel užaliti ali karkoli. Samo nekaj bi ti rekel.« »Ja?« ga je pogledala s toliko zanimanja kot prfokse v šoli. »Čist sem. Že nekaj časa in super mi gre. Takrat na Meti sem se zmotil, nisem se zadel. In po moje bi lahko uspelo tudi tebi, če bi se potrudila. Pa upam, da si šla na test in da nisi bolna.« Obrnil se je in ji ni dal časa, da bi mu odgovorila. Si je pa kar mislil, kaj je menila o njegovem predlogu, ko ga je s prtičkom od sendviča zadela v glavo. Z roko si je šel skozi lase in ji ni dal vedeti, da mu je prišlo do živega. V njem pa se je vse trgalo. Vedel je, koliko srečnejša, prijaznejša in bolj polna energije bi bila, če bi ji uspelo, in žal mu je bilo, da tega ni hotela. V razredu je z očmi poiskal Mel in ji pomignil, naj pride bližje. »Hej.« »Živjo.« Mislil je, da bo lažje reči ta ubogi oprosti, vendar se mu je zdelo za malo, da ji po dolgih letih, ko sta bila frenda, v obraz izpljune samo to besedo. Namesto tega je po dolgi minuti tišine počasi iztisnil iz sebe, da bi rad, da se po pouku dobita na kavi. Nič ni rekla, samo strmela je vanj, oči pa so se ji polnile s solzami. »Kaj, a me zadnje čase noben ne more več pogledati, ne da bi se razjokal?« se ni mogel zadržati in je to bleknil kar na glas. Nasmehnila se je in rekla: »Ja, itak. Se bova potem zmenila, kam.« Sedla sta vsak na svoje mesto in Matej je nestrpno čakal na konec pouka. Pia mu je dala veliko elana in pri urah je sledil, delal si je odlične zapiske in sodeloval. Uspelo mu je, da nekaj minut ni pomislil na heroin. Po pouku sta z Mel vštric hodila proti eni od bližnjih kavarn. Sedla sta za mizo v kotu, Matej na eno stran in ona na drugo. Klopi so bile oblazinjene z mehkim rumenim materialom, v katerega se je vsak rade volje pogreznil. Ker sta bila oba utrujena, sta najprej naročila in nekaj časa samo uživala v naslanjanju. Bila je prijetna tišina. »No, kako si?« je rekla in si mešala kavo. »Kul, pa ti?« »Kar gre. Matematika mi je zlaufala,« se je pohvalila z dobrimi ocenami. »Kako pa drugače v šoli?« »Uroš je polovico gefe preživel nagnjen skozi okno in ciljal folk s pljunkom, pa sploh ni opazila. Mislim, da zato, ker smo ji pred tem skrili očala,« je hudomušno pripovedovala. Hotela je, da bi nadoknadil zamujeno, in hvaležen ji je bil za to. Uspelo jima je prebiti led. Pogovarjala sta se o vsem mogočem in prav lepo jima je šlo, ampak Matej je vedel, da morata govoriti še o nečem drugem. Globoko je zajel sapo. »Mel, saj sama veš, zakaj sem hotel, da se dobiva. To, kar je bilo med mano, tabo in Tjašo, je bila velika neumnost. Sori, ker sem te zajebaval in te nisem poslušal. Nimam pojma, kaj mi je bilo. Ampak Tjašo imam ful rad, pa še hors mi je dajala in nisem si mogel privoščiti, da bi imela prav ti in ne ona. Šele, ko sem dobil HIV in me je odjebala, sem se zavedel, da ji ne pomenim nič. Navadil sem se na to, da ne govoriva in ni se mi dalo ubadati s tem. Ne veš kako je, če si na horsu. Ni mi bilo mar za nič drugega kot to, kako bom dobil za šut, kaj šele, da bi se menil za ljudi okrog mene. Sori, res.« »A res misliš, da bo en ubogi oprosti popravil vse?« »Ne, itak da ne. Samo rad bi, da veš, da mi je žal.« Roke, ki jih je imela med pogovorom ves čas prekrižane na prsih, je spustila na kolena in se nasmehnila. »Vidim, da ti je res žal in je kul, oprostim ti. Ampak kako naj vem, da ne boš, ko se boš naslednjič zaljubil, spet izbral punco namesto mene?« je rekla še vedno žalostno. »Tega ti tudi jaz ne morem zagotoviti. Samo ne bom pa tako nefer do tebe, kot sem bil. To mi pa verjemi na besedo ali pa …« je rekel drzno. Zanimalo ga je, koliko ji še pomeni. Čeprav je sam ni pogrešal, se je imel lepo, ko sta se tako pogovarjala in nasmejala. Rekla je, da mu zaupa in da je kul. Čudno se jima je zdelo, ker se nikoli prej nista tako resno pogovarjala. Kot da bi zapečatila nekakšno pogodbo. »No, ja, zdaj se pa čudno počutim. A greva?« je rekla, ko sta bila nekaj časa tiho. Matej je plačal in stopila sta ven na svetlo. »Imaš popoldne kaj časa?« ga je vabila. »Ne, khm …« kar ni mogel reči, »terapijo imam.« »Še hodiš tja? Edino pravilno,« ga je pohvalila in mu pomahala, češ da se vidita jutri. Počasi je hodil proti avtobusni postaji in se veselil, da ima še nekoga, s komer se bo lahko med odmori pogovarjal. Mogoče bo Mel prepričala tudi Boštjana, ta pa potem ostale, da se ga ne bodo več bali, je razmišljal med hojo. Dih mu je za trenutek zastal, ko je na drugi strani ceste zagledal svojo mamo. Brezglavo je skočil na cesto in malo je manjkalo, pa bi ga zbil motorist. Skočil je pred mamo in jo prijel za ramo, da ni mogla mimo. »Živjo, mami,« je rekel hitro, preden bi si premislil. Gledala je nekam mimo njega in ledeno hladno izustila: »Mislim, da ste me z nekom zamenjali. Oprostite, mudi se mi.« Prav lahko bi mu tudi zarila nož v srce, njene besede so ga enako prizadele. Prav zares nista mislila imeti nobenega opravka z njim. Imelo ga je, da bi se zadrl po vsej ulici, da ni prav to, kar dela, pa si je premislil. Samo v slabo voljo bi spravil tako sebe kot njo.
»Saj grem na terapijo zvečer, se bom tam zdrl na Katarino,« se je bodril na glas in se odpravil proti domu.