Od RTM do WTF/XXX
| ← Od RTM do WTF/XXIX | Od RTM do WTF XXX Asja Hrvatin |
Od RTM do WTF/XXXI → |
| |||||||||||||||
XXX.
[uredi]»Sem, seveda, samo povejte mi že, kaj je z njim. Je živ?!« se ji je glas zašibil na koncu stavka. »Je, v zadnjem trenutku ste ga pripeljali. Vendar pa morate vedeti, da je njegovo stanje resno. Še posebej zaradi njegove bolezni.« Odsunil je vrata in jih podržal, da je lahko stopila v sobo. Poleg Mateja, ki je ležal na postelji ob oknu, sta bila v sobi še fant in dekle. Dekle je imelo poviti zapestji. »Tudi poskus samomora, komaj nam jo je uspelo zašiti,« je rekel zdravnik, ko je opazil, da se je s pogledom zadržala na njej. Ko sta prišla do Matejeve postelje, so Pio ponovno oblile solze. V roko je imel zapičeno iglo, ki je prek cevke vodila do vrečke z infuzijo in iz vrečke mu je tekočina počasi kapljala v roko. Še vedno je bil bled, vendar je deloval bolj spokojno. »O kakšni bolezni pa govorite?« se je spomnila. »Kaj vam ni povedal? Matej ima že nekaj mesecev virus HIV,« je rekel zdravnik, presenečen, da tega ni vedela. Val presenečenja in bolečine je šinil skozi Pijino telo in po licu se ji je spet udrl plaz solza. »Ste, ste sigurni? Gotovo ste se zmotili! Ste preverili vse, dvakrat?« je rekla in sedla na njegovo posteljo. »Seveda smo, ne bi mu niti povedali, če ne bi bili prepričani. Poglejte, gospodična, ko se bo ovedel, se boste morali nujno pogovoriti z njim. Danes je preživel, jutri morda ne bo. V sebi je imel toliko heroina, kokaina in alkohola, da sploh ne vem, kako mu je uspelo vse to spraviti vase. To samo še pospešuje propadanje njegovega imunskega sistema, in s tem napredovanje njegove bolezni. Prisilite ga, naj se odvadi drog in obišče zdravnika, da se pomeni z njim o ukrepih glede njegove bolezni,« ji je izčrpno osvetlil Matejevo situacijo, ki pa ni bila nič kaj svetla. Res mu je slabo kazalo, in ko ga je tako gledala, ji je bilo žal, da se ni pogovarjal z njo, da ji ni povedal, da bi mu lahko pomagala. Prijela ga je za roko in jo stisnila. »Pustil vaju bom sama. Živita pri starših?« »Ne, ne, sama. Staršev ni … ni ju doma,« si je izmislila. Prikimal je in jo očetovsko potrepljal po rami, potem pa s kislim obrazom nadaljeval svoj obhod. Pia je držala Mateja za roko, poljubila ga je na čelo in mu tiho prigovarjala. »Hej, zbuditi se moraš. Bela res ni tvoja barva. Najbrž nočeš, da te Tjaša vidi takega. Jaz bi te že pustila na njenem mestu. In takole bled si samo za med vampirje. Res, pazi, kaj počneš, Drakula lahko postane ljubosumen. Tega pa res nočeš, kajne?« Po dolgi uri čakanja se je vse skupaj le premaknilo. Mateja je nekaj zaščemelo v očeh in mukoma jih je odprl. Vanje mu je posijala slepeča svetloba jutranjega sonca in za hip se ni mogel spomniti, kaj se dogaja. Poskušal je dvigniti roke, da bi si pomel oči, pa so bile tako presneto težke, kot bi bile iz svinca. Nekdo mu je stiskal roko in stežka je obrnil glavo. »Kje sem? Kaj se dogaja?« je zašepetal, njegove misli pa so bile ovite v debele kosme megle. »O, Matej, zbudil si se,« je zaslišal znan glas, prežet z veseljem. Priprl je oči, da bi bolje videl, kdo sedi na postelji poleg njega. Bila je Pia in še nikdar je ni bil bolj vesel. »Pia, kaj delaš tu? Kje sploh sem?« je rekel veliko bolj glasno in prištevno. Še preden mu je odgovorila, se je počasi začel zavedati. Glava ga je zelo bolela, kot da bi ga z nečim močno udarili po njej, vse telo pa mu je prevevala ostra bolečina. Ni se zmenil zanjo in je sedel. »Pripeljala sem te. V bolnišnici si,« mu je pojasnila. »Se ne spomniš, kaj si naredil zjutraj?« Spomnil se je svojih misli, preden si je šutnil še drugo dozo horsa. »Ja, se, ja. Kako si ti?« »Srečen si lahko, da si živ, in upam, da se tega dobro zavedaš. Po nekakšnem čudežu ti je uspelo, da si me poklical, in še dobro, da sem te našla. Če te ne bi, bi umrl, veš to?!« je bila na robu joka. »To sem tudi nameraval,« je zajedljivo pripomnil. »Hej, včeraj bi moral prespati pri Mel. Mi lahko daš telefon, da pokličem starše in jim sporočim, da bom še en dan tam?« je prosil. »Če te zanima – zdravniku sem rekla, da sem tvoja sestra in da živiš pri meni, tako da ne boš imel sitnosti s starci,« je rekla in mu podala telefon. »Hvala za to. Saj nisi dolgo tu, ne?« Odtipkal je številko in čakal, da se kdo oglasi. »Od pol osmih zjutraj. Ne bom te spraševala, zakaj si to naredil, ker verjamem, da imaš dober razlog. Ne razumem pa, zakaj mi nisi povedal, da imaš HIV,« ga je presenetila. Osupnil je in že hotel ugovarjati, potem pa je dobil mamo. »Mami? Ja, glej, Mel moram nekaj pomagati, pa bom do jutri ostal tu, prav? No, samo tako, da boš vedela. Adijo,« jo je na hitro odpravil, potem pa se sunkovito obrnil k Pii. »Kako veš za to?« ni mogel verjeti. »Lagala sem, da sem tvoja sestra, še veš? Zdravnik mi je povedal, kdo pa. Ne bi verjel, kaj vse je govoril. Ne bom ti pridigala, da nehaš s horsom, ker me itak ne bi poslušal, ampak tole …« je zmajala z glavo. »Kaj pa naj bi ti rekel?« »Jaz sem tebi povedala brez problemov,« je rekla preprosto. »Še zdaj ne vem, zakaj si to naredila. Spomni se, kako sem reagiral. Kako naj bi vedel, da ne boš tudi ti tako?« Zasrepela se je vanj in zasikala skozi zobe: »Mogoče zato, ker sem tudi sama bolna? Kaj naj bi ti rekla: o, fuj, gnusiš se mi?« »Na to nisem pomislil.« »Na marsikaj nisi.« Za nekaj časa sta utihnila, potem pa je Matej uvidel, da je nepošten do nje. Navsezadnje mu je rešila življenje, če si je to želel ali ne. »Poglej, težko mi je. Nisem vedel, kaj naj. Še zdaj, ko vem, da veš, ne morem govoriti o tem. Če bi govoril, bi postalo resnično, me razumeš?« je postal bolj prijazen. »Vem, Matej, tudi jaz sem morala skozi to. Navadil se boš, zato sem ti prinesla …« je odgovorila stvarno in pobrskala po torbici. Ven je privlekla temen letak, popisan z rdečimi in belimi črkami. »O, ne, tega se pa ne bom šel,« je zmajal z glavo in zrl v letak. Na njem so bile razne telefonske številke za pomoč v stiski mladim z aidsom ali HIV-om, v bolnišnici pa so imeli enkrat tedensko skupinsko terapijo. »Ne bom hodil na skupinske terapije, ker tega ne potrebujem!« je vzkipel. »To sem tudi jaz govorila! Se spomniš, ko si se takrat zaletel vame na Prešercu? Se spomniš, kako presrana sem zgledala? No, takrat sem vedela šele nekaj mesecev. Se spomniš, kakšna sem bila, ko sva se videla naslednjič? Sam si rekel, da sem bila povsem drugačna, kot da bi bila druga oseba. In bila sem! Ker sem začela hoditi na terapijo, pomagala mi je!« ga je prepričevala goreče. »Nisem tak kot ti, da bi neznancem razlagal svoje osebne probleme! Ne morem. Hvala za letak in ker se trudiš, ampak ne morem,« jo je nežno zavrnil. Žalostno je zavzdihnila in si pomela zabuhle oči, ki so jo že prav močno skelele. »Kaj boš zdaj naredil?« je preusmerila pogovor drugam, saj ni imela volje, da bi se kregala. Zadovoljno pa je opazila, da je letak pospravil v žep svojih hlač. »Ne vem, so kaj rekli, do kdaj moram biti tu? Ma, briga me, itak nimajo pojma, o čem govorijo. Mi pomagaš, da se oblečem?« mu je uspelo v enem stavku zavzeti dve različni stališči. »Mislim, da to ni pametno. Počakaj vsaj, da pride zdravnik,« mu je svetovala in podala majico. Premaknila se je tako, da mu je lahko pomagala spraviti majico čez glavo. Hlače si je lahko nataknil sam. »Vraga, kaj naj pa s tem sranjem?« je začutil infuzijo v roki, ko se je hotel premakniti. Ni čakal na odgovor in si je iglo iztrgal iz roke. »Kako sovražim bolnice, komaj čakam, da grem.« »Saj jih nihče ne mara,« ga je pomirila. Ravno ko je segel po kljuki, da bi čim prej odšel, so se vrata sunkoma odprla in zaneslo ga je vstran. »Kam pa odhajata?« je rekel isti zdravnik, ki je nekaj ur pred tem Pii sporočil veselo novico, da je z Matejem vse v redu. »Ven, domov, stran,« je bil neodločen Matej. »Matej si, kajne? Preden greš, moram govoriti s tabo. Samo še tale dva pogledam, pa se ti posvetim, prav?« Matej je vdano sedel na posteljo ob oknu in opazoval zdravnika, ki se je sklanjal nad punco. »Počakala te bom zunaj, okej?« se je obzirno umaknila Pia in za seboj zaprla vrata. Punca, ki je ležala v postelji nasproti Mateja, je imela debelo poviti zapestji. Roke je imela do komolcev posute z brazgotinicami in svežimi ranami in ves čas so jo pitali s pomirjevali. »Gloria, kako smo se zmenili? Obljubila si, da tega ne boš več počela! Si bila na terapiji?« Punca je pohlevno pokimala. »Kmalu bo prišla sestra z uspavalno tableto, naspati se moraš.« Gloria še vedno ni rekla ne bu ne mu in je pokimala kot ovčka. V postelji ob vratih je ležal starejši moški, za katerega je Matej domneval, da je bil udeležen v prometni nesreči. Imel je zlomljeno roko, popraskan obraz in očitno še marsikaj. Zdravnik ga je vprašal, kako mu gre, pregledal rane na njegovem obrazu in najavil prihod sestre, ki mu bo zamenjala obkladke na trebuhu. Potem se je obrnil k Mateju in ga nagovoril: »Torej si izvedel, da imaš HIV, in se ti zdaj zdi, da je konec sveta? Razveselim te lahko, da ni. Bolezen je neozdravljiva, ni pa neobvladljiva. Če se boš malo pazil, bo vse v redu. Poslušaj me, pa ti bom pomagal.« Matej je sedel, nem. Brigalo ga je, kaj je imel povedati zdravnik, vendar je premogel kanček vljudnosti in je privolil, da ga bo poslušal. »Bolezen napada tvoj imunski sistem, ga slabi. Večino ljudi, ki imajo HIV, ne ubije virus sam, ampak navadne bolezni, ki napadejo njihov oslabljen imunski sistem. Tako ogromno tvegaš, če zboliš. Ti svoje stanje samo še slabšaš z jemanjem heroina in drugih drog. Če boš pazil, da ne zboliš, in če boš nehal uporabljati droge, boš naredil veliko. Bolezni se sicer ne da ozdraviti, lahko pa lajšamo simptome z različnimi zdravili. Bolniki, okuženi z virusom HIV, živijo povprečno še deset let po tem, ko so se okužili. Virus se prenaša z vsemi vrstami nezaščitenih spolnih stikov, z okuženimi injekcijskimi iglami in prek krvi. Ni se ti pa treba bati, da boš nekoga okužil, če bo jedel s tvojim priborom ali spal na tvoji postelji. O bolezni ti sicer ni treba obvestiti nikogar, toda prav je, da to vedo ljudje, s katerimi preživljaš dneve. Čeprav je tvoj test pokazal, da si HIV-pozitiven, bi ga moral čez nekaj mesecev ponoviti, da bomo stoodstotno prepričani. Pa še to – mladim ponavadi pomaga, če se srečujejo z drugimi z isto boleznijo. V zdravstvenem domu imamo super punco, ki je pomagala že veliko mladim. Če te zanima, ti lahko dam letak. Imaš kakšno vprašanje?« mu je zdravnik v grobem razložil njegov položaj. Mateja je vsaka beseda zadela kot razbeljena igla. Ko je zdravnik govoril o njegovi bolezni, se je zdelo nekaj tako vsakdanjega, kot bi šlo za navadno gripo. Pa vendar je Mateja ta način govorjenja prizadel tako močno, kot ga že dolgo pred tem ni nič. Malo je manjkalo, pa bi zajokal. Verjetno tudi bi, če ne bi zdravnik tako zavzeto strmel vanj, pričakujoč kakšen odgovor. In kaj naj bi Matej pravzaprav rekel? Kaj so pričakovali, da bo naredil? Olajšano vzdihnil in rekel: Odlično, ne bom umrl takoj, ampak šele čez dva meseca, ko se prehladim ali kaj?! Nič boljše volje ni bil kot zgodaj zjutraj, ko si je vbrizgal hors, da bi se ubil. Mar bi mu Pia pustila umreti in mu naredila uslugo, res. Glavo so mu polnile morbidne misli in vprašanja, pa jih je raje odgnal.
»No, večino teh stvari sem že vedel. Hvala za informacije in vse skupaj, ampak res nič ne potrebujem. Nobene terapije, nobenih nasvetov, res,« je nazadnje spravil skupaj. Zvenelo je arogantno in nesramno, pa mu ni bilo mar. »Lahko zdaj grem? Na svidenje,« je pomahal v pozdrav. Zaprl je vrata in se stresel. Pred vrati je naletel na Pio in jo pograbil za roko. »Dušim se! Bolnišnic imam dovolj za nekaj let,« je zasoplo rekel. Zasmejala se je in mu sledila.