Od RTM do WTF/XXXVII
| ← Od RTM do WTF/XXXVI | Od RTM do WTF XXXVII Asja Hrvatin |
Od RTM do WTF/XXXVIII → |
| |||||||||||||||
XXXVII.
[uredi]»Poslušaj, so plakati resnični?« »Poslušaj, si res kreten? Nekje sem slišal, pa nisem čisto prepričan. Daj mi mir,« ga je zatrl. »Kaj pa je s tabo? Kreten en.« Namrdnil se je in sedel na svoje mesto. Potem je prišla Neja. »A imaš res aids?« je rekla plaho. V odgovor je jezno pograbil enega od letakov, ki so v razredu ostali od prejšnjega dne in nanj načečkal JA, IMAM AIDS. DAJTE MI MIR. Potem ji ga je podal in ji naročil, naj ga pokaže okrog, da ga ne bodo spraševali še ostali. Pa so za Nejo vseeno prišli še drugi in ga spraševali vse mogoče. Če se je res dal dol s Tjašo, ko je vedel, da je bolan. Ja, naredil je to. A se res fiksa? Ja, tudi tega je kriv. In tako dalje. Res mu ni bilo lahko. Vrhunec dneva pa se je zgodil na začetku ure kemije. »Profesorica, se lahko prosim, presedem?« je rekel Žiga, Matejev sosed. »Ne, Žiga, saj vidiš, da ni prostora.« Žigova roka se je ponovno pognala kvišku. »Sedel bom na tleh, lahko grem pa še po kakšen stol,« je gonil svoje. »Rekla sem, da ne.« Žiga je vseeno vstal in se presedel na tla in tam mirno prepisoval s table. Nihče ni niti črhnil. »Mi lahko razložite, kaj se dogaja?« je preiskujoče pogledala razred. »Ne morete me prisliti, da bi sedel z nekom, ki ima aids. To je proti človekovim pravicam ali kaj jaz vem kaj!« je zabrusil Žiga in ostali so mu mrmraje prikimali. »Oh, dajte, ne delajte se, da niste prebrali letakov,« je rekel nekdo drug. »Navaden narkoman je, sam si je kriv,« je pridala Anita. »Dajte no, kaj pa če bi mu dali šanso, da pove, kaj se je res zgodilo? Ne pa da ga vsi napadate?« je rekla Mel. »Ja, kako bi bilo pa vam na njegovem mestu?« ji je pritegnil nekdo iz prve klopi. Profesorica je samo nemočno stala pred tablo, ne da bi vedela, kaj naj reče. »Ne rabim nobenega, da me brani! Jebite se vsi skupaj!« je rekel Matej ledeno hladno. Odkorakal je iz razreda, ne da bi se obrnil.
V šolo se ni vrnil še nadaljnja dva tedna. Od doma je šel vedno pravočasno, potem pa se je potikal okrog, se zapijal in zadeval. Včasih je šel med odmorom mimo šole, vendar si je na glavo poveznil kapuco, da ga ne bi prepoznali. V kurac naj gre vse skupaj, je pomislil ob spominu na obnašanje sošolcev. Nekje globoko pod kožo ga je zaskelela Anitina opazka, da je sam kriv za to. Pa ja ni? Take misli je odganjal in med svojimi pohajkovanji pogosto ni razmišljal o ničemer. Ali pa se je sesedel na klop v parku in se spominjal, kaj vse se mu je kdaj zgodilo. Nikdar si ni rekel kaj kot: »Ko bi le lahko zavrtel čas nazaj …«, ker je vedel, da bi verjetno ravnal enako. En dan ga je poklicala Pia in ga vprašala, zakaj ni prišel na terapijo. »Ha, še sprašuješ? Ker mi nisi povedala, da je Katarina lažniva hinavska in izdajalska prasica! Zaradi nje me cela šola pozna po tem, da imam aids. Zatakni si nekam svojo terapijo,« se je glasil njegov besni odgovor. Čim prej se je moral znebiti telefona, taki klici so ga utrujali. Postalo mu je žal, da ga ni pustil ležati raztreščenega v sobi. Med tem so mu kopnele zaloge denarja – ker ni nikamor hodil, mu starca nista dajala denarja. Štipendijo je porabil v enem tednu, zato se je moral počasi znebiti vseh vrednih stvari iz sobe. Postopoma je prodal računalnik, glasbeni stolp, zdravila iz kopalnice, knjige… Njegova soba je zdaj spominjala na zaporniško celico, v njej je imel le še posteljo, omaro in pisalno mizo. Še stol je prodal; skratka prodal je vse, kar se je dalo prodati. Staršema je uspešno preprečeval, da bi vstopila v sobo, in kadar ga ni bilo doma, jo je zaklenil. In tako je imel Matej dnevno rutino: šel je od doma, se odpeljal do centra, kupil robo, se zadel, hodil okrog in prišel nazaj. Izpisal se je iz 'debatnega »debatnega krožka«. Pravzaprav mu je od normalnega življenja ostalo le malo. Kdo ve, koliko časa bi šlo vse tako, če se ne bi dobra razredničarka usmilila in poklicala k Mateju domov. Niti najmanj ni bila presenečena nad tem, da Matejeva mati nima pojma o tem, kje se potika. Zato pa je novica iskreno presenetila mamo, ki je obljubila, da se bo pomenila z Matejem takoj, ko bo mogoče. Matej se je vrnil s pohajkovanja in nič hudega sluteč vstopil. Nameraval je malo zadremati, saj je prejšnjo noč slabo spal, toda šokiralo ga je dejstvo, da ga je pri vratih pričakala mama. »Eee, živjo,« je rekel Matej in zmajal z glavo. »Kako to, da si že doma?« je mežikal vanjo. S petih kilometrov se je videlo, kakšne zenice ima, njegova mama pa je bila za to slepa. »Pridi v dnevno sobo, govoriti moramo,« je rekla rezko in ga z odločnimi koraki popeljala v dnevno sobo, k očetu. Jezna ni bila, le vedela ni, kaj naj stori. Situacije ni obvladala, in ko je Matej to uvidel, mu je dalo krila. »No, kaj pa je?« »Ne bova ovinkarila. Danes naju je poklicala tvoja razredničarka in sporočila, da sta minila dva tedna, odkar si bil nazadnje v šoli.« Pa smo tam. Lahko bi si izmislil izgovor: njegovi možgani so begali od tega, da je pomagal bolni prijateljici, do tega, da se ni počutil dobro. Vedel je, da bi mu verjela, če bi zgodbo povedal dovolj prepričljivo. Ampak ko je zrl v njuna mirna, obvladana obraza, ga je prijelo, da bi rekel nekaj, da bi ju ujezil ali spravil v jok. Da bi ga nadrla ali karkoli. Zato se je to pot odločil za resnico. »Jah, stvar je taka, da imam aids. Tjaša je to zvedela in raztrobila celi šoli, pa me vsi gledajo, kot da sem kakšna spaka. Rabil sem čas zase. Aids sem dobil, ker se fiksam. Še kaj? Ne, mislim, da ne,« je rekel in jima kljubovalno zrl v obraza. Čeprav je bil zadet, ga je zaskelelo, ko je to povedal. Ni mu bilo lahko govoriti o tem in vedel je, da bo tako še nekaj časa. »No, Matej, lahko bi povedal po resnici. Ne bova te kaznovala, samo ne laži,« je rekel oče. Matej je zbegano gledal od enega do drugega in se odločil za naslednji korak. »Nočeta verjeti!? Saj to ne more biti res! Se sploh poslušata?! Po mojem ne! Kdaj smo nazadnje govorili med sabo? Tako, pošteno!? Nikoli! Pojma nimam, s kom se družita, kam zahajata, katero srajco ima oče najraje. In vidva tudi ne zame! Vedno sedita tu, tako mirna, kot kakšna robota brez čustev. Kako naj se ne bi zafiksal, ko vama nikoli ni bilo mar zame? Zakaj sta sploh imela otroka, če se do mene obnašata, kot da sem kak okrasek, ki ga je treba vsake toliko zloščiti? Babica ve, kaj najraje jem in kaj mi mora kupiti za rojstni dan. Ne pa vidva, ki mi vedno dajeta keš! Saj sem vesel, da mi veliko dovolita, ampak lahko bi kdaj vprašala, kako sem in če je kaj narobe! Na bruhanje mi gre, ko vaju gledam!! Saj sploh nismo družina, po nesrečnem naključju so nas zbrali skupaj in zdaj smo tu. Jap, imam aids! HIV imam. H-I-V! In fiksam se tudi, jebat ga, takšna je resnica!« je tulil. Zaripel v obraz in zadihan je stekel po stopnicah v sobo po svojo vrečko. Njeno vsebino je stresel pred njiju. »Še vedno ne verjameta!? Naj si zategnem to okrog roke in vanjo zabijem iglo, da bosta verjela!?« je bil še vedno razjarjen. Pobasal je vse skupaj nazaj v vrečko, preden bi mu vzela. Globoko je dihal in se skušal umiriti. »Prosim, če greš.« Dvignil je pogled. »Kaj?« »Prosim, če greš iz hiše, tu nisi več dobrodošel.« »Prosim? Kaj pa pomoč otroku in to sranje?« Tokrat je spregovoril oče. »Oprosti, ampak ne vem, o čem govoriš. Midva nimava otroka. Pred nekaj minutami je preminil.« »KAAAJ!?« »No, konec predstave je. Pojdi, ne želiva te več videti. Nikoli več. Ne skrbi, Mariji bom rekla, da naj se znebi te mize in kupi novo. Veš, kje so vrata,« je zaključila mama in z bledo, tenko roko pomignila proti hodniku. Tega ni pričakoval. Seveda je želel, da bi spregovorila z njim, da bi to nekaj spremenilo, ampak ne na ta način. Z vrečko vred je stopil iz hiše in tako močno vrgel ključe v okno, da se je razletelo. Nihče ni prišel za njim, da bi ga nadrl ali prosil, naj ostane. »Tudi prav,« je rekel še vedno jezno. Kar para mu je švigala iz ušes, ker sta se obnašala povsem enako kot vedno. Nista jokala, nista kričala, nista reagirala. Le izbrisala sta motečo podrobnost iz svojega življenja, da se jima ni treba ukvarjati z njo. Jezen je bil nanju in na ves svet, ker se mu je zgodilo toliko krivic. Ni vedel, zakaj je pričakoval, da se bosta odzvala drugače in vsaj enkrat pokazala malo usmiljenja. Zdaj ga niti šut ne bi ubranil pred njim samim. Znašel se je pred dejstvom, da nima kam, da nima kje spati, jesti, da mu zmanjkuje steša in denarja. Ostal je popolnoma sam, brez prijateljev, h katerim bi lahko šel, da bi mu pomagali. Vsi so ga zapustili in počutil se je res posrano. Čeprav sta se drla za njim, da ne sme, je pohitel v sobo in v torbo, ki jo je imel za treninge, natlačil stvari, ki so se mu zdele nujne. Torbo si je zadegal na rame in zakoračil od doma.
Odpeljal se je do Tivolija in si poiskal klopco malo pred klancem, ki je peljal do diskača Katastrofa. Klopca je ležala pod velikim drevesom, ki ga je navdajalo z občutkom varnosti. Ko je tako sedel na njej, je malo manjkalo, pa bi eksplodiral: v njem so se mešala najrazličnejša čustva, ki so hotela splavati na površje; imelo ga je, da bi zacepetal, tulil, tolkel s pestmi po drevesu; obenem pa se je trudil, da bi ohranil trezen izraz. To slednje mu je šlo odlično, v tem je bil že skoraj pravi mojster, vse odkar se je moral spopadati z dejstvom, da je bolan. Prijel je nahrbtnik v roke in ga odprl. »Hahahaha,« je bruhnil v iskren smeh. Imel se je tudi čemu smejati, saj so bile stvari v njem popolnoma nesmiselne. S sabo je vzel neke majice, brisačo, Harryja Potterja, budilko, paketke citronke, steklenico z vodo, vrečko s priborom, vilico, ogromno vrečo kovancev, zbirko cedejev, telefon in mp3 predvajlanik. »S tem bi zmagal na Survivorju,« je sarkastično rekel na glas in zmajal z glavo.