Od RTM do WTF/XIII

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/XII Od RTM do WTF
XIII
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/XIV
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


XIII.[uredi]

»Tjašaa!« je vzkliknil – ne preveč naglas, ravno toliko, da so ga slišali vsi, ki so takrat postavali pred Fanom.

Objela ga je in poljubila. »Pogrešala sem te,« je rekla in ga srečno pogledala. Spet je bila zrihtana, kot iz kakšne revije. V belih škornjih do kolen, črnem mini krilu, beli majčki in z lasmi, ki jih je sonce posvetlilo v skoraj blond, je izgledala kot manekenka. Matej je bil ponosen, da je njegova punca. »Greva noter? Še Jana in Tim sta tam, pa Katarina, Janina sestrična in njen fant. Prav kul sta, komaj čakam, da ju spoznaš,« je rekla veselo in ga povlekla za roko. Skupaj sta plačala karti. Varnostnik je na hitro pokukal v Tjašino torbico in prijazno pokimal. »A ne boš pustila torbice v garderobi?« je vprašal. Zdelo se mu je, da je odkimala s posebej pomenljivim pogledom. Potem ji je pustil, da ga je odpeljala po stopnicah navzgor do mizice pri šanku, kjer je sedela in stala njena družba. »To sta Katarina in Darko,« je pokazala na visoko punco z zelo dolgimi črnimi lasmi, v kratkih hlačah in zgornjem delu kopalk in na fanta, ki jo je objemal okrog pasu, »to pa je Matej.« Podali so si roke in se nasmehnili drug drugemu, kot se to pač počne, ko spoznaš koga novega. Družba se je nato ločila, saj sta si Matej in Tjaša zaželela plesati, drugi pa so hoteli malo posedeti ob pijači. »Greva dol, tam je več prostora,« je rekla Tjaša. Ko sta se spustila v spodnje nadstropje, se je od nekod v bližini zaslišalo: »Mateej! Hej, Mateeeej!« Obrnila sta se in za mizico pod stopnicami zagledala Boštjana, Klemna, Nejo in Mel. Obotavljaje se sta jim pristopila. »Kar prisedita, pijačo čakamo,« so ponudili. Tjaša se je zasmejala in stresla z lasmi. »Ta je pa dobra! Z njo,« je z roko zamahnila v Melini smeri, »že ne bom sedela. Bog, saj me lahko še kdo vidi, le kaj si bodo mislili o meni? Ne, ne. Ko se je znebite, naju pa le pokličite, z vami bi se z veseljem pogovarjala,« je rekla. »Kaj, a misliš da si več vredna od mene?« »Ne, to VEM.« Osuplo so strmeli vanjo in v Mateja, ki je bil čisto tiho. »Greva plesat,« je še rekla in odšla; Matej pa je zaljubljeno odracal za njo. Ni opazil solze, ki je spolzela po Melinem licu in tudi ne jeznih pogledov vseh ostalih, ki so ga prebadali. Sledil je Tjaši na plesišče – ona je hodila težje, saj je bila povsod po tleh mivka, vendar se ni pritoževala. Plesala sta in plesala, uživala v glasbi in povsem izgubila občutek za čas. Nista opazila, kdaj se je okrog njiju začel nabirati folk. Vsi so se tako drenjali, da so se komaj premikali, bilo je vroče … Nenadoma se je mimo njiju prebil fant s fotoaparatom; objela sta se, nasmehnila in slikal ju je. Slike se bodo pojavile na spletni strani Fana! »To sliko si bom sprintala in jo imela za spomin v denarnici,« je rekla, ko sta stala v prostoru pred stranišči in se hladila. »Dobra ideja, bova imela enako. Kaj je bilo to prej z Mel?« »Nič, a nisi videl, kako me je gledala? Kot da sem nekakšna smet.« »Pa saj se ni pritoževala, ko so naju povabili, naj prisedeva.« »Ja, to je zato, ker si bil ti zraven. Sigurno bi mi spraskala oči, če bi bila sama,« je rekla žalostno. »Nisem vedel, da je tako hudo,« je rekel razočarano. Niti pomislil ni, da je morda Tjaša tista, ki resnično ne mara Mel, slepo ji je verjel. »Nekaj imam s sabo,« je rekla s svetlečimi očmi. »Pa saj nisi …?« »Seveda sem,« je rekla in se skrivnostno nasmehnila. »Kaj pa varnostniki in policija?« je rekel z malce tišjim glasom. Čeprav ni bilo nikogar v bližini, vseeno ni bilo varno govoriti o tem naglas. »Ah, saj si videl, koliko varnostniki preverjajo! To delajo samo zaradi tega, da imajo službo, ne ker bi jim bilo res mar. Sploh pa sem že bila zraven, ko so prišli sem policaji. Trikrat so pogledali po prostoru in odšli. Nikogar niso ogovorili, kaj šele odpeljali. Po moje večina folka sploh ni videla, da so notri,« mu je nasprotovala. »Kam bova pa šla? Ti ne moreš v moški vece, jaz pa ne v ženskega,« je naletel na še en problem. Zasmejala se je in ga gledala na podoben način, kot gleda mama petletnega sinka, ki ne razume, zakaj je ena in ena dve, in ne pet. Medtem ko je odpirala torbico in brskala po njej, mu je razložila: »Vzemi malo na prst in podrgni po dlesni. Močno podrgni in pazi, da ti ne pade na tla.« Izbrskala je obesek za ključe v obliki nogometne žoge. Na sredini je imel zarezo, v katero je zapičila dolg noht palca na levi roki. Imela je resnično dolge nohte, verjetno umetne. »A si levičarka?« Prikimala je in s komaj slišnim pokom razstavila obesek na dva dela. Sama je zajela malo belega prahu z nohtom in si ga ponesla k nosu. Hitro je potegnila in se prepričala, da je nihče ni videl, potem pa mu približala obesek. Storil je, kot mu je naročila, potem pa je sama trdno zaprla obesek in ga položila v manjši žepek v torbici. »Greva nazaj plesat?« ga je vprašala polna energije in ga poljubila. »Veš, da!« je poskočil. Skoraj stekla sta nazaj v prostor z glasbo. Ko sta šla mimo Meline mize, je Boštjan vstal in Mateju zaprl pot. »Reci svoji punci, naj bo bolj prijazna do Mel. Pa tudi ti bi se lahko postavil zanjo, tega si res ni zaslužila,« je rekel jezno. »Ha, naj ona spremeni svoj odnos do Tjaše, pa ga bom tudi jaz do nje. Tudi Tjaša si tega ne zasluži,« mu je odbrusil nesramno, ga odrinil in s pogledom poiskal Tjašo. Nato je prišel do nje, jo objel in se prepustil glasbi, folku in čudovitemu filingu zadetosti, da ga je nosilo naokrog. »Kaj je bilo to?« mu je zavpila na uho. »Nič posebnega. Mel je pač prasica,« je zmignil z rameni. Pomirjeno je pokimala in plesala sta naprej. Ko je opazil, da je okrog njega vse manj ljudi, se je zlovoljno prisilil, da je pogledal na uro: bližala se je četrti. Pokazal jo je Tjaši. »A moraš domov?« je razumela namig. »Ja, sori,« je rekel užaloščeno, vendar prijetno utrujeno. »Nima veze,« je odvrnila in ga dolgo poljubila v slovo. »Se vidiva potem jutri, prav? Te še pokličem!« je rekla in se vrnila. S počasnimi in težkimi koraki se je odpravil proti avtobusni postaji in kmalu se je že peljal proti domu.

Zjutraj je zamežikal v sonce, ki je neusmiljeno butalo skozi okno, naravnost v njegov obraz. Obrnil se je v drugo smer in premleval sinočnje dogodke. Kar smešno se mu je zdelo, da sta bila z Mel toliko časa tako dobra prijatelja, ko pa je v resnici tako nesramna do Tjaše. Saj, ko se s Tjašo vrneta, se bo z Mel pogovoril o tem. Vstal je in začel metati stvari v potovalko, kar mu ni povzročalo velikih težav: iz omare je vzel nekaj kopalk in oblek, ki so bile na vrhu. Pa uro, telefon, že prej pa je dvignil nekaj denarja, ki ga je zdaj skrbno zložil v denarnico – ta je romala v potovalko naslednja. Vzel je knjigo in nekaj cedejev. Potovalko je zadovoljno odnesel po stopnicah navzdol in jo položil na poličko ob vhodnih vratih. Čas se mu je vlekel nevzdržno počasi in da bi dan čim hitreje minil, je poklical Pio in se oglasil pri njej. Skuhala jima je kavo, Matej pa je izkoristil priložnost in ji navdušeno razlagal o tem, da gre končno na morje. »Škoda, jaz bi tudi šla. Letos mi bo zmanjkalo časa,« je malce potrto rekla, ko ga je spremila do doma. Kmalu je Mateju Tjaša sporočila, da so že na poti h glavni železniški in da naj se odpravi od doma. Mama je bila še v službi, oče pa je spal in tako se je Matej izognil običajnemu nakladanju o tem, kako naj se obnaša in česa naj ne počne. Starcem je napisal sporočilo Šel sem v Umag. Bom poslal kakšno kartico. Lepo se imejta in oči, hitro se pozdravi! in se razigrano odpravil skozi vrata. Bil je zelo dobre volje, veselil se je tega tedna, ki ga bosta imela s Tjašo samo zase. Tja in nazaj ju bodo peljali njeni starši, zato je moral pohiteti, da ga ne bi čakali. Zmenili so se na glavni postaji, zato Matej ni okleval in je sedel na prvi avtobus, ki je pripeljal. Prispel je do postaje in pomislil, da pravzaprav ne ve, kakšen avto imajo Tjašini. A skrbi so bile odveč, saj mu je čez nekaj sekund potrobil bel avto, na zadnjem sedežu pa je opazil Tjašo, ki je trkala po šipi. Pohitel je in sedel kar spredaj. »Saj vas ne moti, kajne?« je rekel. Ko je Tjašin oče odkimal, se je predstavil: »Jaz sem Matej.« Oče ga je malce ocenjujoče pogledal, vendar se mu hip za tem tudi prijazno nasmehnil: »Jordan, Tjašin oče.« Mateju je pogled ves čas uhajal k Tjaši na zadnjem sedežu in večkrat sta se spogledala. »Komaj čakata, da bosta malo sama, a ne?« »No …« je bil Matej negotov glede tega, kaj naj reče, vendar mu je Jordan (Tjašin oče je vztrajal, da ga mora tako klicati) vzbujal prijeten občutek, zato je smeje priznal, da res. Preostanek vožnje je minil kar hitro – pogovarjali so se o Umagu, Grčiji in počitnicah nasploh in prišli do zaključka, da je absolutno najboljše preživeti ves julij nekje daleč od doma, zato da lahko avgusta lenariš doma. »No, tukaj smo,« je rekla nestrpno Tjaša in se skoraj vrgla iz avta. Jordan jima je podal ključe hiše in se ob klišejskem svarilu 'Ne delajta neumnosti!' odpeljal. »Kaj bova najprej delala?« je vprašal. »Meni se že kar nekaj svita,« ga je pomenljivo pogledala in ga popeljala po kamniti potki med vrtnicami, tulipani in sončnicami do vrat. »Kako je bilo doma, kaj si počel?« je rekla nestrpno in pričakujoče. »Nič posebnega. Spoznal sem Pio, ful v redu sosedo in ji pomagal prebarvati stanovanje. Starca sta se vrnila tri dni prej, ker je oči pojedel neko sumljivo rižoto in se zastrupil. Hm, kaj še … Mel je rekla, da si razlagala Jani ali Tamari nekaj o tem, da jaz dilam. Skregala sva se, ker ji nisem verjel. Aja, tisto glede predaje. A sem se dobro odrezal?« je naštel na hitro in površno. Poslušala ga je pozorno in na vsako od novic odreagirala drugače; zdaj se je nasmehnila, naslednji trenutek pa se ji je pomračil obraz. »Uf, saj ti ni bilo dolgčas. Ja, glede predaje je šlo vse super. Samo denar mi moraš še dati, da ga potem dam Tilnu. Če bomo še kdaj v stiski, se lahko zanesem nate, kajne?« je odvrnila po premisleku. »Ja, valda. Saj je bilo kar zabavno, če pogledam nazaj. Samo, ko sem pobral denar, sem bil totalno izmučen in sem zaspal kar na pločniku, naslonjen na drog. Zjutraj me je pohodil sosed in me zbudil. Denar pa je tukaj – preštel sem ga že tam, vse je v redu.« Vzela je kuverto in malce ga je zbodlo, ker mu ni zaupala in je kljub temu, da ji je zatrdil, da je v kuverti točen znesek, morala to sama preveriti. Kuverto je nato skrbno spravila v torbico. »Pa da ti že zdaj povem – naslednjič ne bo tako zapleteno, s Tilnom naju je samo zanimalo, če boš res sto posto sledil navodilom,« je priznala. To ga je še dodatno zbodlo; jezen je bil, ker sta se do njega obnašala kot do otroka. Vendar ni hotel pokvariti njunih skupnih trenutkov in je le pokimal. »Spomni me kasneje, da pokličem Tilna, boš? Kar se tiče Mel – sem ti že povedala, da me ne mara. In to vsekakor ni res, da sem jima karkoli rekla. Tale tvoja soseda ti je pa kar všeč, ne?« je nadaljevala in mu pomežiknila. Zasmejal se je. »Nikakor ne. Dobro sva se zabavala med barvanjem, to je vse,« jo je pomiril, »Mel pa sem povedal, kar ji gre.« »Hvala ti, ker si se postavil zame.« »Zdaj pa še ti povej, kako ti je uspelo preživeti tri tedne brez mene?« se je pošalil. »Seveda sem te pogrešala, sicer pa je bilo super. Starcev sem se znebila in skoraj vsak dan hodila v diskač. Super je bilo, spoznala sem en krasen folk in zastonj so me spravili noter. To je bilo režanja – v kakšni polomljeni angleščini govorijo, haha. Naplesala sem se za vse življenje. Aja in probala sem nekaj fenomenalnega! En dan ti bom razložila, ampak speedball je super!« se je zaklepetala. Bila je srečna, polna življenja. Zdelo se je, da ne more biti več niti sekunde pri miru. »Že to, da si sploh šla v Grčijo, je krasno. Prepričan sem, da tam sploh ne more biti slabo. Greva malo na plažo, če sva že tukaj? Mi boš pozneje povedala, kaj je ta speedball, prav?« je rekel, tudi sam vesel. Že sam pogled nanjo, tako veselo in navdušeno, ga je spravil v boljšo voljo. »Ja, samo preoblečem se še. Potem ti bom še hišo razkazala in vse, saj bo še čas.« Ni vedel, kam naj se gre preobleč, ni se mu zdelo ravno primerno, da bi stikal okrog, zato se je preoblekel kar tam, sredi dnevne sobe. Tjaša se je vrnila v živo rumenih bikinkah, ki so ji krasno pristajale, saj je imela lepo zagorelo polt. Mateju je oči skoraj vrglo iz jamic. »Kako si lepa!« je rekel, ker ni našel drugih besed. »Hvala. Greva na plažo? Najbrž jo bova imela samo zase, ker je že precej pozno.« In res je bilo, ura je bila že deset. Zunaj je bila jasna, soparna noč in ni ju zeblo. Tjaša ga je popeljala med vrstami hiš po asfaltirani cesti do kamnitih stopnic, ki so vodile naravnost do peščene plaže. Imela je prav, na plaži sta bila sama. Sijala je skoraj polna luna, zato se je dobro videlo. »Tjaša, super plaža je! In še boljša vikendica. Res hvala, da si me ugrabila. Mislim, da se ne bom vrnil, tudi če ti bodo plačali odkupnino,« se je posmejal.

Uščipnila ga je za roko in se zasmejala nazaj. Stekla je v vodo in ga vabila s škropljenjem. »Pridi, voda je topla!« je vpila, vendar ne preveč naglas. Stekel je in se na glavo pognal v vodo. Potunkal jo je. Ko je prišla na površje in zajela sapo, se mu je maščevala in ga potisnila pod vodo. Tunkala sta se in škropila, dokler nista bila povsem izmučena. Matej se je zleknil v plitko vodo, Tjaša pa ga je objela okrog trebuha. Poljubljala sta se dolgo in si gledala globoko v oči. Ko ju je začelo zebsti, sta se pomaknila višje na pesek, legla na brisači in objeta zaspala.