Od RTM do WTF/XIX

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/XVIII Od RTM do WTF
XIX
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/XX
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



XIX.[uredi]

»No, poslušam te.«

Obotavljala se je in ga gledala v oči. »Se spomniš pisma, ki si ga videl? Naslovljeno je bilo name, iz bolnišnice je prišlo. Rekla sem ti, da ima moj brat astmo in da potrebuje zdravila, no, to ni res. Z mojim bratom je vse v redu, živ in zdrav je in niti astme nima. To sem si izmislila.« Trudil se je, da bi jo poslušal, in kar dobro mu je uspevalo, toda do zdaj mu ni povedala nič takega, kar bi ga pretreslo. »No, pismo je bilo v resnici namenjeno meni. Na začetku poletnih počitnic, enkrat junija, sem izvedela, da imam … no, da sem HIV-pozitivna. Preden karkoli rečeš, me poslušaj do konca, da boš vedel, zakaj sem lagala. Nisem narkomanka, če to misliš – nikdar se nisem drogirala. Bila sem s fantom, kar dolgo časa, in ko sva se dala dol, je šlo vse narobe. Zapustil me je, čez tri tedne pa poklical in me prosil, naj grem na testiranje, ker ima HIV. Kar tako, brez pojasnila, mi je uničil življenje in vse, kar sem imela. Šla sem se testirat in povedali so mi, da imam HIV. Takrat ko sva se prvič zaletela, sem komaj izvedela in sem se bala, da mi na čelu piše, kako je z mano. Da se ti zato gnusim. Staršem sem povedala, kaj se je zgodilo, ker nisem imela komu drugemu. Namesto da bi mi pomagali in me podpirali, so me nadrli, da sem narkomanka, da sem bila vedno neodgovorna in da naj ne pričakujem pomoči, ker sem si za vse kriva sama. Rekli so mi, da nisem več dobrodošla doma. Zato sem se preselila k teti in stricu, onadva sta me vsaj sprejela, če že ne razumela. Zdaj delam v bolnišnici, obiskujem skupino za samopomoč in sem vedno boljše volje in samozavestna,« zajela je sapo, preden je nadaljevala, »spoznala pa sem tudi punco, včasih ji pomagam pri delu, s katero se veliko pogovarjam. No, saj vse to ni zares pomembno, zdelo se mi je, da ti lahko zaupam in da moraš vedeti, to je vse. Oprosti, ker sem ti lagala, ampak nisem vedela, kaj naj bi drugega rekla.« Solza olajšanja, ker se mu je zaupala, ji je stekla po licu. Matej pa ni čutil niti najmanjšega olajšanja ali česarkoli podobnega. Beseda HIV se mu je kot črv zažrla v možgane. Skozi lupino dobrega filinga je počasi prodiral resnični svet. Obraz se mu je spačil v nenavadno grimaso. »Si rekla, da imaš HIV?« je rekel z grozljivo ledenim glasom. Ustrašila se ga je. »Ja, to sem ti prišla povedat.« Zmeden je bil in vedel je le to, da ima v hiši nekoga, ki ima HIV, in tega se je bal. Že same besede ga je bilo groza. »To je preveč zame, ne morem zdaj trezno razmišljati o tem. Mogoče, mogoče bi bilo dobro, da greš? Ne vem, samo pojdi, ja …« je komaj spravil skupaj. Ni je mogel pogledati v oči, saj ni vedel, kako naj ravna. Je bilo prav, da jo je napodil? Verjetno ne, vendar se je bal, bil je zmeden in nezaupljiv. Neslišno je vstala s kavča, po licu so ji ena za drugo kot slap polzele neslišne solze in uspelo ji je celo neslišno zaloputniti vrata. Tako neslišno, da se je tega zavedel šele, ko ji je hotel ponovno reči, naj gre. Groza ga je bilo, da je toliko časa preživel z njo in da mu ni povedala, da ima HIV. Lahko bi se nalezel, zbolel, karkoli! Glava ga je bolela od premišljevanja, zato je legel na kavč in pomolil vse štiri od sebe. Preslišal je zvonjenje telefona in trkanje po vratih, prepuščal se je učinku heroina, ki je počasi popuščal. »Matej, si že kdaj slišal za to, da se odpre vrata, kadar slišiš, da nekdo trka?« je nejevoljno rekel oče, ki je vstopil prvi. Sledila mu je mama z veliko bolj blagim izrazom na obrazu. »Poglej ga, kakšen je, sigurno je spal. A ne, Matej?« ga je branila. »Ja, mislim, da sem. Vsekakor se ne spomnim, da bi slišal trkanje. Sta se lepo imela? Oči, si v redu?« je hitro govoril. Hitro in živčno. »Ja, lepo se da sprostiti tam. Pa najedla sva se normalne hrane in zdaj se lahko vrneva na delo.« Odobravajoče so kimali drug drugemu. Matej se je medlo spominjal, kaj se je zgodilo, preden sta prišla skozi vrata. »Mislim, da še nisem dovolj spočit, grem še malo v sobo,« je oznanil in se začel vzpenjati po stopnicah. Hotel je leči na posteljo in opazil iglo, žlico, ruto, vžigalnik, vrečko z ostankom heroina in ostanke limone, kako so brezskrbno ležali vsem na očeh. Odprl je vrečko, da bi vse skupaj pospravil in zaspal, vendar ni mogel. Nekaj mu ni dalo miru – pogovor s Pio. Zgrožen je bil ob misli na to, kar mu je povedala. Tako zgrožen, da se je hotel za vsako ceno znebiti teh misli. Ne vedoč, da to ni pametno, si je skuhal še eno dozo in si pripravil vse potrebno za šut. »Tjaša, hvala ti!« je rekel polglasno. Saj ni vedel, kako so ljudje lahko živeli brez tega, ko pa je bilo tako dobro. Zdaj že manj oklevajoče je potisnil iglo v žilo. Pospravil je potrebščine v vrečko in pomislil, ali bi jo moral vrniti Tjaši. Še preden si je odgovoril, je padel na posteljo in zaspal. Ni vedel, koliko časa je preteklo, odkar je zaprl oči. Ker pa je imel okno odprto in je skozenj sijalo sonce v zadnjih izdihljajih, je sklepal, da se večeri. V roke je vzel budilko, da bi se prepričal o tem, koliko je res ura, vendar je imel tako zamegljen pogled, da je komaj kaj videl. Komaj je razločil vrata od stene, kaj šele majhne številke na uri. Prijel se je za glavo in se stresel. Pomel si je tudi oči, se pretegnil in široko zazehal. »A je kdo tu?« je vprašal, vstopajoč v kuhinjo. »Jaz,« se je zaslišal očetov globoki glas. »Si pa dolgo spal.« »Utrujen sem, pošteno. Verjetno se bom vrnil v posteljo, le nekaj sem te hotel vprašati.« »Kaj pa? Kar reci.« »No, saj je precej neumno, toda … Gledal sem neki film, v katerem je neki tip dobil aids. No, ko je to povedal svojemu najboljšemu frendu, se je ta norčeval iz njega … Ne ravno norčeval, nagnal ga je stran. No, zanima pa me,« je iskal prave besede, »če se ti zdi, da je ravnal prav.« »Kdo zdaj? Tip z aidsom ali njegov najboljši prijatelj?« »Njegov najboljši prijatelj. Pa saj kar pozabi, neumno je. Sicer se mi zdi, da je prav ravnal, najboljši prijatelj, ampak vseeno sem hotel še tebe vprašat.« »Prav je, da si to storil, ker imaš napačno mnenje o vsem skupaj. Najboljši prijatelj, torej oseba X, je ravnala zelo narobe. Bolan fant se mu je zaupal in iskal pomoč, razumevanje, oseba X pa ga je odgnala. Kaj takega v nobenem primeru ni pošteno,« je goreče izjavil oče. »Oh, no, hvala, res … Saj se mi je zdelo, da boš to rekel. Mislim, da se bom vrnil spat, samo to sem hotel vprašati.« »Kateri film pa si gledal? Sliši se zanimivo, mogoče bi ga z mamo lahko gledala.« To je Mateja ujelo nepripravljenega. Na srečo je bil dovolj zmeden, da je nehote izmomljal odgovor. »Saj ne vem, če je bil film. Mogoče sem pa na Oprah videl ali kaj takega. Saj ni važno.« Odmahnil je z roko in ponovno zazehal. Med hojo je mislil na to, kar mu je tako goreče dopovedoval oče. Je Pia prišla k njemu po pomoč? Morda je težko shajala, on pa ji je vse skupaj še otežil. »Kreten! Prekleti kreten!« je zatulil sam nase, ko je bil že v sobi, in se tresel od jeze. Seveda je ravnal napačno, še kako napačno! Takoj zjutraj bom šel k njej in se opravičil, je pomislil. Zmeden je bil, ker ni vedel, kaj naj si misli. Ni vedel, da je bil zmožen tolikšne nesramnosti. Le kako bi bilo njemu, če bi bil na Pijinem mestu? Počasi je drsel v spanec in le še s težavo ločeval prave misli od tistih, ki so mu jih v podzavest silile sanje. Moram se opravičiti, moram. To je bilo zadnje, česar se je spomnil, preden je zares zaspal.

Tokrat je spal v pravem pomenu besede, spal je dolgo in sladko, kot dojenček. Počutil se je povsem prerojenega in boljše volje. Zdaj je vsaj vedel, kaj mora storiti, in zaradi tega se je bolje počutil. Na hitro se je preoblekel, pojasnil staršem, ki so v kuhinji zajtrkovali, da njegova frendica nujno potrebuje pomoč in da bo pri njej zajtrkoval, potem pa hitro stekel ven. Vso pot do Pijine hiše je pretekel in se brez sape obesil na zvonec. »Kar pusti teta, bom jaz.« Počasi so se odprla vrata in Pia je presenečeno gledala vanj. »A nisem več kužna? Ah, saj res, nekje v žepu imaš masko. Hitro si jo daj na obraz, ne smeš dihati istega zraka kot jaz, lahko se ti kaj zgodi,« je rekla z zajedljivim glasom, polnim sarkazma. Vendar ne zlonamerno – pod tem oklepom se je prav dobro videlo, da je dobre volje in to je Mateja opogumilo. »Pia, rad bi se pogovoril s tabo. Rad bi, da mi še enkrat vse poveš, ker včeraj … Bil sem neumen. Presenetilo me je, to je vse, v resnici me ne moti, da si bolna! Sploh nisem tak, res, oprosti … Ne vem, kaj naj rečem,« je zdrdral v eni sapi, precej glasno. »A lahko še enkrat ponoviš, mogoče te sosedje na koncu ulice niso slišali?« se je zasmejala in ga povlekla noter. »Zgoraj bova govorila,« je odrezala, ko je videla, da je odprl usta. »Teta, stric, to je Matej. On mi je pomagal barvati stanovanje,« ga je predstavila, medtem ko ga je rinila proti stopnicam. Stric in teta sta sprva osuplo pogledala, potem pa se mu prijazno nasmehnila in veselo opazovala, kako ga je Pia prisilila, da je skoraj stekel po stopnicah. Sedel je na kavč, ona pa na tla ob njegovih nogah. »No, nekaj si mi želel povedati.« »Glej, res sem bedno ravnal in izpadel budala. Oprosti, ker sem te prizadel in ker sem bil kot vsi drugi. Oprosti, res.« »Res je bilo grozno od tebe, kar si rekel, prizadelo me je predvsem zato, ker sem mislila, da tega NE boš naredil,« je poudarila, »ampak, ker si tako sladko pritekel sem, da se opravičiš, je v redu. Zakaj si si pa premislil?« »Očeta sem nalagal, da sem gledal neki film in ga poprosil za mnenje, kako ravnati v takem primeru. Če ti nekdo pove, da ima HIV. Potem mi je povedal, da nikakor ne smeš odgnati človeka od sebe, in tako sem ugotovil, da sem ravnal napačno.« »D'accord,« je rekla in si lomila jezik. »To pa pomeni nekaj takega kot v redu, a ne?« je napenjal možgane. »Nekaj v tem stilu, ne vem natančno. Toliko besed si je treba zapomniti, da včasih pozabim. Kako si vedel?« »Eh, ja …« ni dokončal. Mel je bila zadnja oseba, o kateri je želel govoriti. »A je vse v redu med nama?« je vprašal počasi in oprezno. »Je, ampak ne izvajaj več takšnih neumnosti. Pa omisli si dolge rokave,« je rekla. Zadnji stavek je rekla mirno, vendar s prizvokom žalosti. »Zakaj neki bi to storil?« je bil zmeden. Ni mu odgovorila, želela je, da to stori sam. Preiskujoče je pogledal svoje roke. Tam, kjer si je zategnil ruto ali cevko, je nastala majhna odrgnina, spodaj pa se je delala vijolična modrica. Tam, kjer je bil vbod. Očitno ni bil tako vešč v tem, kot je mislil. »Ampak, kako si vedela, da …?« še sam ni mogel povedati. »Nekaj časa že delam v bolnici in v moji skupini za samopomoč sta tudi dva odvisnika. Vem, kako to zgleda. Pa tudi tvoje zenice govorijo same zase.« Prekrižal je roke, misleč, da jo moti. »Ne moti me to, kar se vidi,« mu je brala misli, »ampak to, da počneš neumnosti. To je vse, kar ti bom rekla.« Tiho je bil in ni mislil na nič. Zadnje čase mu ni ravno pomagalo, če je o čem premišljeval, saj je prišel do napačnih zaključkov. »Rada bi, da spoznaš punco, s katero delam in ki mi je ogromno pomagala,« je rekla čez čas in se že obuvala v lepe sandale z visoko peto. »A kar zdaj? A smo že zmenjeni?« »Že od včeraj.« Spet ga je presenetila in pustila brez besed. Čeprav je nosila visoke pete, ni bila višja od njega in to mu je godilo. Ni maral hoditi okrog s punco, ki bi jo moral med pogovorom gledati navzgor. Sicer pa je bilo takih punc bolj malo. Z avtobusa sta stopila nedaleč stran od Prešernovega trga. »A zamujava?« je vprašal zaskrbljeno. »Malo, ampak ne skrbi, tako ali tako bo zamudila.« Zvonko se je zasmejala. Sedla sta na Prešernov spomenik, pomešana med turiste. »Can I take a picture of you two?« je rekel starejši gospod s tresočim glasom in še bolj tresočimi rokami, ki so držale fotoaparat. »I think you've made a mistake. The great poet is the green one, not us,« mu je prijazno pomagala Pia v brezhibni angleščini. »Yes, but you two look so happy. Much more than the greenish poet.« Dobrosrčnemu starčku sta se nasmehnila in ga povabila, naj ju kar slika. Nasmehnila sta se in starček je pritisnil na sprožilec. Imel je enega tistih starinskih fotoaparatov, iz katerih je takoj prišla slika. Naredil je dve in jima podaril eno za spomin. »Saj ni slaba, a ne?« je Pia skrbno preučevala sliko. »Ne, sploh ne.« Podala mu jo je in naročila, naj jo skenira, da bosta imela vsak eno. »Bom, naslednjič, ko se vidiva, ti jo prinesem. Iz katere smeri pa bo prišla?« »Od tam!« Z roko je pokazala v smeri Čopove ulice. »Saj je že tam!« je skoraj v istem hipu dodala. »Kako veš? Saj je tam ogromno ljudi.«

»Oh, vem pač.« Nestrpno je skočila na noge, da bi jo njena frendica bolje videla. Matej pa je pozelenel v obraz, ko je videl, kdo je bila ta prijateljica.