Od RTM do WTF/XVIII

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/XVII Od RTM do WTF
XVIII
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/XIX
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



XVIII.[uredi]

Pia, mu je šinilo skozi glavo v polsnu. Nekaj časa je trajalo, da se je prebudil, to ime pa mu še vedno ni šlo iz glave. Potreboval je Pio, pravzaprav je potreboval kogarkoli, da bi se z njim pogovarjal, in ona je bila edina, ki ji je povsem zaupal. Ker je sinoči zaspal oblečen, je skočil iz postelje kar tak, kot je bil. V kuhinji si je na hitro pripravil kosmiče z mlekom, ki pa so bili ogabni. Za hip se ni mogel spomniti, kdo v hiši jih sploh jé, potem pa se mu je posvetilo, da jih je mama kupila, ko je bil oče še na tisti neumni dieti. Na hitro je splaknil skledico in žlico in ju vtaknil v pralni stroj. Umil se je in parkrat podrgnil zobe. Nova zobna pasta mu je bila zelo všeč, ker je bila še posebej pekoča in takšne so puščale najbolj svež dah. Nasmehnil se je mislim, ki so mu švigale skozi glavo. Bile so povsem običajne misli, nič drugačne od tistih, ki so mu rojile po glavi druga jutra, pa so ga vseeno zabavale. Že sama misel na to, da je na poti k Pii, ki mu bo znala pomagati, ga je spravljala v dobro voljo. Pozvonil je na edini zvonec, ki je bil na voljo. Sprva je bilo vse tiho, potem pa so se zaslišali koraki na stopnicah.

»O, Matej, ti si. Kar naprej. Hočem reči, entrez! Francosko se učim,« je Pia odprla vrata in se mu umaknila s poti, da je lahko vstopil. »Stric in teta še spita, včeraj sta bila pozno zunaj, zato skušaj biti tiho, dokler ne prideva k meni,« je rekla polglasno. »Apres vous,« je bila vljudna pred vrati svojega stanovanja. Pri Pii se mu je zdela francoščina simpatična, medtem ko ga je začela pri Mel živcirati. »Kako si?« je rekla in sedla za mizo. Odmaknil je stol in sedel še sam. »Nočem biti nevljuden, priti sem in se pritoževati, ampak …« »Zato si tudi prišel, a ne? Ker je nekaj narobe?« »Hja, ne ravno narobe, gre za to, da …« »Ja, ti kar povej, bom ta čas naredila kavo. Čeprav zgleda, kot da ne poslušam, verjemi, da te.« je rekla in se spretno vrtela po kuhinji. »A si vedno tako dobre volje in klepetava ali si samo vesela, da me vidiš? Kavo s smetano, če se da,« se je pošalil. »Zelo smešno. Vidim, da mi ni treba nič reči, si že dobre volje.« In prav je imela – pomirjala ga je s svojo prisotnostjo. »Probleme imam s punco in best frendico. Ne marata se. No, saj ni točno tako, zdi se le, da … Moja best frendica ne mara punce in si ves čas nekaj izmišljuje in včeraj sva se čisto skregala. Rad jo imam, že dolgo sva frenda, ampak to je pa čisto preveč. Misliš, da je ljubosumna?« je pojasnil. Njegova zgodba ni imela ne repa ne glave pa tudi nič posebnega ni bila v resnici, vendar mu je vse skupaj prišlo do živega. »Hm, to se sicer velikokrat dogaja, ampak ali nisi pomislil, da mogoče tvoja best frendica govori resnico? Pa tudi, če imaš frendico tako rad, se pogovori s punco in ji povej, kako je in da boš pol časa z njo, pol časa pa s frendi?« je rekla po premisleku. Nalila je kavo v skodelici in ju postavila na mizo. Sebi je nalila še malo mleka, njemu pa je podala lonček s smetano, ki jo je pripravila vmes. »Ne vem, no, vse je zelo čudno.« »Kako čudno?« »Ko bi ti le lahko povedal vso zgodbo.« »Pa saj mi jo lahko. Mislila sem, da si zaradi tega prišel.« »Ja, no, saj tudi sem. Ampak sem že boljše volje, tako da lahko pustiva to za drugič.« »Si prepričan?« »Ja, saj ni važno, res. Povej raje, kako gre tvojemu bratu? So že dostavili zdravilo?« Za hip je opazil zmedenost na njenem obrazu, potem pa se je nasmehnila in pokimala. »Oh, ja, že zdavnaj. Saj ni tako hudo, res. Z njim bo vse v redu, malce preveliko paniko sem naredila glede tega.« Spila sta kavo, in preden se je Matej odločil odpraviti, je še zadnjič omenil temo, ki ga je mučila: »Torej misliš, da bi moral več časa preživeti s frendico?« »Ja, točno to mislim,« je izstrelila. »Pa ne poslušaj me preveč, da ti ne bom vsega pokvarila. A boš lahko šel sam do vrat?« Pomahal ji je in se zahvalil za kavo, družbo in nasvet. Potem je odšel po stopnicah navzdol, spet karseda tiho, in skozi vhodna vrata na prosto.

Doma je pred hišo srečal babico, ki se je ravno odpravljala. »Babi?« jo je vprašujoče pogledal. »Joj, tukaj si. Trkala sem in trkala kot zmešana, pa brez odgovora. Prinesla sem ti piškote,« je rekla malce upehano. »Bil sem pri prijateljici, ampak zdaj sem tu, kar pridi naprej.« Odklenil ji je vrata in vzel težko karirasto torbo iz njenih starih, zgubanih rok. »Hvala, Matej. Joj, saj te vidim več kot tvojo mamo.« »Ja, zdaj sta šla v Dolenjske toplice, ker se je oče nekaj zastrupil s hrano.« »Saj vem, poklicala sta me in mi vse razložila, da me ne bi skrbelo.« Prikimal je in vzel piškot iz škatle: »Kako ti gre, babi? Že dolgo te ni bilo naokrog.« »Oh, saj sem prišla, tole je že četrtič te počitnice, le da ni bilo nikogar doma. Drugače sem pa v redu. Na tržnici sem spoznala prijazno gospo Hrastnik in zmenili sva se, da greva na izlet na grad.« Prikimal je in ugotovil, da je z mislimi povsem drugje. Begale so mu od Mel in Tjaše do bele plastične vrečke, ki jo je položil pod posteljo. Vse bolj k slednjemu. Da bi se zamotil, je vprašal še babico. »Babi, kaj ima prednost – prijateljstvo ali ljubezen?« Skušal je zveneti povsem naravno in uspelo mu je. »V mojih letih je to prijateljstvo, seveda. In saj veš, kaj pravijo: punce pridejo in grejo, prijatelji pa ostanejo. Ampak mislim, da je v tvojih letih ljubezen na prvem mestu. Zakaj? Imaš težave?« Odkimal je in dodal, da se mu zdi, da ima prav. »Bi me pospremil vsaj košček poti? Kar močno sonce je že in ne bi rada sama hodila v taki pripeki.« »Ni problema, saj sem tako ali tako bolj malo doma. Samo toliko počakaj, da grem gor na stranišče, prav? Kar sedi tu, pojej piškote, odlični so.« Rade volje je vzela piškot in še malo posedela, saj je bila utrujena od poti. Izkoristil je to in odšel v sobo. »Okej, zberi se zdaj, saj veš, kako se to dela.« Vzel je vrečko izpod postelje in stresel vsebino nanjo. Ves postopek je opravil karseda hitro – raztopil heroin na žlici in ga segrel, potegnil v brizgalko. Ni si pozabil zavezati plastične cevke okrog roke. Nato je zapičil iglo v žilo. Počakal je, da ga je preplavil topel in prijeten občutek. »Ah,« je izustil in se komaj dvignil. Pogledal je na uro – vzelo mu je samo dvajset minut in že se je otopelo spuščal po stopnicah. »Tukaj sem, babi. A greva?« se je trudil zveneti normalno. Tudi ona je počasi vstala. Prijel jo je pod roko in le zaloputnil vrata, ni se trudil, da bi jih zaklenil. Počasi sta napredovala, saj je bilo za babico res težko hoditi po tako vročem soncu. Pa tudi njemu je bolj ustrezala počasna hoja. Ko sta prispela do postaje, mu je rekla: »Bom sama počakala, je že v redu. Ti kar pojdi domov in si odpočij.« Potrepljala ga je po rami in ga odganjala kot sitno muho. Vedel je, da je babica še bolj trmasta kot on, zato jo je le poljubil na čelo in se odpravil proti domu. S težkimi koraki je prišel do dovoza. Na tleh, poleg gredice z rožami, je sedela sključena pojava in se tresla. Ko je prišel bliže, je spoznal, da je to Pia. »Živjo, kaj pa ti tu?« je pozdravil. »Tebe iščem,« je rekla in dvignila glavo. Trepalnice je imela zlepljene od solz, vendar ni več jokala. »Nisem bila iskrena s tabo, ti si se mi tako lepo zaupal in vse, jaz pa sem ti lagala.« Pomagal ji je na noge. Kar mu je pripovedovala, je bilo verjetno pomembno, vendar ga ni ganilo. Bil je nekje drugje, v varnem zračnem mehurčku, izoliran pred ostalim svetom. »Ne skrbi, saj bo vse v redu. Saj ni moglo biti kaj res groznega. Pridi noter, ti bo bolj udobno kot na tleh.« Ubogljivo kot ovčka mu je sledila v notranjost hiše in sedla na kavč. Bila je rahlo bleda in stiskala je ustnice, ki si jih je pogrizla do krvi. Sedel je poleg nje. »Povej mi zdaj, kaj je,« je rekel hladno.

Pogledala ga je še bolj žalostno, vendar vseeno prikimala: »Prav.«