Od RTM do WTF/XXXIII

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/XXXII Od RTM do WTF
XXXIII
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/XXXIV
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



XXXIII.[uredi]

Bilo je jutro, podobno tistemu, ko sta se prvič dala dol. Tokrat se je Tjaša prva prebudila in pogledala k Mateju. Obraz je imel skremžen, kot da bi pogoltnil limono, in bela rjuha ga je pokrivala od pasu navzdol. Vstala je in se gola sprehodila po stanovanju, da bi videla, kakšno škodo je zabava pustila na hiši. Po tleh so bile sicer smeti, vendar mnogo manj kot na drugih zabavah. Saj so bili tudi povabljenci drugačni – veliko jih je bilo na horsu in za seboj so puščali le uporabljene igle in škatlice s citronko. Ogrnila se je s kopalnim plaščem s cvetličnim vzorcem in pripravila kavo ter nekaj za pod zob. Odločila se je, da bo Mateja pustila spati. Saj mi je tako ali tako bolj všeč, kadar je tiho, je zlobno pomislila in se zasmejala. Roko je vtaknila v plastično vrečko in v večjo vrečo začela previdno polagati igle in druge smeti. Je bila že toliko pametna, da se ni dotikala igel. V zadnjih nekaj mesecih sta se dva njena prijatelja okužila s HIV-om na ta način, ni se jima nameravala pridružiti. Ko je na hitro vse pospravila, se je vrnila v sobo k Mateju.

»Dajmo, dajmo, nisem tvoja mama, da te moram metati pokonci,« je zanergala, ko se ni odzival na njene klice. Odprla je okno in potegnila rjuho z njega, da ga je zaslepila jutranja svetloba. »Hej, kaj delaš? Ne bodi tečna,« je vlekel rjuho nazaj. Nekaj časa sta se prijetno ruvala, dokler se ni povsem zbudil in popustil. »Okej, okej, saj že grem. Koliko je pa ura?« se je kobacal na noge in slalomiral po sobi, da je pobral vsa oblačila. »Okrog pol enih! Daj, pospravit morava, preden pride matka. Ne sme te videti tukaj,« je rekla in ga priganjala. Skoraj potisnila ga je navzdol po stopnicah in mu s hitro kretnjo potisnila skodelico kave v roke. »Malo je hladna, ampak bo.« Ko sta se oblečena selila po sobah in pregledovala, če je ostalo še kaj smeti, in še zadnje ogorke spravljala v vrečo, se je Matej spomnil: »Včeraj … Ne spomnim se ravno, kaj se je zgodilo. A sva se dala dol?« Ko je to izrekel, se je zavedel resnosti svojega vprašanja in je molil, da se ni nič zgodilo. To bi bilo naravnost grozno, ne, sploh ni mogel pomisliti na kaj takega. Zasmejala se je, nekako norčavo. »Ja, itak, da sva se, kaj pa misliš. Aja, saj sem jaz imela kondom, če te to skrbi,« je rekla in ga poljubila na nos. Bilo mu je, kot da bi ga polili z vedrom ledene vode. Je mogoče tako močno čutiti, da te vse boli? No, to se je vsekakor pripetilo Mateju. Zdravnik mu je rekel, da tega ne sme početi, da s tem spravlja v nevarnost Tjašo, in kaj stori on? Ob prvi priložnosti jo pofuka! V mislih so se mu odvijali grozljivi scenariji, ko mu Tjaša pove, da ima HIV, ko ga vržejo iz hiše in ga linčajo v šoli. Kako si je lahko dovolil, da je prišlo tako daleč? Zakaj ji ni takoj povedal? Resda bi ga pustila, ne bi mu bilo pa treba toliko lagati! In kaj, če je zbolela? Kaj bo potem? Vse te misli so ga napadle v nekaj sekundah in se mu kot igle zarile v možgane, da se mu je obraz spremenil v grimaso. »Kaj ti pa je!?« je bila panična. Ni mogel govoriti, ker se mu je grlo natlačilo z debelimi ledenimi kockami, ki niso kazale nobene posebne želje, da bi se kam premaknile. »Jaz … Ne počutim se preveč dobro,« je rekel in zadrževal solze. Njegov nenaden napad mrzlice in bledico je razumela po svoje: mislila je, da se ga loteva kriza. »Že vem, kaj ti je,« je rekla in vzela eno od svojih igel. »Takoj ti bo bolje,« mu je prigovarjala, ko se je Mateju le uspelo zbrati. »Ne, daj, ne boš mi dala svojega stafa. Saj do doma bom že lahko,« je spretno lagal. Rekla mu je, da je prijazen in da se vidita v ponedeljek v šoli. »Super zabava je bila,« se je poslovil. Mudilo se mu je, da bi čim prej prišel do doma, hkrati pa se ni mogel ločiti od nje. Je to sploh možno, da je tako zmeden? Zavedal se je, da je naredil gromozansko neumnost in bi ji moral v hipu vse povedati; vse, kar je naredil, pa je bil poljub v slovo. Med potjo do doma je pogled vztrajno upiral v tla, saj se je bal, da mu bodo ljudje na avtobusu s čela prebrali, kaj je pravkar naredil. Samemu sebi se je gnusil, sramoval se je vsega, kar je naredil, in žal mu je bilo, da takrat ni umrl. Za vse bi bilo lažje. Mogoče. Ali pa tudi ne. Nohte si je zarival v dlan do krvi in zajavkal od bolečine. Takrat je avtobus pripeljal na dobro znano postajo in Matej je z olajšanjem izstopil. Počutil se je kot spaka, kot nekdo, ki ne spada med ljudi in je po pomoti zašel mednje. Preden je vstopil v hišo, se je sesedel na zid, na katerem sta se velikokrat dobila s Tjašo. Obupano je tolkel s pestjo po njem, dokler mu niso členki začeli krvaveti in ni čutil ničesar več. Preden bi ga opazili sosedje, se je pobral domov in se ni odzival na nobeno od maminih vprašanj, kako da je bilo in kam tako hiti. Zaprl se je v sobo, legel na tla in pustil, da se je soba vrtela okrog njega. Na ves glas je prižgal Blinke, da so se tresle šipe. Hotel se je utopiti v svoji žalosti in Blinki so bili roka, ki ga je držala pod vodo. Njihova besedila so mu prišla tako do živega, da se je razjokal. Ni se smilil samemu sebi, to fazo je že prebolel. Ne, zdaj so se mu smilili vsi okrog njega, ker morajo živeti s takšnim lažnivcem. Ni bilo opravičila za to, kar je naredil, in čeprav je vedel, da bi se moral resno pogovoriti s Tjašo, je molil, da ne bo nikdar izvedela. Da ga bo prej pustila in bo lahko v miru tonil naprej. Kot da bi ga nekdo tam zgoraj poslušal, se je proti večeru ulilo kot iz škafa in neka nevidna sila je Mateja prisilila, da se je preoblekel v športno opremo in superge. Odšel je navzdol, odkradel se je, tako da ga starša nista videla, ker sta bila zatopljena v gledanje dnevnika. Tiho, najtišje, je odprl vrata, da ga ne bi skušala ustaviti, in se pognal v dir. Tekel je po znanih in neznanih ulicah, se vmes izgubil, pa spet našel pravo pot. Tekel je kot za stavo, dokler mu ni zmanjkalo sape. Na tla se je sesedel kar sredi ulice, premočen in prezebel do kosti. Začelo je še pihati in Matej je v obraz skoraj pomodrel. Čakal je, da se utopi; v mislih so mu pozvanjale pesmi Blinkov in čakal je, da zmrzne. Ni mislil na nič, lepo je bil zadet in kar sedel je tam. Pravzaprav se je zdaj njegovo celotno življenje delilo na dve obdobji – zadeto in trezno. In slednje se je vse bolj krajšalo. Edino zadet se je počutil varnega, v zavetju, kot da mu nihče nič ne more. Bal se je treznosti, ker so ga takrat posiljevala vsa čustva in misli, ki jih je pred tem vztrajno odganjal. Kadar je bil trezen, se ni mogel spopadati s svetom. In zakaj bi se, ko pa se je lahko zadel in je bilo vse v redu? Zadnje čase je služil s tem, da je raznim znancem in neznancem nosil drogo, v zameno pa ga je Tjaša zalagala z denarjem. O tem, da bi nehali, se med seboj niso nikoli pogovarjali. Mislili so, da jim nič ne more do živega, in ker jim nihče ni rekel, da si zapravljajo življenje, se jim tudi ni zdelo, da bi si ga. Več ur so Tilen, Tjaša, Jana, Matej, Tim in Tamara, zadnja dva sta bila zdaj že lepo na igli, posedali po parkih ali pri kom doma, zadeti. Niso govorili med sabo, če pa že so, so razpravljali o tem, kam bi lahko doma poskrili robo ali kaj podobnega. Smeha med njimi ni bilo. Pa tudi joka, jeze ali razočaranja ne. Le redko je kdo svojo brezizrazno faco spremenil v kaj drugega. Sami sebi so se zdeli najpomembnejši na svetu in za druge jim ni bilo mar. V šoli je Matej dokončno pretrgal stike z vsemi, doma pa se je vse manj pogovarjal s starcema. Onadva pa sta bila tako ali tako zadovoljna, ker se nista znala pogovarjati. Včasih, preden sta se z Mel sprla, sta rada razglabljala o različnih stvareh, zdaj pa enostavno ni hotel. Kaj ga je pa brigalo, kaj se dogaja po svetu? Saj se ni dogajalo njemu! In še en razlog je imel, da se je vse pogosteje zadeval – takrat ni bil bolan. Njegove misli so ovili debeli kosmi vate, in ker ni mislil na svojo bolezen, je ta izginila. V ogledalo se ni več pogledal, tudi skrbel ni za to, kakšen je videti ali kaj bodo drugi rekli. Prav vseeno mu je bilo, če vedo ali ne, Tjaša mu je namreč vcepila v glavo, da mu samo zavidajo. Zato tudi ni jemal resno opazk, da ima Tjaša anoreksijo, pa da ima podočnjake kot kak vampir, pa da naj že neha nositi ves čas dolge rokave. Vse je šlo mimo njega, pravzaprav tudi življenje. Včasih ga je grizlo, kadar je zamudil kakšen dober žur, zdaj pa sploh ni hodil nikamor. Prosti čas je preživljal s Tjašo in ostalo klapo ter užival v tem. Tako je torej sedel na dežju in molil, da ga napade kakšna grozljiva bolezen, da bo umrl. Po dveh urah in pol je nehalo deževati in poparjen se je pobral domov. V mokrih oblekah je legel v posteljo in si za nameček še odprl okno, da bi se ja prehladil in ne bi smel v šolo. Želja se mu je uresničila, saj se je naslednje jutro zbudil z glavobolom in kar gorel je. Mama ga je prišla budit, vendar ni imel moči, da bi kaj odvrnil. »Matej, zdaj pa pretiravaš. Zamudil boš šolo,« je rekla glasno. Odprla je vrata in vstopila v sobo. »Ja, kakšen pa si?« mu je potipala čelo. »Saj goriš. Pa vedno si oblečen, kot da se odpravljaš na Finsko, zdaj si pa bolan. Ostani v postelji, ko ti bo bolje, si skuhaj čaj. Naspi se,« mu je dajala navodila in mu ni odmaknila roke s čela. »Ja, okej. Samo pokliči v šolo, da mi ne bo potem razredničarka morila,« je rekel s šibkim glasom in se tresel. »Bom. Zdaj pa zaspi, se vidimo kasneje,« je rekla mama in se le odpravila iz sobe. Matej se je mukoma dvignil iz postelje in si prinesel odeje, da bi si udobno postlal.

»Ah,« je zasopel, ko je legel na posteljo in se obdal z odejami. Lepo toplo mu je bilo, kot da bi se žgal v pečici, in hitro je potonil v sen.