Od RTM do WTF/XX

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/XIX Od RTM do WTF
XX
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/XXI
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



XX.[uredi]

Mel je obstala kot vkopana. Ko je ugotovila, koga ji mora tako nujno predstaviti Smeška, je le osuplo gledala. »Hm, no, zdaj mi je pa že nerodno, ko nič ne rečeta. Matej, to je Mel, Mel, to pa je Matej,« je rekla po daljšem molku.

»Vem,« sta rekla hkrati, eden bolj razsrjeno od drugega. Pia je poparjeno stala v neprijetni tišini, dokler se ji ni posvetilo: »Torej je Mel tista frendica, zaradi katere imaš težave s punco, in Matej je tisti frend, s katerim si se skregala?« Zdaj sta se šele razbesnela. »Ha, ti si torej pomagal Pii barvati stanovanje? Pa sem mislila, da se nisi zmožen zanimati za koga drugega kot le zase!« »In ti si ji stala ob strani skozi hude čase? Dejansko si zmožna tega, da ne dramatiziraš in da si ne izmišljuješ. Lepo, to je nekaj novega.« »Vidva sta pa res skregana. Ne bi nekam sedli, da se pomenimo? Pa tako sem se veselila, da se bosta moja dobra frenda spoznala, zdaj gre pa vse narobe.« Potrto je zmajala z glavo. »Nič se ne bom pogovarjal. Dokler ne bo spremenila odnosa do Tjaše, naj se slika. Nočem vsega pokvariti, ko se tako lepo štekata. Pia, te še pridem kaj obiskat. Mel, se vidimo prvega.« Vzvišeno je odkorakal in se še zadnjič obrnil: »Aja, čestitke za popravce.« To je iz njegovih ust zvenelo kot kritika, kot da si ni zaslužila tega in prizadelo jo je. Solza ji je spolzela po licu. Pa ne zato, ker se jima ni uspelo pobotati, ali zato, ker je Smeški pokvarila dan, ali zato, ker ga je pogrešala; ne, prizadelo jo je to, da se je po vseh letih prijateljstva tako grdo vedel do nje. Matej je premišljal o tem, kako bi dobil šut. Kakšno smešno naključje, da so bili vsi trije že od prej povezani. Pa vendar to ni spremenilo njegovega mnenja o Mel. Neumen je bil, da se je sploh kdaj družil z njo. Bolj ko je premišljeval o njunem tako imenovanem prijateljstvu, manj mu je bilo jasno, zakaj jo je imel za frendico. Nič nista imela skupnega, nesramna je bila do njega in ni prenesla, da je srečen s Tjašo. Zdelo se mu je, da zapravlja dragoceni čas že s tem, ko premišljuje o njej. Sedel je na avtobus in že med vožnjo povlekel iz žepa telefon. Ni vedel, kaj si bo Tjaša mislila, če jo bo prosil, da mu priskrbi malo horsa. Nalahno je s prstom udarjal po ekranu, na katerem je bila napisana Tjašina telefonska. Samo gumb za klicanje bi moral pritisniti, vendar mu je bilo to vseeno težko. Nikdar v življenju ni kupil droge. Še trave ne! Vedno se je k nekomu povabil ali pa mu pozneje vrnil, nikdar pa ni prosil, da bi mu kdo priskrbel drogo. Tu je šlo za hors. Vseeno je pritisnil tipko – če ne more zaupati Tjaši, komu pa lahko? »Čao, Tjaša, imaš kaj časa danes? Veš, kaj sem te mislil prositi … Ja, to sem mislil, ja. Me boš poklicala, ko boš imela? Ej, hvala ti, res. Pa saj ni samo to, res bi rad, da se kaj dobiva, spet se bolj malo vidiva … No prav, pokliči me. Čao!« Olajšano je pritisnil tipko za konec klica. Saj sploh ni bilo tako slabo, je pomislil, ko je stopal z avtobusa. Vesel je bil, da je bila Tjaša tako… openminded. Drugega izraza se ni spomnil. Doma je posedal in čakal nanjo. »Mami, oči, a bosta danes popoldne doma?« je vprašal previdno. »Da, verjetno bova. Zakaj?« »Oh, nič. Moja …« zavzdihnil je, saj jima za Tjašo še kar nekaj časa ni nameraval povedati, toda očitno je prišel čas, da to stori. »Moja punca bo prišla na obisk, ker se že dolgo nisva videla.« »Punco imaš? Koliko časa pa že?« Premišljeval je, ali naj pove po resnici, in ni vedel, zakaj jima ne bi. »Že vse počitnice.« Nista ga vprašala, zakaj jima ni prej povedal, česar tudi ni pričakoval. »Samo prijazna bodita do nje in je ne sprašujta preveč, prav?« »Ja, in ne bova ti delala sramote.« Hvaležno je prikimal in sedel na pručko poleg vrat. Nekaj časa je samo sedel, potem pa mu je postalo dolgčas, sedel je za računalnik in igral igrice, dokler ga ni Tjaša poklicala. Sporočila mu je, da je dobila in da je na poti k njemu. »Živjo!« je rekla dobre volje in ga bežno poljubila na ustnice, ko sta stala med vrati. »Starcema sem povedal, da sva skupaj, tako da ju samo pozdravi, pa bosta zadovoljna; a lahko?« ji je šepnil karseda tiho in jo pospremil v dnevno sobo. »Mami, oči, to je Tjaša. O njej sem zjutraj govoril.« Situacija ga je malo spominjala na reklamo za jogurt, v kateri pridna punčka pripelje domov pankerja in oznani, da se bosta poročila. Njen oče je zgledal, kot da ga bo vsak hip zadela kap. Tudi njegova starša sta sprva osuplo pogledala od Tjaše do Mateja, potem pa se je mama odkašljala ter vljudno in po pravilih rekla: »Pozdravljena, Matej tako lepo govori o tebi. Vedno si dobrodošla pri nas.« S stopalom je dregnila svojega moža, čigar obraz se je v trenutku spremenil v brezhibno masko s širokim nasmeškom: »Ja, počuti se kot doma.« »No, midva bova v sobi. Pa ne bova dolgo,« je rekel Matej in družno sta zapustila dnevno sobo. »Saj ni šlo tako slabo, a ne?« je rekel, ko sta hodila po stopnicah. »A se hecaš? Gledala sta me, kot da bi bila iz reklame za tisti jogurt. Samo ne pridna punčka, ampak tisti drugi.« Zasmejal se je: »Tudi mene je scena spomnila na to reklamo. Ne skrbi, taka sta bila zato, ker jima še nikoli nisem predstavil svoje punce. Ti si pač nekaj posebnega.« Hvaležno se mu je nasmehnila. »Matej, preden ti dam hors, bi nekaj malega govorila s tabo. Gre za Tilna in njegov posel.« »Ja, kar reci. Sori, ker je razmetano, ni se mi dalo pospravljati.« Odmahnila je z roko, s stola odstranila nekaj knjig in sedla. Sam je sedel na posteljo in se veselil, da mu je mama zjutraj odnesla obleke iz sobe v pralni stroj. Sicer bi bilo še bolj nastlano. »Kaj je torej s Tilnom?« jo je spodbudil. »No, saj to je, da nimam pojma. In nihče drug tudi ne. Kar nekam je izginil in govorimo le po telefonu, pa še to izvemo bolj malo. Ampak to pravzaprav ni bistvo. Še veš, ko si zanj nekaj malega naredil, ko sem bila na morju? No, zdaj bi te prosila za podobno uslugo: ker te tip že pozna, mi je naročil, da ti dam paket in ti vse razložim. Saj ti ne bo pretežko, a ne?« Odkimal je in ji z roko pomignil, naj nadaljuje. »Skratka, nič posebnega, gram horsa daš tipu, on bo imel denar. Dobita se v stari Ljubljani, pred tistim tvojim zaprtim lokalom. Potem gresta na pijačo, da ne bo sumljivo, in ti greš prvi na vece. Tam mu v eni od kabin skriješ hors v kotliček. Čez nekaj časa gre še on na vece in ti tam pusti denar v plastični vrečki. Potem se bomo že zmenili, kdaj boš prinesel denar. Štekaš?« To je povedala zelo podjetno; kot da bi bil njen vajenec. »Ja, zadnjič je bilo bolj grozno. Mislim, da bo šlo. Samo, kako bom vedel, kateri tip je to?« »On bo prišel do tebe. Danes ob sedmih na Prešercu. Ne bo dolgo trajalo. Ker pomagaš, za ta šut ni treba plačati. Compliments from Tilen, bi pisalo na čestitki, če bi to bila. Okej?« »Super, ja. Hvala, Tjaša, z veseljem bom to storil zate.« »No, krasno. Koliko časa še imava?« »Kakšno uro, samo mojim moram še povedati, da grem zvečer ven. A si ti v redu?« »Zakaj pa ne bi bila?« »Ne vem, zdi se mi, da si shujšala. Pa da si malo bleda. Nič takšnega, samo opazil sem, pa sem mislil, da te kaj skrbi.« »Ne, ne, ne skrbi. Moja starca imata neke probleme med sabo, ampak bosta že prebolela. Lepo od tebe, da sprašuješ. Zdaj pa ne govoriva več o resnih temah, posvetiva se raje čemu lepšemu.« Poljubila ga je in vesel je bil, da ni med njima nič narobe. Zdelo se mu je kar prelepo, da sta skupaj že skoraj dva meseca in da se nista še nikdar zares sprla. Seveda pa tudi nista nikdar zares o ničemer govorila, se je oglasil zloben glas v njegovi glavi, a ga je zatrl v istem hipu. Takih misli si enostavno ni dovolil. Poljubljala sta se naprej in čas je brzel mimo njiju. Kot da bi zamrznila vse ostalo in bi obstajal le njun mali trenutek. Zmotilo ju je trkanje na vratih. »Matej?« »Ja, kar naprej.« Tjaša se je vmes presedla na stol. »Midva z mamo greva na predstavo. Do enajstih bova doma, in če imaš kakšne načrte za večer, naj se zaključijo do enajstih, prav?« je pomolil oče glavo skozi vrata. Matej je prikimal, saj je bil zadovoljen. Imel bo časa na pretek in morda bosta s Tjašo lahko še kakšno urico ali dve uživala na samem. »Saj bom tudi jaz šla, do sedmih moram biti doma.« »Oh, potem pa tudi jaz grem, ne bom sam posedal doma,« sta bolj zaigrala kot resno mislila; za očeta seveda. Četverica se je torej odpravila od doma: mama lepo urejena in v visokih petah, oče prav tako urejen in s klobukom, Matej in Tjaša pa oba z dolgimi rokavi, pretoplo oblečena za avgustovski večer. »Vama ni vroče?« »No, malo pa že, ampak bo kasneje mraz.« »Saj res. Pametna punca si.« Zasmejali so se. Mama in oče sta sedla v avto, Tjaša in Matej pa na avtobus. »Hvala, Matej, ker to delaš zame. Posadila si je torbico na noge in iz nje zelo neopazno izbrskala zavojček, ki naj bi ga Matej predal. Položila ga je v naročje in Matej je to gesto razumel, saj ga je hitro pobasal v žep. Dala mu je še malo horsa, v obliki zlatega kovanca, ki ga je stlačil v denarnico. »Uf, sranje, iglo sem pozabil doma,« je zamrmral bolj zase kot zato, da bi ga slišala. Pa vendar mu je na isti način podala tudi to. Poljubil jo je v zahvalo. Z avtobusa je stopila nekaj postaj prej kot Matej in potem takoj sedla na drugega. Matej je na postaji lahkotno skočil z avtobusa in pravočasno prišel do zaprte kavarnice. Kmalu ga je nekdo pretirano močno lopnil po rami. »Kje si, stari?« je rekel bledi model, ki je nosil kapo s šiltom in tako kot Matej dolge rokave. »Čao,« je sodeloval Matej, »kam greva?« »Poznam en super lokal, tuki blizu. Saj si od Tilna prijatelj, a ne?« »Ja, seveda. Neke težave ima, ampak bo kmalu v redu.« »Imaš kaj denarja? Jaz sem čisto brez,« je preveril Matej in model je pokimal. Nista se predstavila drug drugemu, saj se jima je zdelo tako bolj primerno. Sedla sta za prvo prosto mizico in naročila dve kavi s smetano. »Stranišče je pa tam,« je pokazal fant, »če ga boš rabil, da ne boš iskal.« Mateju je bilo všeč, da ga ni silil, čeprav se mu je videlo, da je hudo potreben šusa. »Ej, saj te štekam. Glede, saj veš …« je poskušal biti prijazen in naredil požirek kave. »Ja, saj se mi je zdelo. Nihče več ne nosi dolgih rokavov avgusta,« se je nasmehnil. Čez nekaj minut je Matej le vstal in se mu opravičil, da gre na vece. Na stranišču je vzel mali paket iz žepa in ga postavil v kotliček z vodo v edino kabino, ki je bila tam. Zadovoljno je pomislil, da bi se dalo od takega poklica kar udobno živeti. Nobenih problemov ni videl v tem, kar je počel. Prijel je za kljuko, da bi odšel ven, toda v tistem jo je odsunil večji model, ki sta mu sledila še dva. »Sori,« se jim je Matej umaknil s poti in nadaljeval pot. »O, si že nazaj,« je rekel fant, ko je Matej sedel nazaj za mizo. »Ja, poslušaj… Tisti tipi, ki so šli prej v vece, tisti, ki so zgledali kot eni mafijci, so me ful živčnega nardil. Nočem, da gre kaj narobe, zato mi daj kar tukaj denar, okej?« »Okej, ni panike.« Iz žepa je potegnil nekaj zmečkanih bankovcev in jih čez mizo podal Mateju. Ta jih je vzel, jih skrbno preštel in pokimal. Nato je stopil do šanka in plačal kavi ter se mirno odpravil skozi vrata.

Zadovoljen je bil sam s sabo, poleg tega pa je moral priznati, da je imela Tjaša prav – vsaka predaja je bila lažja od prejšnje. Kar smejalo se mu je in lahkih nog se je odpravil do postaje in potem na avtobus. Tjaši je že med potjo poslal sporočilo in zmenila sta se, da ga pride zjutraj obiskat in pobrat denar.