Od RTM do WTF/XXI

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/XX Od RTM do WTF
XXI
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/XXII
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



XXI.[uredi]

Takoj ko jo je zagledal, je vedel da nekaj ni v redu, vendar se je ona pretvarjala, da ni nič narobe: vzela je denar in ga preštela, mu sledila po stopnicah v njegovo sobo in oba zadela, ne da bi trenila z očesom.

»Včeraj je šlo vse kul, samo na veceju sem se skoraj zaletel v tri modele, ej morala bi jih videti… Kaj pa je?« Zajokala je, vendar tega še opazila ni. Kot da bi jo telo prisililo, da stisne te solze iz sebe. »Tjaša, ne jokaj. Kaj pa je?« je rekel tolažeče in jo objel okrog pasu. »Nič, vse se je nabralo. Preveč je …« »Kaj je preveč?« »Vse! Včeraj sem imela najhujši dan, kar si ga lahko zamisliš! Zjutraj sem srečala to tvojo Mel, bila je z eno frendico. Prišla je do mene in začela bluziti o tem, da če rabim pomoč, da naj pridem do nje, ker da ona ve, kako je z mano in kaj jaz vem kaj še vse ne. Ko sem prišla zvečer domov od tebe, sta me pričakala starca z resnima obrazoma. Jaz sem se že ustrašila, da sta našla iglo ali kaj in sem že začela sestavljati zgodbo v mislih, potem pa sta rekla, da imata težave in da nisem jaz nič kriva in tako naprej … Na koncu sta le priznala, da se ločujeta.« Nehala je jokati, njen glas pa je nihal med jeznim in žalostnim. »Ah, kar nekaj govorim, saj ni važno. Saj nisem prva, tudi zadnja ne, ki se ji to dogaja. Le nabralo se mi je vsega,« je zaključila. »Tjaša, poglej, ne vem, kaj naj ti rečem … Mel ima probleme sama s sabo in potem teži tebi! Sama veš, kako je s tabo in se ti zaradi nje ni treba sekirati, jaz sem pa z njo itak opravil. Kar se pa starcev tiče, imata prav, nisi ti nič kriva, mogoče se bosta še pobotala, ne še takoj obupat!« jo je tolažil, brez pomena. Bila je žalostna, v sebi, vendar je navzven ostala hladna. »Si v redu? Je bolje?« »Ja, samo še nekaj me skrbi. Čez tri dni se začne šola.« »Uf, a si me morala spomnit na to? Pa sem mislil, da se bo dalo izogniti.« »Saj jaz tudi ne bi več hodila, če bi se dalo, ampak saj veš, da morava. Ampak nisem tega mislila! Gre za to, da ne vem, kako bo zneslo, učenje in hors!« »Oh, to pa res ni nič takega! Zadela se bova doma in takoj po šoli, ne skrbi, ob tebi bom, da ne boš edina, okej?« jo je miril. »Ja, saj imaš prav, za neumnosti me skrbi. Hvala, da si poslušal.« Pokimal je in jo poljubil. Drug ob drugem sta se počutila varno pred vsem svetom, nista mislila na šolo ali na probleme, ki so ju čakali. »A že veš, kaj je s Tilnom?« »Joj, dobro, da si me spomnil. Iti bom morala, ker sva zmenjena. Končno! Pa Jana pride zraven, nje tudi že nekaj tednov nisem videla. Ti sporočim, če bo kaj takega, prav?« je rekla in vstala. Obrisala si je mejkap z robčkom. Bila je lepa, tako naravna. Pobrala je torbico in še vedno malo smrkala. »A si mi vrnil iglo?« »Ja, vse sem ti dal nazaj.« Iz majhne kuverte, ki jo je izbezal izpod knjig, ji je dal v roko sto evrov »A bo to zadosti?« Prikimala je in rekla, da mu bo vrnila, kar bo pač ostalo. Matej je naposled prišel v pritličje in še slišal Tjašo, ki je zaklicala nekaj prijaznega v pozdrav njegovim staršem. »Lepo da si se odločil, da se malo prikažeš iz sobe, sva že mislila, da je kaj narobe, ko se ves čas nekaj zapiraš.« »Ne, nič ni, samo zaspan sem.« »Glede tvoje punce Tine …« »TJAŠA ji je ime,« je ostro prekinil očeta. »No, Tjaša, ja. Je z njo vse v redu?« »Seveda, da je, o čem pa govorita?« »No, zelo je bleda in zelo suha,« je mama poudarila zadnji zelo. »Meni se ne zdi, to samo vidva komplicirata.« »Matej, ne gre za to. Z očetom sva se pogovarjala in res se nama zdi, da je nekaj narobe z njo. Kot da je bolna ali da ima težave s prehranjevanjem. Mogoče bi si morala poiskati pomoč.« To je povedala tiho, da ji je moral skoraj brati z ustnic. »No, pa vama jaz povem, da se vama ni treba o ničemer pogovarjati, ker je z njo vse v redu. Ne potrebuje pomoči, sploh pa ne tega, da razpravljata o njej,« je rekel jezno, toda glasu ni povzdignil. To ni bil pravi prepir, izmenjali so si nasprotna mnenja. Odšel je v sobo, bolje rečeno, odšepal in sedel za računalnik. Čez kako uro ga je kliknila Tjaša.


Tash_y: Čao! Matt17: Si že boljše volje? Tash_y: Ne … Matt17: A že veš, kaj je s Tilnom? Pa z Jano? Tash_y: Ja, saj prav zato sem slabe volje … :'( Matt17: Saj je vse v redu, če ste se danes dobili, a ne? Tash_y: No, ja … A se lahko vseeno kje dobiva, da ti povem? Ne zdržim več doma. Matt17: Ja, itak. Tash_y: A lahko v centru, na Prešercu? Pliz!

Matej je odpisal, da ni problema, da se vidita čez dobro uro, in zaprl vse ostale pogovore. Na sploh so mu šli sošolci vse bolj na živce, zanimali so se za stvari, ki se jih čisto nič ne tičejo, in potem govorili okrog, da je vzvišen in da ga je Tjaša spremenila. Brez veze, kaj pa oni vejo. Upal je, da je Tjaša že dobila šus, ker si ga je želel …