Od RTM do WTF/XLI
| ← Od RTM do WTF/XL | Od RTM do WTF XLI Asja Hrvatin |
Od RTM do WTF/XLII → |
| |||||||||||||||
XLI.
[uredi]»A ja? Me veseli. A se spomniš, kakšen cirkus si zganjal, ko sem te prvič peljala tja?« ga je zbodla. Spomnil se je in zmignil z rameni. »Glavno, da nisem več tak,« je menil. Povedal ji je, kaj se mu je pripetilo popoldne z mamo, kako se je vedla do njega. »Daj ji čas, te bo že razumela.« »Ne, po mojem me ne bo. Gledala je mimo mene, sovraži me.« Ni se hotela spuščati v depresivne razprave, zato ji tudi ni povedal vsega, kar je sprva hotel. Zamolčal ji je to, da povsod videva igle po tleh in da se mu zdi, da je vsak človek ob njem narkoman. Poleg tega ga je resnično ganil kratek pogovor z narkomanko pred zdravstvenim domom. Povedala mu je, da gre vsako jutro po odmerek metadona in tako že nekaj let. Da so ji rekli, da ji bo to pomagalo, pa se kar naprej vrača k heroinu. In tudi ni povedal, da je Gorana oče tako pretepel, da leži v kliničnem centru in so pravzaprav imeli terapijo tam. Ne, raje se je držal veselih tem. »Z Mel sva se pogovarjala. Šla sva na kavo in rekel sem ji sori in vse, kot si mi rekla, pa sva se potem dolgo pogovarjala in mislim, da je vse kul.« Zarežala se je, stopila okrog mize in ga objela. »Lepo to. Sicer pa že vem, ker mi je Mel že zdavnaj poslala sms.« Pojedla sta do konca in se odpravila vsak v svojo sobo. Matej je mislil, da bo v postelji veliko premišljeval, ker se mu je zgodilo toliko stvari naenkrat, pa je zaspal skoraj v hipu, ko se je njegova glava dotaknila blazine.
Dnevi so minevali in Matej se je komaj zavedal, da bo končal tretji letnik in to s prav dobrim uspehom. Sicer je njegovo družabno življenje močno trpelo – noč in dan je čepel za knjigami, a splačalo se je in vseeno ga je bilo več kot takrat, ko je bil na horsu. Ob redkih dnevih, ko se ni učil, se je družil s sošolci in se zabaval. Ni pa moglo vse teči lepo in prav, saj so mu oči še prevečkrat postale na Tjaši. Ko se je tudi sam drogiral, ni opazil, da je bleda, suha in brezvoljna. Zdaj je bilo to z vsakim dnem bolj očitno. Enkrat ji je poslal mejl, da bi jo z njim nekako prepričal, naj se odvadi, pa mu je odvrnila le: JEBI SE, HINAVEC ĐANKIJEVSKI. Tako mu ni preostalo drugega, kot da se obrne na njene starše. Vedel je, da živi pri očetu, in tega se je bal. Zato se je raje popoldne nenapovedano oglasil pri njeni mami. Pozvonil je. Ravnal je impulzivno, pred tem si ni pripravljal govora ali česarkoli, ker je vedel, da dela neumnost. Vedel je, da se mu bo to nekako povrnilo, a si ni mogel pomagati. Zdelo se mu je prav in živčno se je prestopal na mestu, dokler ni iz notranjosti hiše zaslišal obotavljivih korakov, ki so naznanjali Tjašino mamo. »Dober dan. Matej sem, Tjašin prijatelj, če se me ne spomnite?« je začel vljudno. »Seveda se te spomnim. Kaj nista s Tjašo nehala?« »Ja, sva, pa bi vseeno rad govoril z vami.« »No, potem pa kar naprej,« je rekla nekoliko odsotno, kot da ji nekaj leži na duši. Nasploh je dajala vtis zmedenosti. Popeljala ga je v kuhinjo. »Kavo bom skuhala. Boš malo?« je rekla in raztreseno premikala skodelico po pultu. »No, če že ponujate. Bom jaz skuhal,« se je ponudil. Sreča, da mu je takrat Tjaša pokazala, kako deluje avtomat, da je lahko nemoteno pripravil kavo. Ves ta čas sta bila tiho, nobenemu se nekako ni dalo spregovoriti. »Hvala,« je sprejela skodelico in jo objela z obema rokama. Oči je imela široko razprte, brada se ji je vsake toliko zatresla. Matej si je skoraj premislil. »Oprostite, da sem se oglasil tako nenapovedano, ampak o nečem sem hotel govoriti z vami. Za Tjašo gre … Saj vem, da ne živite več skupaj, ampak sem vseeno mislil, da vas bo zanimalo … Ne vem, kako naj rečem … Tjaša se drogira.« To je povedal resno, vendar je ni upal pogledati v oči. Začuda ni rekla nič, bila je tiho, le brada se ji je znatno bolj tresla. Za kratek čas je odšla iz kuhinje in se kmalu vrnila. V roki je stiskala vrečko. Belo vrečko, ki je bila Mateju še predobro znana. »Vem. Že dolgo časa vem. Odkar se je odselila in sem pospravila njeno sobo. Našla pa sem tole.« »Oh, moje sožalje,« je rekel povsem neprimerno. Žalostno je prikimala. »Skušala sem se pogovoriti z Jordanom. Pa z Maro, njegovo novo punco. Pa s Tjašo. Ampak nikomur nisem nič dopovedala. Delajo se, da so srečna družina in da sem jaz zlobna mati, ki jih hoče spreti.« Streslo ga je spoznanje, kako slepi so lahko starši glede svojih otrok. Droge sprejemajo kot nekaj povsem vsakdanjega in se delajo, da nimajo problemov z narkomani. Ko pa uvidijo, da je njihov otrok zabredel, se jim načela spremenijo. Je hinavec sam, ker soli pamet Tjaši, čeprav je bil pred kratkim tudi sam na istem? Ne, hinavci so tisti, ki narkomanov ne sprejemajo. »Pa ne bi mogli Tjaše prisiliti, da gre v komuno ali na metadon? Četudi noče?« je vztrajal. »Nimam moči za to. Tjaša mi je obrnila hrbet v isti sekundi, ko je ugotovila, da je Mara boljša družba za nakupovanje. Res pa ne morem poleg vsega, kar se že dogaja, gledati hčerke, kako se vedno znova vrača k drogi,« ga je zavrnila. Šele zdaj je uvidel, da je njeno čelo polno gub, da se ji na rokah poznajo žile, kot da bi imela prosojno kožo, in da se vsa trese. Kljub temu ji je hitel ugovarjati: »Tudi sam sem bil na horsu. Pa sem ga premagal. Čist sem. Pa ne po svoji volji, tudi mene so prisilili. Zakaj mislite, da Tjaši ne bi uspelo? Meni je.« Tiho je bila. »Enostavno ne morem verjeti. Ne morem verjeti, da lahko komu uspe, da se zares reši droge. Koliko let imaš še pred sabo, boš lahko zdržal brez heroina? Ne boš naslednjič, ko se bodo nakopičili problemi, spet posegel po drogi?« je rekla preprosto in ga zadela naravnost v srce. Tudi sam je veliko mislil na to in čudil se je, da toliko ljudi verjame vanj. »Tega ne vem, ampak …« je začel in se zavedel, da ima Tjašina mama prav. »Oprostite še enkrat, da sem vas nadlegoval. In še enkrat, žal mi je zaradi Tjaše,« je rekel, ko sta spila kavo do konca. »Hvala. Upam, da bova še kdaj poklepetala. Pa v prijetnejših okoliščinah.« Za njim je zaprla vrata, Matej je stopal po cesti s kepo v želodcu. Po eni strani je razumel Tjašino mamo, ker ji je bilo res težko. Po drugi strani pa ga je črvičil dvom – sam sebi ni zaupal. Vedel je, da bi spet posegel po heroinu, če bi le lahko. Tudi v šoli in čez dan so se mu misli vse pogosteje vračale k heroinu in občutkom, ki jih je doživljal, ko je bluzil. Pogrešal je te lepe občutke, kljub vsem mukam, ki jih je prestal zaradi horsa.
Zdelo se mu je skoraj kot nekakšno znamenje, ko ga je nekaj dni kasneje Tilen, ki ga je srečal na ulici, povabil na pijačo. »A nismo skregani?« je šokirano vprašal Matej, a vseeno sprejel povabilo. »Ma daj, ne da se mi ukvarjat s tem. Tjaša dramatizira.« To je bilo najbližje opravičilu, kar je Matej lahko dobil od Tilna, in postal je boljše volje. »Ja, saj je kul. Kaj pa drugače? Lajf, šola?« »Sranje je, vse skupaj, ti rečem. Od naše klape ne ostaja nič, vse se sesuva,« je potožil. »Kaj pa je?« »Ja, vedno pravijo, da te stari grehi slej ko prej doletijo ali kaj jaz vem, kaj. No, mi smo se očitno nekomu zamerili, ker se nam vse maščuje. Dobil sem poziv na sodišče, že tretjič. Če se kmalu ne odzovem, bodo izdali tiralico. Če pa se odzovem, me bojo vtaknili v čuzo in tega ne bom zdržal. Z Jano nama ne gre več. Noseča je in dohtarca ji je napovedala, da bo otrok duševno prizadet. Nek Davidov ali Dawnow sindrom ima. Si lahko misliš? Na horsu je, pa še za bolanega otroka naj skrbi? Ja valda. Na socialno ga pa noče dat, ker da ima rada froca. In nonstop se kregava, ker ji dopovedujem, da naj ga da v posvojitev, pa noče. Jaz sem samo roke dvignil, če hoče bit neumna, pa naj bo. Tamara se ne druži več z nami. Je rekla, da noče propasti kot mi vsi. Še najboljše, kar je kadarkoli naredila. Frendica pa taka. Tim se je pa šel kao zdravit, pa ne v komuno, ampak nekam na podeželje. Poslal je sms, da je tam še več droge in da se ne misli vrniti,« je pripovedoval Tilen. Zelo mu je odleglo, ko je to zaupal Mateju, in tega ni skrival. »Kaj pa Tjaša?« je Matej končno vprašal, kar ga je res zanimalo. Tu se je Tilnu zlomil glas in ni mogel govoriti naprej. »V bolnici je, umira …« je rekel počasi in debelo pogoltnil. Tako je Matej izvedel, česar zadnje tedne ni opazil. Tjaša je zbolela za neko hudo obliko pljučnice. In pljučnica, kombinirana s horsom in krizo, ne pomeni nič dobrega. Še Matej se je zamislil in presenečeno ugotovil, da ni opazil nič od tega, čeprav vsak dan vidi vsaj nekoga iz klape. »Čisto se ji je sfuzlalo,« je nadaljeval Tilen, »cele dneve se je samo fiksala in je postala čisto živčna. Sploh se je ni dalo umiriti.« Matej je globoko zavzdihnil in naenkrat spihal ves zrak iz pljuč. Še ene slabe novice res ni potreboval in to ga je popolnoma dotolklo. Želel si je udariti Tilna in ga tepsti, dokler ne bi umrl. Njega je krivil, pa čeprav po neumnem. Tilen je videl, kako ga Matej gleda in se je hitel braniti: »Hej, don't shoot the messenger.« »Fak, sploh nisem vedel. Bed, ej … Pojma nisem imel. Polom! Če mi ne bi povedal, niti opazil ne bi. Ma še dva dni nazaj sem govoril s Tjašo. Potem pa tole,« je bilo vse, kar je zmogel reči. Kaj pa naj bi rekel? V njem se je vse trgalo – ali morajo res vsi končati tako? Ali se res slej ko prej vrneš k heroinu? Je torej res vse le začaran krog, iz katerega ne moreš izstopiti? Ne, na to ni smel misliti. Še nekaj časa sta preživela v tišini, zatopljena vsak v svoje morbidne misli. »Plačava in greva?« je ponudil Matej, ko je prisanjal nazaj v lokal. »Ja, itak. Jaz šibam naprej, se mi mudi, ampak tukaj imaš moj del keša,« je prikimal Tilen in mu potisnil bankovce v roko. Zahvalil se mu je za družbo in odšel. Matej je imel pri sebi samo deset evrov, zato je Tilnov denar potisnil v žep. Plačal je in se odpravil proti avtobusni postaji. Na avtobusu mu je skozi glavo šinila nora ideja.
»Ne, sigurno ni res,« je rekel polglasno, a se je vseeno odločil pogledati v žep. In tam je bila – stlačena med dvema bankovcema in ostalo šaro – vrečka, v kateri je bilo dovolj belega prahu za kar nekaj dni. Tilen mu jo je podaril, kar tako. A zakaj? Obračal je vrečko med prsti in opazil, da je nekdo z alkoholcem nakracal dve besedi: Za silo. In ponovno se je počutil bolje, vedel je, da ima nekoga ob sebi. Nasmehnil se je in potisnil vrečko nazaj v žep.