Od RTM do WTF/XLII

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/XLI Od RTM do WTF
XLII
Asja Hrvatin
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



XLII.[uredi]

Šolsko leto se je končalo in ves svet se je spremenil. Za tretje letnike gimnazije je bilo vse toliko bolj pisano, saj jih je čakal dolg oddih pred resnimi pripravami na maturo. Ulice so bile prepolne najstnikov, ki so se veselo smejali, klepetali, delali načrte in obujali spomine. Kamorkoli si pogledal, povsod je bila sreča. Na ulicah je bilo polno parčkov, ki so se nežno držali za roke. Na Kongresnem trgu je na travi ležalo malo morje odejic, na katerih so ležali prijatelji, srkali pivo in igrali tarok. Začetek brezskrbnih počitnic. Tudi pri Mateju se je vse obrnilo na bolje. Vse manj sošolcev ga je gledalo z gnusom in večina se jih je ponudila, da mu pomaga, kolikor le lahko. Obiskoval je zdravnika in jemal vsa zdravila in vitamine, ki mu jih je predpisal, čeprav je to pomenilo, da je vsak dan požrl po deset tablet različnih barv. Poleg tega se je še enkrat oglasil na infekcijski kliniki in ponovil test, s katerim so mu potrdili, da je bolan. Terapija se je počasi zaključevala, ne pa tudi druženje s folkom, ki ga je spoznal tam. Vsaj dvakrat na mesec so se obvezno dobili na Meti in podoživljali vse, kar se jim je zgodilo. Bili so združeni v svoji enakosti. Matej je svojo bolezen sprejel, učil se je živeti z njo, in čeprav je vedel, da ne bo doživel zavidljive starosti, se je odločil živeti življenje, kolikor se ga bo dalo. Mel je izdelala matematiko, tudi sam je bil prav dober. Pijina stric in teta sta se preselila in pustila hišo v oskrbo Pii. Ta se je z novim fantom preselila v spodnje nadstropje in Mateju prepustila zgornje. Stroške so si delili kot cimri. Matej je ob vikendih in redkih prostih trenutkih med tednom honorarno delal v trgovinah ali pa pomagal pri selitvah. Zavojček za silo je imel vedno v žepu. Imel ga je spravljenega v vrečki, poleg igle, rute, žlice, vžigalnika in limone. Nanj je veliko mislil, skoraj vsak hip. Večkrat ga je prijelo, da bi se zadel, pa se ni. Tudi povedal ni nikomur, da ga ima in zakaj ga ima. Tjaše ni obiskal in tudi ni skušal stopiti v stik z njo. Bal se je, da bi ga ob pogledu nanjo prevzeli spomini in bi uporabil tisti prekleti zavojček. Je pa zato nenehno spraševal Tilna, kakšno je njeno stanje, in mu zabičal, da ga mora o vsaki spremembi nemudoma obvestiti. Na zadnji šolski dan sta ga Mel in Pia povabili na pijačo in ravno jo je mahal po Prešernovem trgu do dogovorjenega mesta pri magistratu. Trudil se je pohajkovati karseda brezskrbno, čeprav ga je v srcu stiskalo. Nekakšen neprijeten občutek, ki si ga ni znal razložiti, ga je dušil. Odgnal ga je iz glave. Mel ga je že čakala pred magistratom in začuda ni zamujala. »O, pa ne, da si točna. Bi me moralo kaj skrbeti?« jo je podražil. Objela ga je in se zasmejala. »Ne, hotela sem, da se dobimo tukaj, ker imam presenečenje zate!« Glas se ji je tresel od navdušenja in počasi se ga je tudi sam nalezel. Popeljala ga je po dobro znani poti in se ustavila pred njuno kavarno. »O, super! Je čisto zares odprta?« je bil tudi Matej enako navdušen. Prikimala je in mu hitela razlagati: »Včeraj sva se z Boštjanom šetala po stari Ljubljani in povabil me je na kavo v 'nek super nov lokalček'. Ne veš, kako sem bila vesela, ko sem videla, da misli na najin lokal. Takoj sem vedela, da ti moram povedati.« Poskočila je od veselja in moral se ji je zasmejati. »No, pridi, najino mesto naju že čaka.« »Je še vedno prosto?« je zazeval. »Kot zakleto,« se je posmejala. Dobre volje ga je vodila mimo mnogih miz do Pie, ki jima je mahala. »Hej, ta lokal je res super,« je rekla, ko so posedli in naročili. Klepetali so o načrtih za počitnice in se nekaj menili, da bi šli za nekaj dni na potep po slovenski obali. Mateju je v žepu zabrnel mobitel. Dobil je sporočilo z neznane številke. Ko ga je prebral, mu je bilo vse jasno:

Matej zdel se nam je da moras vedet. Tjasi se je uceri poslabsal in dans ponoc je umrla. Pogreb bo enkat nasledn teden. Sporoc ce bos prsu. Moje sozalje. Tilen.

Kava se mu je zaletela v grlu in bilo mu je, kot da se duši. Kot da bi mu nevidna roka na obraz potiskala blazino, in čeprav ne more dihati, se niti ne trudi, da bi si pomagal. Vsaka beseda iz sporočila mu je v srce zarila trn, da je zakrvavelo. Mobitel v rokah se je tresel, saj so se tresle tudi njegove roke. A vseeno ga ni izpustil in sporočilo je prebral še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. Zdaj je ves lokal onemel. Ni slišal prijaznega klepeta, škripanja stolov, tresenja kozarcev, niti prešernega smeha. Iz njega so odtekla vsa čustva in mesto, ki ga je prej v njem zasedala Tjaša, se je zdaj spremenilo v ogromno črno luknjo. Vstal je in se opravičil Mel in Pii, da mora na stranišče. Moral je iti nekam, kjer bo sam, kjer bo lahko dojel, kaj se je pravzaprav zgodilo. Bližje ko je bil stranišču in tako zelo želeni samoti, bolj se je vse zgrinjalo nadenj. Pogledal je po lokalu in videl same srečne in nasmejane ljudi. Kako so se lahko tako brezobzirno smejali, ko pa se je njemu pravkar podrl svet? Ob pogledu na njihove nasmejane obraze mu je šlo na bruhanje. Vse negativne misli, ki jih je zadrževal v sebi zadnje tedne, so privrele na plan in nikogar ni bilo, da bi jih odgnal. Mi lahko zagotoviš, da ne boš, ko se bodo problemi nabrali, ponovno posegel po heroinu? Stari grehi se ti povrnejo … Vse skupaj je eno sranje ... Ko smo naredili teste za hepatitis, smo opravili tudi nekatere druge in odkrili, da imaš HIV. Vsi spomini so se mu vrteli pred očmi in z odločnejšim korakom je stopil v moško stranišče. V njem je vrelo od občutij in malo je manjkalo, pa bi zajokal. Saj tudi bi, ko le ne bi bil tako otopel. Zaprl se je v edino kabino, ki je bila tam, in se zaklenil. Skuhal si je dozo heroina. Pa ne navadno dozo, ampak toliko prahu, kolikor se ga je dalo raztopiti. Ni hotel, da bi mu spodletelo. S tem, kar je počel v tem hipu, ni razočaral sebe. Pa tudi Mel ali Pie ali kogarkoli drugega ne. Ne, to je storil že veliko prej. Že takrat, ko je Tilnov zavojček spravil v žep in si poiskal rezervno iglo. Kot da bi vedel, da se bo slej ko prej vrnil na stara pota. V oči so mu silile solze in s pestjo je udaril po vratih kabine, tako zgrožen je bil nad samim seboj. »Isti sem,« si je rekel. Zategnil si je ruto okrog roke tako močno, da ga je zabolelo. Bat brizgalke je potegnil k sebi in injekcijo napolnil s strupom. Iglo je prislonil k žili. Zapičil jo je prvič, pa je bila žila trda, kot da bi jo kdo zapolnil s cementom. Ko se je boril s tresočima rokama in neuporabnimi žilami, mu je po licu lil slap nevidnih solza. Tjašina mama je imela prav. Le za koga se je imel, da je mislil, da bo lahko prevaral usodo? Nič bolj drugačen ni bil od drugih. Za težave je krivil druge in iskal izgovore, lagal si je in si zatiskal oči, toda nekje v sebi je prav dobro vedel: Nikoli mu ne bi uspelo. Za vedno bi ostal to, kar je, navaden džanki. Ko je našel pravo žilo, je počasi potisnil heroin vanjo. Začutil je močan val, ki ga je tako pogrešal, pa heroinsko lebdenje. Pomislil je na obraze ljudi, ki ga bodo našli na stranišču. Usranega narkomana v tem fensi lokalu. Pred očmi se mu je stemnilo in vse telo ga je zabolelo. Glava mu je omahnila na stran in njegovo trdo telo se je zvalilo na tla. Na tleh poleg njega je bilo z velikimi črnimi črkami napisano: En džanki manj. Potem je bilo vse tiho.