Od RTM do WTF/XXXII

← Od RTM do WTF/XXXI

Od RTM do WTF XXXII Asja Hrvatin

Od RTM do WTF/XXXIII →

Spisano:	Vika Planinšek
Izdano:	(COBISS)
Viri:	avtoričina skripta
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

XXXII.

V naslednji konferenci je Matej v šoli komaj zdržal. Ni se zavedal, koliko je v resnici Mel pomembna sošolcem, dokler se mu niso začeli maščevati. Bile so majhne, komaj pomembne stvari, pa so ga vseeno potrle. Nihče ni sedel z njim. Kadar je bil reditelj, so mu tako posvinjali razred, da je moral petnajst minut pospravljati. Neja mu je domačo nalogo polila s sokom. Nina mu je na telovadne hlače narisala veliko pest, ki pretepa človečka, pod katerim je pisalo Matej. Čeprav mu je uničila hlače, je moral priznati, da je lepo risala. V čevlje so mu nalili vodo in mu pobrali vse vezalke. Iz torbe so mu ukradli knjige in jih razcefrali na koščke, vrnili pa so mu samo platnice. Pred uro mu je nekdo na klop narisal ogromen napis Matej je car. Po uri je prišel mimo Klemen in opozoril učiteljico, da tega pred uro ni bilo. Ne samo, da je moral Matej eno uro drgniti klop, še zagovarjati se je moral pred ravnateljem, ki mu seveda ni verjel, da nima nič s tem. Take stvari so mu počeli, da bi dobil vpogled v to, kako slabo se je Mel počutila. Mel pa je bila najboljša! Nikakor ni uživala v tem, kar se je dogajalo, in je večkrat zaskrbljeno pogledala k njemu, kot bi pričakovala, da se bo zlomil. Še branila ga je … Ni ji nameraval privoščiti tega užitka in je srepo vračal pogled, dokler ga ni poražena umaknila. Ker mu ni preostalo drugega, se je veliko učil, včasih se je dobil s Tjašo ali Pio, sicer pa je posedal doma. Spremenil se je v pravega zapečkarja. To ga je zelo izčrpavalo in vse več noči je presedel na balkonu ali ob odprtem oknu in kadil, ker ni mogel spati. Shujšal je, bil je bled in delali so se mu podočnjaki. Preden bi popolnoma zgnil doma, ga je spet odrešila Tjaša in mu povedala, da je konec tedna rezerviran za super žurko pri njej doma. Mama je baje nekam odpotovala in ji dovolila zabavo. Spet.

Prepričal je starca, da sta mu dovolila oditi. Ker sta nekaj motovilila, jima je pod nos vrgel, koliko se zadnje čase uči in kako dobre ocene ima, tako da nista imela več argumentov proti. Morala sta mu dovoliti. Po dolgem času se je tako spravil urejat frizuro in izbirat oblačila. Pomislil je, kako dolgo že ni počel česa podobnega, zato se je še toliko bolj potrudil. Pogledal se je v ogledalo in bil zadovoljen sam s sabo, kar je bilo spet nekaj novega. »Ja, res sem kot iz reklame,« si je rekel samozavestno in veselo odšel iz hiše. Komaj je čakal, da se malo znori med … no, ni mogel ravno reči med frendi, zato je raje rekel med vrstniki. Ni vedel, kdo vse bo tam, bil je pa vesel, da gre ven. Ko je prišel k Tjaši, je bilo tam toliko ljudi, da jih je lahko preštel na prste obeh rok. »Čao. Lepo, da si prišel. Ostali so še na poti,« je rekla Tjaša in mu hitela predstavljat vse po vrsti. Katja, Luka, Ines, Mitja, Karin, vrtelo se mu je od vseh imen in prepričan je bil, da bo čez eno uro vse pomešal. Na mizah je bilo kar nekaj pijače, ampak samo bandidosi in breezerji. Tjaša ni hotela, da bi se napili, preden bi se vse skupaj dobro začelo. Tako je vsak spil nekaj steklenic in ustvarili so si lepo vzdušje. Tjaša ni mogla mirovati, zato je zavrtela glasbo in začela kar sama poplesovati naokrog. Po dolgem času je bila videti super, mlada in živahna, in komaj se je opazilo, da je bleda. In da niso njene roke nič debelejše od bobipalčk. »Daj se malo sprosti, kot kakšna nuna postavaš okrog,« je rekla Tjaša, ki je bila ta večer bolj malo z njim. Skakati je morala okrog in paziti, da je šlo vse v redu. »Če bi mi dala kakšno črtico, bi bilo vse super,« je prosil. »Aha, to je torej. okej, pridi.« Odpeljala ga je v kopalnico in mu dala svojo torbico. »Tu notri imaš vse, kar rabiš. Pridi potem nazaj,« je rekla, in preden je za seboj zaprla vrata, mu je naročila, naj ji ne porabi vsega. Pa kako prav je imel glede koke! Hors ga je tako pomiril, da je včasih kar zaspal, ko je bil zadet, in koka je bila skoraj osvežitev. Kot da bi zajel polna pljuča svežega zraka. Pospravil je koko, žiletko, ogledalo in slamico v torbico, potem pa odšel nazaj med ljudi. »Hej, hvala za tole. Lepo torbico imaš,« je rekel in jo podal Tjaši, preden bi ga še več ljudi videlo z njo. »Se ti zdi? Veš, kdo mi jo je kupil?« je kar vpila po tem, da bi jo vprašal. »No, kdo?« »Mara, očijeva punca,« je rekla veselo. »Kaj nisi zadnjič rekla, da boš ubila njo in otroka?« je izbuljil oči. »Ah, to je bilo prej. Oči mi jo je predstavil, skupaj sva šli v šoping in super sva se imeli. Štekam očija, zakaj se je zaljubil vanjo. Mlada je, rada se zabava, ni kot moja mami, ki jo kar naprej nekaj skrbi in se ne zna sprostiti,« je razlagala. »Ko pa mi je kupila tole torbico, sem ji čisto oprostila. Luis Vuitton je,« je rekla ponosno in se zapeljivo zavrtela okrog svoje osi. »Lepo, da se štekata. Jordanu je najbrž veliko lažje,« je rekel, ne da bi razumel, kako je lahko tako hitro oprostila Mari. »Še več kot to, vprašal me je, če bi živela pri njem, ko se vse skupaj malo uredi. Seveda sem rekla ja, vedno sem ga imela raje,« je nadaljevala. Osupljivo hitro je menjala mnenje o ljudeh, to je bilo kar grozljivo. »In kje boš živela?« »V centru nekje, v enih novih blokih. Daj, ne govoriva več o tem,« je rekla in ga potegnila za roko. V dnevni sobi je bilo tako vroče, da se je komaj dihalo, ampak vseeno sta uživala, ko sta se lahko stiskala drug k drugemu in se poljubljala, ne da bi kdo sitnaril zaradi tega. Kadar sta se zadnje čase dobila v parku in se dalj časa poljubljala, so ju samo grdo gledali. Tjaša je poskrbela, da je bila glasba po okusu vseh in nihče se ni pritoževal. Ni bilo prepiranja, pretepanja, razbijanja in uničevanja stvari. Kot da bi vse napadla nekakšna lenobna bolezen –ko so se naplesali, so začeli počasi kapljati na ulico. Tjaša in Matej sta končno dobila nekaj časa zase. »Uau, sama sva. Za to sva se borila,« se je pošalil Matej in se delal, da si briše kapljice potu s čela. »Pa res,« je rekla Tjaša in se ozrla okrog sebe, kot da ni prepričana, da je to sploh mogoče. »Pridi, greva gor. Starca se šele zvečer vrneta, bova kasneje pospravljala,« je rekla zadovoljno. Sledil ji je v njeno sobo, ne da bi se prav dobro zavedal, kaj dela. Poljubljala sta se, legla na posteljo in vse je bilo lepo. Ko pa si je začela odpenjati modrček, se je zdrznil. »Matej, kaj pa je?« je rekla zmedeno. »Mislila sem, da hočeš.« Sklonil je glavo. »Seveda hočem, sploh ne gre za to.« »Kaj pa je potem narobe? A mi daješ konec?« je rekla in si pokrila prsi z majico. »Ne, kaj ti pa je. Saj si edina oseba, ki še govori z mano.«

»No, potem pa ne bodi taka tečnoba in daj mir,« je rekla in se zasmejala, kot da bi dojela, kaj se dogaja. Samo v kavbojkah je pobrskala po torbici. »Če nisi vsega porabil … Ah, nisi,« je rekla veselo. »To te bo razveselilo,« je pomenljivo rekla in potegnila prvo črtico. Menil je, da ima prav in sledil njenemu zgledu. Ko ga je čez nekaj časa tako lepo zadelo, da mu je glava omahnila nazaj, je bil prepričan, da ravna prav. Ni je ustavljal, ko mu je odpela hlače in mu potegnila boksarice prek gležnjev. Potem se je slekla še sama, legla na hrbet in ga potegnila nase. Oba sta bila pod vplivom trenutka strasti in norosti in Matej ni mogel jasno razmišljati. Še dobro, da je bila Tjaša bolj pripravljena na to situacijo. Obema je bilo lepo, ker sta pogrešala drug drugega in sta to potrebovala. Tjaša se je počutila varno v Matejevem objemu, njemu pa se je zdelo, kot da je v nekem drugem svetu, daleč stran.