Od RTM do WTF/XXXV

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/XXXIV Od RTM do WTF
XXXV
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/XXXVI
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



XXXV.[uredi]

Do jutra je ves optimizem kot kafra izpuhtel iz njegovega sistema. Zbudil se je še bolj povožen kot prejšnji dan, bolela ga je sleherna mišica v telesu, ampak osredotočil se je na druge stvari. Do večera je poležaval, se nalival s čaji in aspirini pa s sirupom proti kašlju in vsaj malo mu je odleglo. Oblekel se je, kot da gre med pingvine, in doma napovedal, da se bo oglasil pri Mel po zvezke.

»Seveda se že bolje počutim, ne bi šel ven, če se ne bi,« je zavrnil pripombo staršev, da zgleda bolehno. Toplo napravljen se je ob dogovorjeni uri postavil pred hišo in poklical Pio, da ne bi predolgo čakal. Kmalu je na koncu ulice nekaj potrobilo in pohitel je tja. »Ne greva z busom?« je rekel, medtem ko si je pripenjal pas na sprednjem sedežu. »Ne, tako bo hitreje. Vozniško že imam, da te ne bo skrbelo, za avto pa še šparam. Ta je od strica in tete.« »Saj je lep,« je bil prizanesljiv. Ker ni bil sveže zadet, se je počutil čudno. Kot da bi gol hodil po ulici, ranljiv, vsem na ogled. Tega se je bal. Čeprav mu je sredi obraza kraljeval nasmešek, je bil pod kožo živčen, kot da bo vsak čas eksplodiral. Vsaka celica v njegovih možganih je kričala, da hoče heroin. In bal se je, da bo kdo to opazil. »No, tukaj sva.« Nekaj minut vožnje v tišini je minilo hitro, veliko prehitro. V glavi mu je divjalo. Nočem vstopiti. Moram. Nočem! Moram!! V njegovi glavi je potekal boj tudi zato, ker so ga preplavljala čustva, in bal se je, da ne bo prenesel pritiska. Za vsak slučaj je vzel s sabo vse potrebno za šut. V plastični vrečki je imel tesno zavito iglo, citronko, steš in elastiko. Vrečko je zatlačil globoko v žep jakne, da Pia ne bi ugotovila, čeprav verjetno je. Vstopil je torej v manjši prostor, ni se več spomnil, kako je prišel do tja, in potrkal na vrata. Pia se je že prej poslovila in mu zaželela srečo. Vstopil je, ne da bi počakal na odgovor, saj se je bal, da bi si premislil. »Čao! Jaz … Ne vem, če sem prišel prav,« je izjecljal in šlo mu je na bruhanje ob pogledih, ki so lačno vrtali vanj. »Prišel si na pravo mesto,« je reklo visoko dekle. Ocenil je, da ima med dvajset in trideset let, imela je zelo dolge, valovite, temno rjave lase in prijazen, nasmejan obraz. »Daj, prisedi, blazin je dovolj,« je rekla in ga s prijazno kretnjo povabila bliže. Usedel se je, in ko je videl, da jih je večina prav tako prestrašenih kot on sam, je zbral pogum. »Zdaj torej vstanem in povem, da sem Matej in da imam HIV?« »Sarkazem, a? Nisi prvi, Matej,« je poudarila zadnjo besedo. »No, tukaj nisi pri psihiatru. Ni treba govoriti o ničemer, če nočeš. Lahko samo poslušaš. Nimamo niti določene teme o kateri bi govorili, vsak pač pove, kar čuti, da mora. Kakšen dan je imel, kako se je počutil, kaj misli o svoji bolezni, kakšne odnose ima z ljudmi in podobno. Mimogrede, ime mi je Katarina. Tukaj imaš mojo cifro, lahko me kdaj pokličeš, če bo šlo kaj narobe. Sicer pa nisem nekdo, ki ti bo ukazoval, kaj moraš delati, jaz sem tu bolj zato, da vam pomagam, da se ne boste več počutili osamljene. No, mogoče bi bilo v redu, da se predstavite Mateju?« je nadaljevala zelo prijazno. Ubogljivo so ji sledili. »Jan.« »Gloria.« »Maša.« »Goran.« »Leja.« »Peter.« Matej je vsakega oplazil s pogledom in se spomnil dveh – Gloria je bila punca, ki si je skušala prerezati žile, Maša pa tista, ki je dobila HIV od fanta. Ostalih ni videl še nikoli. Zdeli so se mu povsem različnih stilov in starosti, res, bili so prav pisana druščina. Maša je imela na primer živo oranžne lase, Goran pa je slovensko govoril s srbskim naglasom. »No, kje smo ostali? Gloria, ti si hotela nekaj reči, se mi zdi?« je rekla Katarina. »Ja, danes je bilo super. Vzeli so me nazaj v košarkarsko ekipo pod pogojem, da bom pazila, kaj počnem. Sicer so bili malo zadržani, pa kaj? Glavno je, da je zdaj bolje,« je rekla s sijočimi očmi. Zgledala je veliko bolje kot takrat v bolnici. »Folk rabi nekaj časa, da se navadi. Vsi se ne bodo, nekateri pa. In tisti, ki se ne bodo, niso vredni tega, da bi se ukvarjala z njimi,« ji je naklonjeno rekla Katarina. »Saj vem, da imaš prav. Rada bi videla, da bi se ti motila. Haha,« se je zasmejala. Nato se je oglasila Maša: »Midva z Dorijanom sva se preselila v tisto stanovanje za Bežigradom. Super je, pogled ima na stadion, hm, hočem reči na obzidano njivo pa še faks imava blizu. Mislim, da se boljše štekava, no, glede na vse.« »Moj brat pa še vedno ne govori samnom. Tata se še nije vratia iz Srbije, tako da ne zna za to. Mama je pa na robu živčnog zloma.« To zadnje je bil Goran, ki je potrto sklonil glavo. Tako se ja nadaljevalo – vsak je povedal nekaj preprostega o sebi, nekaj, kar mu je ležalo na duši in kar je moral povedati. Pravzaprav to ni bilo nikakršno mučenje, bilo je, kot da bi šli na kavico s frendom. Matej je lažje zadihal in zanka, ki se mu je zadrgnila okoli vratu, je počasi popuščala. Še preden se je zavedel, je sam začel govoriti: »Zame noben ne ve. No, ena frendica, ki me je prisilila, da pridem sem. Res je sranje vse skupaj, v šoli smo totalno skregani v razredu. Nihče ne govori z mano in doma … No, moja starša sta kot najnovejši model robotov – brez čustev zame. Še najbolj grozno mi je pa zaradi punce, ne morem ji povedati. Pustila bi me, jaz jo imam pa preveč rad.« Osupnil je nad vsem, kar je spravil iz sebe. Kot da bi mu nekdo razprl usta in govoril skoznje, sam pa bi bil le orodje. »Kar sem rekla Glorii, velja tudi zate. Sčasoma bo boljše. Punci pa moraš nujno povedati – spravljaš jo v nevarnost in tega ne smeš početi,« ga je opomnila. »Poglej naju z Dorijanom, na primer. Meni je povedal, pa sem ostala z njim. In še super se imava,« je pritrdila Maša. »Saj to je, ne vem, zakaj si ostala z njim. Jaz ne bi,« je rekel bojevito. »Če bi jo imel res rad, bi,« je pribila Leja. Vedel je, da bi veliko več naredil za Tjašo kot ona zanj. »Eh,« je zazehala Katarina, ko so nekaj časa razpravljali o tem. »Mislim, da bo počasi treba zaključiti. Se vidimo naslednji teden? Aja, če bo kdo kaj napisal, naj prinese s sabo pokazat,« je rekla in vstala. Sedeli so v učilnici podobnem prostoru na tleh, na blazinah. Zložili so blazine na kup in se en za drugim klepetaje kot po zanimivi učni uri odpravili ven. Matej je hodil na repu kolone in bil je dobre volje. Ni se spomnil, kdaj je bil nazadnje dobre volje, navadno se mu ni ljubilo ukvarjati s tem. Čeprav je bil zadovoljen, da se je izpovedal, se je počutil obupno in je vedel, da ga bo kmalu napadel nov val mrzlice in tega ni potreboval. Preden se je odpravil domov, so ga zasuli z veselimi klici. »Hej, greš z nami na pijačo?« »Si se dobro imel? Prideš tudi naslednji teden?« »Gremo kdaj skupaj ven!« Odmahnil je z roko in rekel, da mogoče naslednjič. Zavil je na vece in se vajeno zadel. Za hip se mu je zvrtelo, saj njegovo telo ni bilo vajeno tako močne doze, potem pa se je odlepil od tal in odlebdel proti izhodu. Le kako je lahko kadarkoli pomislil, da bi bilo življenje lepše brez heroina? Haha, vic tedna. Pred vhodom so se še vedno mudili ostali, večina jih je prišla s kolesi. Pristopili sta Gloria in Maša. »Za naslednjič smo potem zmenjeni?« je rekla Maša. Bila je lepo okrogla in imela je srečen obraz. »Ja, itak. Ej, Gloria, če lahko vprašam.« »Ah, to. Že od rojstva, mami je bila narkička, pa se je vse preneslo name. Šele nekaj mesecev nazaj sem izvedela in hotela narediti vesoljno neumnost,« je odgovorila na vprašanje, ki ga sploh ni postavil. »Moje sožalje. Kaj pa ostali?« »Peter in Jan sta na drogi. Goran pa je res ubog. Z nekom se je grdo skregal in tisti ga je zanalašč okužil z aidsom. Grozljivo, ne?« je rekla po kratkem premisleku. »Ja …« »Kat je pa res sonček, a ni? Vedno me spravi v dobro voljo. Tako optimističnega človeka dolgo nisem srečala. No, razen mogoče Pie,« je razpredala dalje. »Pia?« je ostro ponovil Matej. »Oh, jo poznaš? Hodila je z nami, potem pa je pred nekaj meseci nehala. Zdaj je vse v redu z njo,« je klepetala. »Ja, moja soseda je. Ona je tista frendica, ki mi je priporočila to.« »Super, vesela sem, da si prišel. Primanjkuje nam tipčkov,« je pomežiknila razigrano in z odprtimi usti žvečila čigumi. »Haha. Kam pa drugače hodite?« »Uh, kakor kdaj. Po lokalih, parkcih ali pa na Meto, valda,« je rekla med žvečenjem. »No do naslednjega tedna se zmenite, kam gremo,« je rekel, jo potrepljal po glavi in se odpravil naprej. »Adijoooo!« so se drli za njim in pomahal jim je. Čeprav je bil trenutno nekje med Zemljo in Luno, je do njega prišlo nekaj. Misel, da bo mogoče vse kul in da ga nima kaj skrbeti. V dobrem prepričanju, da gre vse na bolje, je pozabil na svojo bolezen. Nehal je kašljati in glava ga je manj bolela. V optimističnem duhu je nadaljeval pot proti domu, kjer se je starcema zlagal, da se je vpisal v debatni krožek. »Obiskoval ga bom vsak teden, super, ne?« je rekel in se hotel izmuzniti. »O čem ste pa govorili?«

»Oh, o tem in onem. Večinoma o boleznih,« je rekel in zadovoljno ugotovil, da to niti ni bila velika laž. Preden jima je zaželel lahko noč, ju je prepričal, da se počuti dovolj dobro, da gre jutri v šolo, potem pa je legel.