Od RTM do WTF/XII

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/XI Od RTM do WTF
XII
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/XIII
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



XII.[uredi]

Naslednji dnevi so si bili vsi na las podobni, vendar zato nič manj zabavni. Zjutraj je dolgo spal, nekaj malega pojedel, se oblekel in počasi krenil proti Pijini hiši. Na poti je vedno pokadil en čik in počakal pred hišo, da je prišla. »Si ti vedno tako zgoden?« se je čudila, ko jo je vedno čakal (tudi če je z delom končala prej) na dovozu pred njeno hišo. »Ja. Ne maram, da me kdo čaka.« »Uh, potem ti pa ne bi bila všeč neka moja prijateljica. Neprestano zamuja,« je rekla in se zasmejala, »vendar ji tega ne moremo zameriti.« Matej se je spomnil na Mel in obšel ga je neprijeten občutek, saj se že kar dolgo nista videla. Sklenil je, da ji pošlje sporočilo, ko se vrne domov. »No, kakšna bo kuhinja?« »Rdeče-rjava. Moja soba bo svetlo zelena, hodnik pa bova pobarvala v temno vijolično.« »Uau, to bo najbolj odštekano stanovanje, v katerem sem kadarkoli bil,« se je navdušil nad njenimi izbirami. Spet sta poprijela za čopiča in barvala.

»Si kaj lačen?« je rekla čez nekaj ur. »Ja, sestradan.« »Lahko naročim pico? Preveč časa bom zapravila s kuhanjem.« »Ti kar.« Utrujeno sta sedla na kavč, ki je bil še vedno sredi dnevne sobe, in čakala, da bodo dostavili pico. »Jutri prinesi lestev, boš lahko?« je izdavila z zaprtimi očmi. »Ja, ni problema. Saj sem ti rekel, da jo lahko posodim.« Kmalu je bila pica na mizi in hlastno sta se je lotila. Ko sta pojedla, je Pia pospravila krožnike, nato pa sta nadaljevala z delom. Pozno popoldne se je Matej odpravil domov.

V takem ritmu so minili trije dnevi: prepleskala sta vse sobe, do koder sta dosegla, potem pa je Matej prinesel lestev in prebarvala sta še preostali del stene. Zadnji dan njunega barvanja je Pii iz torbice padla kuverta. Matej se je sklonil in jo pobral. Navadno se mu ne bi zdelo prav, da bi pismo sploh pogledal, tokrat pa je na kuverti opazil žig bolnišnice in takoj ga je zaskrbelo. Pohitel je za Pio in jo našel v kuhinji, ko je odsotno strmela skozi okno. »Si bolna?« je kar takoj rekel. »Kaj?!« se je prestrašeno zdrznila. »Vprašal sem te, če si bolna,« je potrpežljivo ponovil. Živčno se mu je nasmehnila. »Seveda ne, od kod ti takšne nore ideje?« »No, mislil sem, da je kaj narobe, ker si dobila pismo iz bolnišnice.« »Oh, to,« se je olajšano nasmehnila, »za mojega brata je.« »Ampak naslovljeno je nate.« »Ja, to je zato, ker sem šla prejšnji teden po zdravila zanj in jih niso imeli. Zato sem jim pustila svoj naslov, da mi lahko sporočijo, če bodo izvedeli, kje jih lahko dobim, ali če jih bodo sami dobili,« je pojasnila. Odprl je usta, da bi nekaj rekel, vendar mu je prebrala misli in dodala: »Astmo ima, nekakšno hujšo obliko. Ne vem natančno.« »Žal mi je zaradi tvojega bratca. Še posebno, ker je mlajši.« »Saj je vse v redu z njim. Bova zdaj dokončala še tisto malo, kar nama je ostalo?« je zamenjala temo. »Lahko.« Spet sta se vrgla v barvanje in na koncu sta bila oba čisto vijolična. »Zdaj vidiš, da ne smeš zafrkavati punce s PMS-jem,« se mu je smejala Pia. »Ko le ne bi bila vijolična, potem bi še lahko rekel, da je to milanska moda, ampak tako pa …« se je pošalil. »Sori, nisem te hotela poškropiti, ni bilo nalašč … No, vsaj prvič ne,« je dodala, ko jo je pogledal izpod obrvi. Zasmejala sta se. »Res hvala, da si mi pomagal. Brez tebe bi nekje na sredini obupala in potem bi imela res umetniško stanovanje.« Nasmehnil se je in rekel, da ni problema. Prijela ga je pod roko in dejala: »Pospremim te do doma, v zahvalo.« Odšla sta po ulici navzdol. »A nisi rekel, da gre mimo moje hiše bližnjica k tvoji?« je rekla, ko sta zavila v njegovo ulico. »Lagal sem. Res sem bil tam zato, da bi te srečal,« je priznal. Zasmejala se je in ga sunila v rebra. »Se še vidiva, prav?« je rekla, ko sta prispela do njegovih vrat in se obrnila na peti. »Ja!« je zavpil za njo in upal, da ga je slišala. Zaprl je vrata in se zavedel, da nima kaj početi. Zleknil se je na kavč in poslal Tjaši sporočilo: Pogresam te. Cim prej se vrni, ker je res grozno.; nato pa še Mel: Nic vec se ne vidiva, sori. A te pridem jutri pocakat pred zdravstveni dom? Zadovoljno je zakopal glavo med blazine in zaspal.

Zjutraj je pozvonilo ob sumljivi uri. Ozrl se je na uro in videl, da kaže pol šestih. Prestrašeno je pomislil, da je bilo morda nekaj narobe z drogo, ki jo je dal tistemu tipu, in da je prišel nazaj, da se mu maščuje. Po drugi strani pa je vedel, da je to neumno in je vstal s kavča ter se odpravil k vratom. Odklenil jih je in zagledal … starca!? »Mami, oči, kaj počneta tu? Šele čez tri dni naj bi prišla domov!« je rekel zmedeno in razočarano obenem. Pomislil je, da sanja, in se uščipnil v roko, vendar ni dosegel nič drugega kot to, da ga je zabolelo. »Sprememba načrta. Takoj ti vse razložim, samo pomagaj mi ga spraviti v posteljo. Ali pa ne, še bolje, odnesi kovčke gor, okej?« je rekla mama z zelo utrujenim glasom. Zavzdihnil je in jezno pomislil, da je tudi zanj pol šestih zjutraj, vendar je ubogljivo odšel do avta in odprl prtljažnik. Ven je vzel en kovček za drugim in jih začel tovoriti v hišo, potem pa še gor po stopnicah. »Mami, tukaj so …« »Tišje govori! Kar spusti jih v en kot, ni važno!« ga je šepetaje prekinila. Potem ga je lahno sunila proti vratom in mu sledila. »Kaj pomeni vse to, mama?« je rekel z normalnim tonom, ko sta bila spodaj v kuhinji. »Tvoj oče se je zastrupil s hrano. Dobil je zdravila za želodec, predvsem pa mora počivati in jesti posebno hrano – na neki dieti je,« mu je pojasnila. »Kaj pa je jedel takega?« »Neko specialiteto restavracije. Riž nedoločljive barve s kalamari. Odločila sva se, da se prej vrneva, ker mu bo tu verjetno bolje. Poslušaj, dolgo sva potovala in res sem utrujena. Se bomo jutri pogovarjali. Lahko noč,« je še rekla in se odpravila po stopnicah. Matej je zmajal z glavo in ni vedel, kaj naj si misli. Greš na počitnice in se zastrupiš – če to ni krasno, je pomislil. Vrnil se je na kavč in znova zaspal. Prebudil se je nedolgo za tem in začudeno ugotovil, da je mama že pokonci. »Nisem mogla spati,« je odgovorila na njegov zmeden pogled. »Vidim, da je bilo vse v redu tu. Edino na telefon bi se lahko bolj pogosto oglašal,« je pripomnila. »Ja, nisem bil veliko doma zadnje dni. Prijateljici sem pomagal barvati stanovanje.« »Melisi?« »Ja,« je rekel, ker se mu ni ljubilo razlagati. Pa tudi mama je bila zadovoljna z odgovorom. »Mama, vem, da veliko prosim, ampak z nekaj sošolci smo se zmenili, da gremo skupaj na morje. Tjaša, ena sošolka, ima vikend v Umagu in nas je povabila.« Vprašujoče in hkrati proseče jo je pogledal. »Seveda lahko greš. Letos sploh še nisi videl morja, pa tudi vse je bilo v redu zdaj. Kdaj bi pa šel?« »Čez nekaj dni, saj bom kmalu bolj natančno zvedel. Hvala, mama,« je rekel. To je bilo vse, kar sta spregovorila. Čeprav sta skupaj še zajtrkovala in je bil Matej še kar nekaj ur doma, sta bila povsem tiho. Kar pa je bilo še bolj čudno – to sploh ni bilo nič posebnega, saj je tako minila večina dni, odkar se je Matej začel zavedati stvari okrog sebe. »Jaz grem ven, z Mel se dobim. Ne bom dolgo,« je zaklical, preden je zaprl vrata za sabo.

Vožnja z avtobusom mu je hitro minila, saj je s sabo vzel mp3 predvajalnik in poslušal glasbo. Ne dolgo po tem, ko je prispel na dogovorjeno mesto, je skozi vrata prihitela Mel. »Joj, komaj nam je uspelo prepričati glavno sestro, da nam ni naprtila še nadur. Pravi kaos je notri, ker so počitnice,« je zadihano rekla v pozdrav. Zasmejal se je. »Hej, tudi pri meni je bilo noro zadnje dni. Kakšna dva tedna nazaj sem se na Prešercu zaletel v eno punco, pred kratkim pa sem ugotovil, da je moja soseda. Zadnje dni sva skupaj barvala njeno stanovanje. In to še ni vse – danes ob pol šestih zjutraj sta se z Malte vrnila moja starca! Tri dni prej!« je povedal v eni sapi. »Kako pa to?« »Oče se je zastrupil z nekakšno rižoto in predpisali so mu počitek. Zdaj leži doma, mama pa je tako okupirana s pretvarjanjem, da jo skrbi zanj, da mi je dovolila, da grem s Tjašo za teden dni na njen vikend,« je pripovedoval dalje. »Uau, ti imaš pa res srečo, vse ti dovolijo,« mu je iz sekunde v sekundo bolj zavidala. »Hej, postajaš zelena, umiri se,« jo je podražil. Zasmejala se je. »Jaz pa čez dva tedna končam s službo, potem mi nakažejo denar in z Boštjanom greva v soboto v Fana! A ni to super?« se je zdaj navduševala ona. »Res je. Mislim, da bo tudi Tjaša do takrat nazaj, tako da se skoraj zagotovo vidimo tam!« je veselo odvrnil. Ob prijetnem pogovarjanju sta prispela do glavne železniške postaje, kjer je stal Matejev avtobus.»Se potem vidimo v soboto?« je hitela potrditi. Pokimal je in sedel na mehek sedež zadaj. Pomahal ji je skozi okno in nasmejana mu je pomahala nazaj.

Prišla je sobota in z njo Tjašino sporočilo: Vceraj sem prišla domov. Slisala sem, da je super zurka v Fanu: Beach party. Se ti da iti? K meni na vikend pa greva lahko takoj jutri popoldan, sem se ze vse zmenila. Rtm. Vesel je bil, da mu je ne bo treba prepričevati in odgovoril ji je, da se dobita tam ob desetih. »Mama, danes zvečer ob desetih bi šel v Fana. Slišal sem, da bo dobra žurka. In glede odhoda v Umag – jutri popoldne gremo, če je v redu?« je bolj povedal kot vprašal.

Mama mu je le naročila, naj bo doma do štirih, saj se mora še spakirati. Preden je odšel, se je oprhal in skrbno oblekel. Z gelom si je celo uredil frizuro, česar ni storil vsak dan. Bil je pač len. Poslovil se je od mame, ki mu je dala nekaj denarja, in se odpravil v noč.