Od RTM do WTF/XXXI

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/XXX Od RTM do WTF
XXXI
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/XXXII
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



XXXI.[uredi]

Kazalo je, da bo vse v redu. Poslovil se je od Pie in ji zagotovil, da ne bo več počel neumnosti. Ja, seveda. Uspevalo mu je vse do popoldneva, ko je začutil, da se ga loteva kriza. Horsa ni imel več, ker je vse porabil zjutraj, in začela ga je grabiti panika. Ni mu preostalo drugega, kot da pokliče Tjašo. Privolila je, da proti večeru pride k njemu z robo. Mame in očeta ni bilo doma, služba se jima je zavlekla, kar je bilo v redu – tako ali tako naj bi prespal pri Mel. Tjaša je res prišla, kot je obljubila, in prinesla mu je vse, kar je potreboval.

»Hejla,« ga je poljubila na lice nekoliko zadihana. »A nisi v petek kupil ful horsa od Tilna?« »Sem, ja.« »In kje je? Si ga prodal, posodil ali kaj?« ni vedela. »Ne, nič od tega.« »Kaj pa potem? Prosim, ne reci, da si ga izgubil!« se je prijela za glavo. V kuhinji si je natočila kozarec vode in sedla nazaj k njemu na kavč. »Ne, porabil sem ga.« »VSE si porabil?« je izbuljila oči. Uščipnila ga je v roko. »Ja, vse sem porabil. Glej, saj ni bilo nič takega. Vse je v redu, samo rabim šut,« je skušal čim prej končati zgodbo. »Kako to misliš, da ni bilo nič takega? To bi še slona podrlo! Pa še koko si snifal, pa totalno smo bili pijani? Saj nisi poskušal česa neumnega, kajne?« Spet je pomislil, da bi ji povedal. Vso zgodbo od začetka do konca, o bolezni in o tem, zakaj je poskušal narediti samomor. Samomor. Kakšna beseda je to! Slišalo se je tako znanstveno, kot bolezen kakšnega norca ali kaj podobnega, ne pa nekaj, kar bi zadevalo njega. »Matej, me sploh poslušaš?« ga je predramila Tjaša. Vse prepogosto se je zatopil v lastne misli. »Ne, nisem delal neumnosti. Pozabil sem pač, koliko sem vzel, malo mi je bilo slabo in to je to. Na urgenci so mi sprali želodec in malo sitnarili, kot ponavadi. Ampak, komu mar? Z mano ni nič narobe, tako da lahko nehava o tem, prav?« je rekel nekam ostro in ni mu oporekala. Naredila mu je celo to uslugo, da mu je sama pripravila dozo, ker ga je preveč treslo. »Doma ni nič novega?« se je pozanimal. »O, pač. Oči je našel stanovanje in v enem mesecu se bo preselil. Upam, da se ne bo mami od žalosti obesila. Čeprav bi to pomenilo, da bi dobila kup denarja, in mogoče ne bi bilo tako slabo,« se je kar razgovorila. »Daj ji tablete v kozarec, nihče ne bo vedel, da si bila ti,« jo je podražil. »Sem že razmišljala o tem, pa se mi ne da. Če je že tako neumna, da se hoče ubiti, naj se vsaj sama.« Počakala je, da se je Matej zadel, potem pa je prisedla bližje k njemu in ga objela okrog pasu. »Kdaj se vrneta tvoja starša?« je vprašala pomenljivo in ga poljubila. Ko jo je gledal in se zavedel, da hoče, da se dasta dol, ga je mrzlo spreletelo. »Virus se prenaša z vsemi vrstami spolnih stikov,« je rekel zdravnik. Ga bo zdaj vsaka malenkost spominjala na to, da je bolan!? Lahko bi uporabil kondom, ampak tega pač ni mogel narediti Tjaši. V tako tveganje je ne bi mogel spraviti. »Kmalu,« je lagal in razočarano povesil ramena. »Oh, kakšna škoda,« je bila tudi sama razočarana. Vseeno ga je potisnila nazaj, da je legel na hrbet in ga strastno poljubila. Požgečkal jo je in zahihitala se je. Spet ga je poljubila. Z rokami mu je šla pod majico in mu jo potegnila prek glave. Stisnila se je k njemu in mu položila glavo na prsi. Ko sta se nekaj časa divje premetavala po kavču in se poljubljala, je Mateju iz žepa padel lepak skupine za samopomoč. Tjaša se je v hipu vzravnala in bila videti smešna – samo v modrčku, vendar s tako razmršeno frizuro, kot da bi po njej pustošil orkan. »Kaj pa je to?!« je rekla z gnusom in si ogledovala letak. »Samo letak,« je rekel in ji ga skušal izpuliti iz roke, pa ni pustila. »Ne, to ni samo letak, to je letak za folk z aidsom! Kaj počneš s tem? Pa ja ne misliš pomagati ali kaj podobno neumnega?« se ni pustila. »Ne, glej … Za eno mojo frendico je, HIV ima in pač … Mislil sem, da ji bo pomagalo, če ji to prinesem, ker je v res slabem stanju.« »Je iz šole? Jo poznam?« »Po mojem je ne poznaš in ni iz šole.« Oddahnila si je in si oblekla majico. »Oh, potem je pa v redu. Pa hitro ji ga odnesi, preden te še kdo vidi s tem,« je rekla in si poravnala frizuro, opazujoč se v žepnem ogledalu. Rahlo si je napudrala nos, kar pa ni pomagalo kaj prida, ker je imela ličila razmazana po vsem obrazu. »Kam pa greš?« je rekel in sledil njenemu zgledu, oblekel se je. »Domov. Če prideta tvoja starca in me vidita, no, nočem problemov.« Letak mu je porinila nazaj v žep in zatrdil ji je, da ga bo še isto popoldne odnesel frendici. »Se vidimo v ponedeljek!« sta si še zaklicala in se poslovila. Komaj je Tjaša zaprla vrata za sabo in je ostal sam v prazni hiši, so ga popadle tiste misli, ki jih je prej mukoma odgnal. Kaj naj naredi? Tjaša se bo sigurno hotela še kdaj dati dol z njim in ne bo ji mogel večno lagati. Povedati ji pa tudi ne more. Lažje mu je bilo, ker je vedel, da Pia ve. Rekla mu je, da jo lahko kadarkoli pokliče, če bo šlo kaj narobe. Ampak nazadnje vse pride na dan, kako bodo reagirali? Tako kot Pia? Bodo razumeli ali ga zaničevali? Sodeč po tem, kakšen odnos je imela Tjaša do aidsa, se je bolj nagibal k drugi možnosti. Sedel je na stol in zakopal roke v obraz. Zakaj mu ni Pia takrat pustila, da bi umrl? Pa ne, da ne bi pogrešal lajfa! Rad ga je imel, samo glava ga je bolela od spopadanja s problemom, ki se mu je zdel prevelik, da bi ga sam rešil. Hkrati pa se ni mogel pripraviti do tega, da bi s kom o tem res govoril. Letak, ki mu ga je dala Pia, je razcefral na koščke, tako da se ga ni dalo razpoznati, potem pa je vse skupaj zabrisal v smetnjak pred hišo. Preden je ponovno sedel za mizo v kuhinji, se je prepričal, da je vso hišo pospravil tako, kot jo je našel. Mučile so ga težke misli in trudil se je, da bi jih odgnal, pa mu ni uspelo. Sploh se ni zavedel, kdaj so se te misli sprevrgle v nočno moro. »Matej, si doma?« je zaklical oče proti večeru, ko sta se z mamo vrnila domov. Ker ni dobil odgovora, je sklepal, da je Matej še ostal pri Mel, in se napotil proti kuhinji. Ob pogledu na spečega sina se je zdrznil. »Matej,« je rekel glasno in ga premočno stisnil za ramo. Matej se je naglo prebudil in zmedeno mežikal okrog sebe. »O, sta že doma,« je rekel neumno, čeprav je bil on tisti, ki bi moral biti še zunaj. »Vidim, da si ti tudi.« »Ja, hitreje se je vse uredilo, kot smo mislili,« je lagal. »Sonja, doma je. Pridi sem,« je oče poklical mamo. Skupaj sta sedla za mizo nasproti Mateju. »Uou, kaj sem pa naredil?« se je začudil. Počutil se je, kot da bi bil obtožen nekega gnusnega zločina, mama in oče pa se zdaj gresta good cop, bad cop. Mama je imela vlogo dobrega policaja. »Si se lepo imel danes?« »O, ja, hvala,« je rekel. Že nekaj let je na to vprašanje odgovarjal z istimi besedami. Ni vedel, kako naj bi jima zaupal, kaj ga teži, zato je raje lagal. Nikomur ni škodilo, pa še rešilo ga je nadaljnjega spraševanja. Toda ne tokrat. »Me veseli. Ampak, povej, je Mel bolna?« »Ne. Vsaj mislim, da ne, nič ni rekla,« je rekel in napenjal možgane. Pravzaprav bi Mel lahko bila bolna, pa tega sploh ne bi vedel. Že nekaj tednov ni govoril z nikomer iz razreda, tako da ni imel pojma, kaj se dogaja. »Zakaj?« »Mislila sva, da si bil zato danes zjutraj v bolnišnici. Mamina sodelavka te je videla,« je rekel oče. Opla, dobila sta ga. Kaj zdaj? Ne more imeti niti enega mirnega dneva? Očitno ne. »Uh, to ni bilo nič takega. Ena frendica ima sladkorno in me je prosila, da jo spremim na pregled,« si je hitro izmislil. »Ji pa očitno veliko pomeniš, da ni prosila staršev, da gredo z njo.« »Ne živi s starši. Najeto stanovanje ima, dve ulici naprej.« Vsaj to ni bila laž. »A, tako.« »Ja. Vem, da se sliši čudno, ampak ni se mi zdelo pomembno omenjati. Samo spremil sem jo in se vrnil k Mel, to je vse. Ni vama treba vedeti za vsak moj korak,« je rekel predrzno. To sta preslišala. »Zakaj nama je pa nisi nikoli omenil?« je rekla mama. Ker se nikoli ne pogovarjamo, je zajedljivo pomislil. »Oh, če bi vama povedal za vsakega, ki ga spoznam, ne bi nikoli nehal govoriti. Prav, kaj bi rada vedela? Ime ji je Pia, stara je dvajset let. Predstavila mi jo je Mel, ker sta nekaj časa skupaj delali. Med poletjem. Sta zadovoljna? Ali vama še sliko pokažem?« se ni mogel ubraniti sarkazmu. »Matej, ne bi rada, da misliš, da ti ne verjameva in da ti ne zaupava. Samo presenetilo naju je, to je vse. Mislila sva, da se ti je kaj zgodilo. Zdaj veva, da je vse v redu, in naju ne skrbi več, ne?« je oče pogledal mamo. Prikimala je. »Naslednjič nama pa vseeno povej,« je še pristavila svojemu kimanju. Potem sta ga spustila iz krempljev in odšel je proti sobi.

Spraševal se je, ali ima samo on srečo ali so vsi starši tako grozljivo naivni. Lahko bi jim rekel, da so ga ugrabili vesoljci in ga odpeljali na Venero, kar je mamina sodelavka videla v bolnici, pa je bil samo njegov klon. Verjetno bi verjela. Na računalniku je utripalo sporočilo, da je prejel nov mejl. Krasno, naj mu še nekdo poslabša dan, je pomislil pesimistično. In še res je bilo – pisal mu je Boštjan. Kratek bom. Pojma nimam, kaj se dogaja s tabo niti kaj misliš doseči s tem, da se kregaš z vsemi in igraš ledeno goro, ampak mi je vseeno. Spremenil si se, nihče te več ne spozna. To smo ti povedali, ti dali šanso, da se spremeniš, pa nisi hotel. Če ti je tako kul, potem bodi tak. Me ne zanima. Rad bi samo, da veš tole: če boš še kaj takega rekel ali poslal Mel, da jo bo spravilo v jok, se pazi. Pa lepo pozdravi Tjašo!