Od RTM do WTF/XVII

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/XVI Od RTM do WTF
XVII
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/XVIII
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



XVII.[uredi]

Tip, ki je sedel nasproti vratom, je vzel v roke žlico in začel kuhati. Na žlico je stresel prah in nanj kanil malo limone. Prižgal je vžigalnik in ga namestil pod žlico. Ves čas ga je premikal, verjetno zato, da se ne bi žlica prehitro zažgala. Je bil Matej edini, ki tega ni še nikoli doživel? Vsekakor, saj so vsi zrli v tipa kot bi bil bog. Ko se je heroin na žlici spremenil v prozorno tekočino, ga je potegnil v brizgalko. Z enako kretnjo, kot jo je Matej že nekaj dni prej videl pri Tjaši, je krcnil iglo.

»Kdo bo prvi?« se je ozrl po zbranih. Videlo se jim je, da je vsak v sebi vpil jaz bi, jaz bi, vendar niso spregovorili. Do tipa so čutili nekakšno strahospoštovanje. »Kaj ste zdaj tiho? Saj ste hoteli to, a ne? Dajmo, določite nekoga, da bo prvi,« je rekel kar grozeče. Nekaj pogledov je švignilo k Mateju. »Matej si, a ne? Ti boš prvi,« je s pogledom zavrtal vanj. »Prav?« Matej je prikimal. »Si znaš sam?« Tokrat je odkimal. »No, se boš pa naučil. Dajmo, pohiti.« Matej je bil otrpel. Kot da bi zapustil svoje telo in opazoval robota, ki je mehansko segel po elastični cevki in si jo zadrgnil okrog roke. Robot Matej je hladnokrvno ponovil postopek, ki ga je videl prejšnjič pri Tjaši. Pravi Matej, ki je dogajanje opazoval iz desnega, temnega kota na stropu, se je zavedal, da ni več poti nazaj. Da je to to. In ni občutil strahu ali obžalovanja. Zadovoljen je bil, da to počne s punco, ki jo ima rad. Ko je izpustil nekaj vsebine v žilo, in preden je za nekaj minut izgubil zavest, je pomislil le: Mel, oprosti, oprosti, oprosti, oprosti … Ni vedel, koliko časa je bil nezavesten, vedel pa je, da je tip med tem skuhal še kar nekaj horsa, da so se šutnili še vsi ostali. Robot Matej in pravi Matej sta bila spet združena v enem telesu, telesu, ki se je nemočno od užitka naslanjalo na Tjašino telo. Glavo je imel prazno – počutil se je varno, po njem se je razlezel občutek topline, bil je brez skrbi, otopelo srečen, kot da bi plaval na oblaku v najlepših sanjah. Sanjah s Tjašo. Dolgo, res dooolgoo je plaval na oblaku v tišini, v sanjskem svetu; vse dokler se ni začelo vse skupaj razblinjati in je pristal v zaporniški sobici med vsemi ostalimi ljudmi na planetu Zemlja. S Tjašo sta zaljubljeno strmela drug v drugega. »A greva kam bolj na samo?« je rekla. »Od zdaj naprej tega ne sprašuj več,« se je nasmehnil. Oprl se je na roke, vstal, potem pa ji podal roko, da je lahno poskočila na noge še ona. »A sploh lahko kam greva?« je gledal okrog sebe. Hiša ga je prej spominjala na zapor ali tovarno kot na prostor, kjer bi se lahko izvrstno zabavali. »Če kaj poznam svoje sošolce, so že zdavnaj doma v posteljah in se veselijo, ker so se prvič zadeli. Ne bi me čudilo, če smo ostali sami.« Pa še kako prav je imela – ostali povabljenci so se pogreznili v zemljo ali v druge prostore, saj v tistem osrednjem, kjer se je prej vrtela glasba, ni bilo nikogar več. Družbo so jima delali le star kavč in na tone praznih plastičnih kozarčkov z ostanki piva. »Sploh se ne spomnim več, kdaj sem nazadnje pila pivo. Po mojem v sedmem ali osmem razredu,« se je zgražala. Zasmejal se je in rekel nekaj pritrdilnega. Tjaša je legla na kavč in ga potegnila k sebi. Dolgo sta se poljubljala, potem pa prepletena zaspala; zadovoljna, da sta tu, drug z drugim, v tem trenutku na tem kraju.

Zjutraj sta se zbudila skoraj hkrati. Bilo je še zgodaj, vendar nista mogla spati dalje. »Uf, kakšna noč, a ne?« je rekla in se prijela za glavo, medtem ko je vstajala in si popravljala kavbojke. »Dobra zabava, moram priznati.« »Haha, saj sem vedela, da ti bo všeč. Pridi, poiščiva ostale, jaz nimam pojma, kako se od tu pride do … no, saj niti ne vem, kje sva.« »Ti kar pojdi, jaz bom ostal tu, da se do konca prebudim,« je zazehal. Skomignila je z rameni in se napotila po isti poti, od koder sta prišla včeraj, preden sta zaspala na tem starem, od moljev razžrtem kavču. Ko se je vrnila, je bil Matej že povsem zbujen. »No, Dita je ostala tu, tako da nas bo ona peljala nazaj. Saj res, nisem ti še povedala. Dita je starejša sestra ene od mojih piflarskih bivših sošolk; z njo smo se vedno super štekali, vozila nas je na žure in domov in nam zrihtala lažne osebne in vse. V glavnem, odpeljala bo naju, Tima in Tamaro na glavno železniško.« »Super, zahvali se potem Diti v mojem imenu za prevoz, boš?« »Saj se ji lahko sam, saj ne grize,« ga je zavrnila, »ko pa smo že pri hvaležnosti … Jaz sem hvaležna tebi, ker si se postavil zame pred Mel in ji povedal, kar ji gre. Zato ti nekaj podarjam, samo zdaj.« V roko mu je stisnila belo plastično vrečko. Ni mu je bilo treba razvijati, da bi ugotovil, kaj je. »Tjaša, ne potrebujem tega, res ne.« »Delaj s tem, kar hočeš. Podari, prodaj, uporabi, shrani za spomin, vrzi stran; kar te je volja, jaz sem se ti pač morala zahvaliti.« Poljubil jo je na teme in ji bil tudi sam hvaležen, da misli nanj. Njun kratek romantični trenutek so zmotili Tim, Tamara in Dita, ki so prišli v sobo. »Joj, kako me boli glava. Saj ni res, sploh ne vem, ali bom lahko vozila. Hitro v avto, preden si premislim in vas vse pustim tukaj,« je zagodrnjala Dita. Ubogali so jo in sedli v avto. Tokrat je bilo veliko bolj udobno, saj ni bilo nikomur treba sedeti v naročju ali se tlačiti v zatohlem prtljažniku. Zato jim je tudi vožnja minila veliko hitreje. »A vam je bil dober žur?« je vprašala Dita in se na hitro ozrla nazaj. »Ja, fenomenalen. Res, nisem vedel, da so obletnice valete lahko tako zabavne,« je prvi odgovoril Matej. »Nimam kaj dodati,« je pristavila Tamara in vožnjo so nadaljevali v tišini. Na glavni so se nato na hitro poslovili, Matej pa je zaupal Tjašini izjavi, da Dita ne grize, in se ji zahvalil za prevoz. Odmahnila je z roko »Any time, any time.« »Tjaša, kdaj se naslednjič dobiva?« je rekel, ko je privolila, da bo z njim počakala na avtobus. »Ne vem, bom videla, če bomo s starci še kam šli. En teden pri babici je obvezen skoraj vsako leto. Ti bom poslala mejl, prav?« Prikimal je in jo na hitro poljubil, potem pa skočil na avtobus. Pomolil je mesečno šoferju pod nos, in ta ga je zadovoljno spustil naprej. Nasploh se je Mateju vse zdelo lepo. V roki je še vedno stiskal vrečko, ki mu jo je dala Tjaša. Vedel je, da bi bilo dobro, da horsa ne uporabi, a se je vseeno zavedal, da ga bo. »Če imam šanso, je ne bom zapravil, veliko predober filing je,« si je rekel na glas, medtem ko je pešačil proti hiši. Pripravil si je sendvič in ga odnesel v svojo sobo. Sedel je za računalnik in videl, da rob ekrana oranžno utripa. Nekdo ga je kliknil na MSN-ju, čeprav je imel pod statusom zapisano, da je odsoten. Pogledal je v zgornji kot ekrana in zmajal z glavo. Seveda je bila Mel! Odkar si je naložila MSN, se skoraj ni premaknila od računalnika. Z miško je kliknil na ekran in takoj se je izpisalo Melino sporočilo.

FrenchGirl: Ojla! FrenchGirl:Govorila bi rada s tabo. Glede zadnjič, žal mi je, da nisva dokončala pogovora … Matt17: Čao. Mislil sem, da sva si vse povedala. FrenchGirl: No, zmotil si se. Glej, nisem ljubosumna na Tjašo in na to, da si veliko časa z njo. Resno ti govorim! Rekla je eni svojih prijateljic, da se lahko v vsem zanesejo nate, da boš zanjo tudi dilal. Ne lažem ti, no, zakaj bi to počela?! Matt17: Ne vem, spremenila si se. Neumnosti govoriš, rada bi prišla med naju s Tjašo. Zakaj se sploh pogovarjava? FrenchGirl: Zato ker … Veš, marsikaj lahko prenesem. Da mi ne verjameš, da postavljaš Tjašo pred svojo best frendico, okej, saj te štekam, ampak ni me pa treba žalit! ? Matt17: Kdaj pa sem rekel kaj čez tebe? FrenchGirl: V Fanu, Tjaši si rekel, da sem prasica. Včeraj sem jo srečala v mestu in … zgledala je res grozno, ne vem, zakaj se ti tega ne zavedaš! Bleda je, shujšana … še ti nisi čisto tak, kot si bil prej … spremenila te je, pa ne vizualno, ampak … ne vem, čisto druga oseba si … V glavnem, srečala sem jo in rekla mi je, vsa nasmejana, kot bi si želela, da me prizadene, rekla je, da si rekel, da sem prasica. In da naj neham z neumnim nakladanjem o tem, da grdo govori o tebi. FrenchGirl: Matej, res ne vem, kaj ti je, ampak, lahko mi poveš, vedno … Matt17: Nimam ti kaj za povedat. Res sem rekel, da si prasica. Ampak nisem lagal, to je nekaj, kar sem pobral od Tjaše. Tudi ti bi ji lahko dala šanso in bi ugotovila, da je super oseba. Zdaj pa grem, ne zapravljam časa s prasicami.

Razburjeno in s hitro kretnjo je zaprl pogovor in njen mejl izbrisal s seznama stikov. Bil je zgrožen nad tem, kar se je pravkar zgodilo. Mislil je, da je poznal Mel, da bo razumela, da je srečen s Tjašo, in da bo sčasoma nehala, ampak tega očitno ni nameravala storiti. »Res nisi nič drugega kot prekleta prasica!« je besno zatulil in s pestjo udaril po vrhu računalnika. Vrgel se je na posteljo in tresel od jeze. Hitro je dihal in se trudil, da bi se umiril. Kaj se je zgodilo z Mel, s tisto Mel, ki sem jo poznal, s tisto Mel, ki je bila moja best frendica? je pomislil žalostno. Njegova glava se je polnila s podobnimi mislimi, ki so od časa do časa postale bolj jezne, zmedene ali sentimentalne. Dolgo se je obračal in kobacal po postelji, preden je našel dovolj udoben položaj, da je lahko zaspal.