Od RTM do WTF/XXXVI
| ← Od RTM do WTF/XXXV | Od RTM do WTF XXXVI Asja Hrvatin |
Od RTM do WTF/XXXVII → |
| |||||||||||||||
XXXVI.[uredi]
»Zakaj nisem izbrisal njene cifre?« je rekel na glas in jo skenslal. Ko ga je še naprej vztrajno klicala, je zabrisal telefon ob steno, da se je razletel. Baterija je padla ven, ohišje je razpadlo, tipkovnica pa je odletela neznano kam. Zaprl je vrata za sabo, zaklenil hišo in se odpravil ven.
V šolo je prišel nekoliko prepozno, tako da ni bilo na hodniku nikogar. Ko je vstopil v učilnico, je najprej mislil, da se je zmotil. Trideset ljudi je zrlo vanj, kot da bi ugledali prikazen. Zaničujoče jih je pogledal in si poiskal prazen sedež. Niti ozrl se ni, da bi videl, s kom sedi. »Matej, zamudil si. Se ti ne zdi, da si dolžan, da se opravičiš?« ga je pozvala učiteljica. »Ne. Kaj naj, če je avtobus zamudil,« je rekel naveličano. Učiteljica mu je brez besed zapisala neopravičeno uro in načečkala opombo v dnevnik. Ura se je nadaljevala mirno, kar ga je šokiralo. Mislil je, da so si v tem času, ko ga ni bilo, izmislili nove načine, kako ga bodo zajebavali, pa se sploh niso menili zanj. Toliko bolje, je pomislil in med preostankom ure užival v sanjarjenju. Pouk je mineval povsem v redu, med odmori so se ga sošolci ogibali. Ko je prišel glavni odmor, so se vsi zbrali okrog miz, čim dalj od Matejeve. Od njih so proti njemu romali različne vrste pogledi: zaskrbljujoči, pomilovalni, zgroženi, polni studa, prestrašeni … Kot da bi bil nekakšna spaka. »Če je to nova taktika, da me spravite ob živce, je naravnost smešna,« je rekel glasno, da so ga vsi slišali. Ker so mu šli na živce, se je odločil, da bo poiskal Tjašo in pomalical z njo. Ko je stopil ven, se je nenadoma začelo šušljanje. »Ej, a ni to tisti?« »A si prepričana?« »Ja, poglej sliko.« »O, pa je res. Ej, pridite sem, tukaj je ta z letaka.« »Kaj? Kje? O, moram videti tega kriplja!« »Haha, kripelj, dobra fora.« »Zdaj je slaven! Me zanima, če je res. Vprašajmo ga,« so se vrstili klici z vseh strani. Še sam je stegnil vrat, da bi videl, o kom govorijo, potem pa je z grozo uzrl ogromen plakat na steni. Prej je tako hitel, da ga niti opazil ni, zdaj pa je videl, da so polepljeni po vsej šoli. Bil je kričeče rdeče barve, na njem pa je bila ogromna Matejeva slika. Spodaj je bilo z alkoholcem napisano:
Če je kdo samomorilske volje, naj gre do Mateja iz tretjega c. Mogoče bo dobre volje in vam bo dal aids.
Debelo je pogoltnil in s tal pobral kup letakov. Vzel jih je in se vrnil v razred. Na vsako klop je položil en list, potem je vzel torbo in odšel na stranišče. Tresel se je in hitro si je dal šut, da bi se pomiril. Bi moral kaj čutiti? Smešno, bil je hladen kot riba. Ah, že res, da ga cela šola pozna kot nekoga, ki ima aids. Nekje v podzavesti so se mu prebujala čustva, pravzaprav sledi čustev, ampak jih je zatrl v kali. Zakaj bi si zdaj belil glavo s tem, ko si jo vendar lahko kasneje? Veliko kasneje? To je bil del njegovega življenjskega vodila. Kar ne moreš danes, naredi jutri, je pomislil. Utaboril se je na tleh v edini kabini in čakal. Na stranišču je ostal vse do konca odmora, dokler ni bil popolnoma prepričan, da zunaj ni nikogar več. Na hodniku je segel po plakatu, da bi ga odlepil, pa je vedel, da nima smisla. Do zdaj so ga videli že vsi in samo ugibal je lahko, kdo je to storil. Verjetno Mel. Hm, ali pa Neja. S sklonjeno glavo je zapustil šolo in sklenil, da se dobi s Tjašo. Kaj pa je drugega mogel? Lahko ji bo vsaj pojasnil to, česar se ne da pojasniti. Kot kaže, me čaka zabaven dan, je zajedljivo pomislil. Ni vedel, kam naj se da, zato je posedal v parku, se sprehajal gor in dol in si kupil liter vina. Spil ga je skoraj na eks, pa ga je komaj kaj prijelo. Vseeno je moral početi kaj, da si prežene čas. Ko je ura odbila dve, je poklical Tjašo in ji rekel, da se morata nujno dobiti in da je v parku. Jezno mu je zabrusila, da mu nima kaj reči, pa je vseeno počakal. In čez natančno deset minut je tudi res prišla. Prišla je z zlobnim nasmeškom na licih, gledala ga je zadovoljno, kot da bi se ji posrečilo nekaj, za kar se je močno trudila. In kar mislil si je lahko, kaj je to bilo. Še preden je odprl usta, da bi jo pozdravil, ga je srepo pogledala in povedala, kar se je namerila povedati: »Oh, a ni danes lep dan? Tisti plakati so res hudi, ne? Rdeča se mi je zdela kar primerna. Edina grda stvar na njih je tvoja slika, ampak, saj razumeš. Če ne bi nalepila slike, bi morala napisati tvoj priimek, ljudje bi se morali mučiti, da te najdejo. Tako pa je vse bolj preprosto. Oh, ko sva že ravno pri tem, nikakor se ne morem odločiti, katero barvo naj uporabim za tale park? Odločam se med modro in svetlo vijolično. No, ni važno. Oh, se sprašuješ, kdo mi je povedal? Katarina, moja frendica. Na njeno glupo terapijo hodiš! Spomin imaš kot zlata ribica ali kot kura, ki so ji odsekali glavo! Skupaj smo bili v Fanu in na Janinem brzdeju! Ah, sicer se ti pa moram zahvaliti. Zaradi tebe me vsi obletavajo in poznajo, res sem postala popularna. Which is more than I can say for you. Aja, če sem slučajno dobila aids zaradi tebe, te bom uničila. Najprej bom uničila vse okrog tebe, da boš gledal, potem pa bom uničila še tebe. Še vedel ne boš, kaj te je doletelo.« Vse to je povedala zelo mirno, brez prekinitev, vsak stavek pa je bil nabit z ledeno zlobo, ki je sijala z njenega obraza. »Tjaša …« je začel, pa ga je znova prekinila. »Niti ne trudi se, da bi rekel, da ni tako, kot se zdi, ker je točno tako. Katarina se te najprej ni spomnila, potem pa je v moji denarnici videla tvojo sliko in se te spomnila. Narobe je razumela situacijo in se zagovorila, rekla mi je, da je lepo od mene, da sem ostala s tabo ne glede na vse. Ko je ugotovila, da nimam pojma, je bilo že prepozno in prisilila sem jo, da mi je vse povedala. Veš, kaj si zelo želim za rojstni dan? Da bi umrl! Uh, poscala bi se ti na grob, to bi bilo nekaj,« je za hip odsanjarila. »No, pa dovolj o tem. Če sem dobila aids, lahko samo rečem, da se pazi. Če pa ga nisem, prejmi vsaj tole.« Stopila je k njemu in ga s pestjo usekala naravnost v obraz, da ga je zaskelelo. »Tjaša …« je ponovno poskusil, pa ni zaleglo. »Tjaša, ne delaj tega,« je rekel rahlo proseče, vendar enako brezosebno, kot je poprej govorila ona. Kadar se pogovarjaš z ljudmi, lahko v njihovem glasu razbereš, kako se počutijo, če ti obraz ne izda ničesar. Matej pa je na vse odreagiral enako, brezizrazno, brez podtona v glasu. Ni se zavedal, da je postal to, kar je sovražil – tak je bil kot njegova starca. Tjaša je vzela iz torbice razkužilo in pomenljivo pošpricala zrak okrog sebe. »Za zaščito,« je rekla, se zasukala na petah in odšla. Stal je tam, z bolečim obrazom, na katerem so se poznale sledi njene pesti in prstanov na roki. Vino se ga je vmes prijelo, tako da ni prav vedel, kaj se dogaja, vedel je le, da ga boli glava in da se mora čim prej spraviti domov. Vsaka misel, ki mu je šinila skozi glavo, pa še teh je bilo malo, ga je zabolela. Bil je utrujen in namenil se je naravnost v posteljo, s sklepom, da bo jutri trezno razmislil o vsem. Navsezadnje je bil pred njim vikend, zmanjkovalo pa mu je tudi steša, zato je moral nekaj narediti. Nekaj spremeniti.
Vikend je preživotaril doma, od Tjaše pa mu je na (ne)srečo uspelo izbezati telefonsko nekega tipa, ki prodaja dobro poceni robo, da si je lahko nabral novih zalog. Ni bil vajen tega, kar se je dogajalo okrog njega – da se je moral sestajati za hišami ali drevesi z nekim čudnim, sumljivim tipom, ki je zgledal kot gangster. Čudno je bilo, da ni bilo na MSN-ju nikogar, ki bi govoril z njim. Telefona ni sestavil, ker ni nameraval poslušati litanij na temo svoje neumnosti. Je pa zato prejel nekaj neprijetne pošte, za katero ni niti za hip podvomil, od kod je prišla. Nekatera pisma so bila grozeča, v drugih so se norčevali iz njega, višek vsega pa je bil, ko je odprl kuverto, v kateri je bilo nekaj težkega. Z roko je segel vanjo in v istem hipu zakričal – v prste in pod nohte se mu je zarilo okrog deset risalnih žebljičkov. Po tem incidentu je naročil starcema, naj njegovo pošto mečeta stran, in se posvetil načrtovanju naslednjega tedna. Saj ni imel veliko za postoriti. Lahko bi zanikal, pa bi se samo osramotil, ker mu ne bi verjeli. Lahko bi poklical Pio in jo nadrl zaradi Katarine, pa se mu ni ljubilo. Saj navsezadnje ni bila ničesar kriva. Zaželel si je, da bi bil trezen, da bi se pošteno razbesnel ali razjokal ali karkoli, pa se je spomnil na bruhanje in zvijanje in bruhanje in bledenje pred očmi in bruhanje in izgubljanje zavesti. Odločil se je, da ostane pri horsu. Je mar imel izbiro?