Od RTM do WTF/XIV

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/XIII Od RTM do WTF
XIV
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/XV
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



XIV.[uredi]

Mateja je zjutraj zbudil galeb, ki se je trudil, da bi si ulovil zajtrk, in je bil pri tem zelo glasen. Ko je ujel ribo, je odletel naprej. Matej si ni upal premakniti, ker je Tjaša še vedno spala. Globoko je dihala, na obrazu pa ji je počival angelski nasmešek. Verjetno je bilo še bolj zgodaj, saj je bil poleg njiju na plaži le zaljubljen parček. Legel je nazaj in premišljeval o speedballu, ki ga je omenila Tjaša, in o Pii, pa Mel … Zagledal se je nekam v daljavo in ni opazil, kdaj je Tjaša odprla oči.

»Spet me nisi zbudil. A sem tako lepa, ko spim, ali kaj?« se je nasmehnila zaspano. »Vedno si lepa,« je odvrnil in se obrnil k njej. Počasi se je dvignila na roke in se pretegnila: »Super je spati tukaj, še nikoli nisem pomislila, da bi to naredila. Samo ves pesek se je zalepil name.« Predlagal je, da gresta v hišo kaj pojest in se stuširat. »Točno, saj ti moram še razkazati hišo.« Počasi sta vstala, zložila brisači in se odpravila po stopnicah. Za oba je bilo še prezgodaj zjutraj, da bi se pogovarjala, zato sta hodila v zadovoljni tišini. Tjaša je odklenila hišo. »No, tule je kuhinja, skozi tista vrata tam je kopalnica … Tole je dnevna soba, pa spalnica in še ena soba. Zadaj je majhna miza z dvema klopcama, tam ponavadi večerjamo. Če je lepo vreme, seveda. Nič posebnega ni, res, ampak je v redu za nekaj dni.« S temi besedami je zaključila razkazovanje. Hiša je bila lepo opremljena, moderno – barve sten so se ujemale s pohištvom, tla pa so bila navadna lesena. Videlo se je, da je bilo treba za to udobje odšteti kar nekaj denarja. »Seveda je nekaj posebnega, super je. Res,« ji je hitel zatrjevati. In ni lagal, res je bil navdušen in se kar ni mogel nagledati vsega. »Pojdi se stuširat, jaz pa bom med tem naredila nekaj za jest. Pa ne pričakuj preveč,« je zmajala z glavo na njegov pohvalni pogled. Poslušno se je odpravil v kopalnico in se z užitkom stuširal. Pesek ga je ščemel in vse ga je srbelo. Žal ima spanje v mivki tudi slabe strani. Karseda hitro se je stuširal, saj ni hotel, da bi ga predolgo čakala. »Uau, palačinke pečeš!« je izbuljil oči, ko je prišel v kuhinjo. »Haha, pečem jih že, naj te raje skrbi, ali boš potem končal pri zdravniku ali le v postelji,« se je zasmejala. »Ti kaj pomagam?« »Najbolj boš pomagal, če boš sedel za mizo,« je odvrnila. Zasmejal se je in sedel. »Tilna moraš poklicati. Včeraj si me prosila, naj te spomnim,« je rekel, da bi pretrgal tišino. Poskočila je in stekla k torbici po telefon. Pritisnila je nekaj tipk in si položila telefon na ramo. Ujela ga je z glavo, pri tem pa ji je uspelo še obrniti palačinko v zraku. Matej se je zabaval. »Živjo, Tilen. Ja, Matej mi je dal denar, točno je, vse je šlo v redu. Samo to sem ti hotela sporočiti. Zabava? Ne vem, če grem, nisem vedela, da sem povabljena … O, potem pa seveda, da pridem. Se vidimo tam.« Obrnila se je proti Mateju. »Kmalu bom končala,« ni pojasnila svojega telefonskega pogovora. Pa tudi ni je prosil, da bi to storila. Kar hitro je odmaknila ponev s štedilnika in prinesla palačinke na mizo. »Sori, nimam drugega kot nutelo. A bo to okej?« »Ma ja, kar pač imaš.« Poskusil je palačinko. »Pa saj je odlična,« je rekel. »Začetniška sreča,« je zamišljeno odvrnila. Ko sta pojedla in družno zložila posodo v pomivalni stroj, ga je odpeljala v dnevno sobo. »Zdaj lahko dokončam svojo zgodbo o počitnicah v Grčiji,« je rekla in si položila blazino v naročje. »Izvoli.« »No, povedala sem ti, da sem spoznala en folk. Neke Grke in Angleže, tiste, ki so me zastonj pretihotapili v diskač. Vsak je s sabo nosil, kar je rabil – eni speed, drugi koko … Eni so potem naredili speedball – to je mešanica horsa in koke in je awesome! Res, nisem verjela, da je kaj lahko tako dobro. Nisem velikokrat vzela, ampak v slovo so mi podarili nekaj že pripravljenega, dokler se sama ne naučim. In res je super, kar smejali so se mi, ko sem bila tako navdušena! Ne vem, ali bi bile počitnice brez tega enako zabavne,« je nazadnje priznala, vendar še vedno polna zanosa. Pričakovala je, da bo delil to navdušenje z njo in ni si mogel kaj, da ga ne bi začelo vse to bolj in bolj zanimati. »A je boljše kot koka? A si sure, da je varno?« je spraševal. »Meni je boljše. In ja,« je globoko zavzdihnila, ker jo je po nepotrebnem spraševal neumnosti, »z vsemi sem govorila in so mi rekli, da je povsem varno. Kaj se ti pa sploh lahko zgodi? Saj znamo paziti sami nase, a ne?« »Ja, logično. Saj nismo otroci,« ji je moral pritrditi. »Kakorkoli že, meni je bilo všeč in sem hotela to deliti s tabo.« Hvaležno je pokimal in rekel nekaj podobnega kot: »Lepo od tebe.«

O tej temi naslednje dni nista več govorila – namesto tega sta bila ves dan na plaži, se kopala in škropila. Tjaša je našla zaprašeno žogo za odbojko, s katero sta si krajšala čas. Kmalu je tudi Matej dobil lepo barvo in se ni več počutil smešno, kadar sta šla zvečer na sprehod med druge hiše. Tjaša je včasih tudi kaj skuhala – kakšne makarone z omako ali pa je pripravila solato, kar sta potem pojedla za mizico na vrtu. Srečo sta imela, da je bilo vedno lepo vreme, zato sta pogosto pozno v noč ležala na plaži v pesku in gledala zvezde. Večkrat sta se pretvarjala, da vidita veliki ali mali voz. Skoraj je verjel Tjaši, ki ga je pol ure prepričevala, da vidi Venero. »Kako si smotan, Venere se sploh ne da videti!« je nazadnje popustila. »Saj ti nisem zares verjel,« je rekel neprepričljivo in v odgovor ga je le zaničljivo pogledala. »Naiven si.« To ni bila pohvala, ampak kar ostra kritika. »Nisem, samo tebi preveč verjamem,« se je zagovarjal. Zmajala je z glavo in rekla, da to ni dobro in da se bo tega moral odvaditi. Spet drugič je Matej opazil, da vse več kadi – skoraj ni preživel ure brez čika. »A ti ne boš?« ji je vztrajno ponujal in ona je vztrajno odklanjala. »Ne maram čikov. Razen kadar sem zadeta ali ob posebnih priložnostih.« To ga je presenetilo, saj je bila, kar se te teme tiče, vedno pred njim. »No, saj tako je še boljše, boš imela zdrava pljučka.« Sam si je vseeno prižigal en čik za drugim, kar pa je ni motilo. Tudi Tjaša je redno hodila na vece po šut in Matej je to vedel. Nikoli je ni prosil, da bi mu dala malo, niti je ni nikoli videl, da bi to počela. Opazil je le drobno sled vboda na njeni roki, ki pa ni bila zelo vidna. »Ej, to se mi zdi že preveč podobno igli,« je rekel, ko je prvič videl vbod. »Pa saj to tudi je igla. No, samo da ni horse in se ne zasvojiš s tem,« ga je mirila. Seveda ji je verjel, ne da bi za hip trezno pomislil. Dnevi so minevali kot blisk in že je bil tu zadnji večer; naslednje popoldne naj bi ju prišel iskat Tjašin oče. Dan je minil kot vsi drugi, zvečer, okrog enajstih, pa se je le zgodilo, kar se je moralo. »Ej, imam še za en šut. A bi rad, da si ga deliva?« je rekla medtem, ko sta spet gledala zvezde. Pomislil je na Mel in na to, da ji je obljubil, da se ne bo fiksal. Pa saj je rekla, da to ni igla, se je opravičeval tako samemu sebi kot Mel. »Seveda. Če bom že poskusil, hočem s tabo.« Resno ga je pogledala globoko v oči in mu naročila, naj jo počaka. Odšla je v hišo. Na plaži ni bilo nikogar drugega. Kaj bi jaz brez nje? je pomislil in se zastrmel v zaliv. Tako lepo sta se imela tu, zdelo se je, kot da ne obstaja gimnazija, v katero se bosta morala zdaj zdaj vrniti. Kot da ju doma ne čakajo starci in frendi, njuno življenje. Kot da se je čas ustavil in sta pomembna le onadva. Sanjarjenje je zmotila Tjaša, ki se je vrnila s pisano ruto in injekcijo: »Doma sem že vse skuhala, da bo hitreje. Ti dam jaz, da bo tako, kot je treba?« »Ja, daj.« V tem trenutku se ji je popolnoma prepustil – zaupal ji je in vedel, da bo vse super, da bo naredila tako, da bo prav. Iztegnil je roko in rahlo pomignil z glavo. Ovila mu je ruto okrog roke, malo nad mestom, kjer je imela tudi sama sledi vbodov. Močno jo je zategnila in prižgala majhno baterijo. Vedno sta jo nosila s sabo, če bi šlo slučajno kaj narobe. Z dvema prstoma mu je potrepljala roko. »Da bom lažje našla žilo, saj veš.« Potem je dvignila brizgalko in jo rahlo krcnila s prstom. Bila je povsem hladnokrvna, s tem pa je pomirila tudi Mateja. Preden je poskusil koko, je bil čisto na trnih, kako bo, zdaj pa je že vedel, da mu bo všeč. Posvetila si je z lučko in mu zapičila iglo v roko. Ni ga zabolelo, le začutil je vbod in malo ga je zaščemelo, ko je prebodla žilo in mu v roko iztisnila polovico vsebine v brizgalki. »Nasloni se name, najbrž te bo kar močno zadelo, ker je prvič,« mu je svetovala. Ubogal jo je in pomirjen čakal. Čez nekaj dolgih minut ga je zadelo – bilo je nepopisno lepo. Vsaka sekunda je bila popolna, vse je bilo čudovito. Nič ga ni skrbelo, bil je hkrati miren in poln zanosa, veselja. Najprej so bili občutki tako močni, da ni mogel dvigniti svojega telesa s Tjašinega, vendar je bilo kmalu bolje in je lahko povsem užival. Prvič se je pred njegovimi očmi šutnila še ona. Če ne bi bil zadet, bi se mu najbrž zdelo čudno in grozno, tako pa je to doživljal tako naravno kot večerno utrujenost ali jutranjo lakoto. »Kaj si tako tiho?« je vprašala čez čas. Nista vedela, koliko časa sta tako sedela. Lahko bi bilo pol minute ali dve uri, ni bilo pomembno. V odgovor se je nagnil naprej in jo strastno poljubil. Legla sta na pesek in se poljubljala naprej. S hitrim in enostavnim gibom je potegnila majico z njega, on pa ji je odpel kopalke … Vse je bilo lepo, onadva skupaj, zadeta, brez skrbi, uživata v tem, da se imata rada.

»Rad te imam,« je rekel, preden sta na hitro potegnila obleko nazaj nase in objeta zaspala. Niti slišal ni, kaj mu je zašepetala v odgovor.