Od RTM do WTF/XI

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/X Od RTM do WTF
XI
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/XII
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


XI.[uredi]

Zjutraj se je prebudil totalno živčen – danes naj bi prišel tip po drogo. Nič ni smelo iti narobe, saj je Tjaša računala nanj, nanjo pa Tilen. Mel mu je poslala sporočilo: Oprosti, Matej, vem, da sva bila zmenjena, ampak Bostjan gre jutri na morje in me je prosil, da se dobiva in posloviva. Oprosti, a se lahko vidiva jutri? Bos prisel pome pred zdravstveni dom? Pa hvala se enkrat za to, kar si rekel Bostjanu. Preden je minulo noč zaspal, je premišljeval o tem, kar mu je Tjaša rekla glede Mel. Morda je bilo bolje, da se nista dobila danes; Tjaša je imela prav glede tega, da sta preveč časa preživljala skupaj. Zato pa mu je toliko počasneje mineval dan – skoraj vsi so bili že na morju, tisti, ki niso bili, pa so pakirali. Odločil se je, da gre malo ven, poiskat kakšnega soseda z žogo, da bi šla malo brcat – kot nalašč ni bilo nikogar zunaj. Pohajkoval je po ulici in se dolgočasil. Po dveh urah se je vrnil domov, si naredil makarone za kosilo in gledal televizijo – preklapljal je s programa na program. Odločil se je, da gre spat, saj kasneje itak ne bo mogel spati.

Ob pol treh zjutraj mu je zvonila budilka. Hitro je skočil iz postelje, pobral zavoj iz kratkih hlač in ga odnesel ven pod kamen. Potem se je vrnil v hišo in čakal, ob štirih je šel po navodila, v katerih je pisalo, da mora v petih minutah priti do nekega kraja. Pot je bila zelo zapletena, tekel je, za njim je nekaj šumelo in bila je polna luna. Nazadnje je obupano obstal in se ozrl okrog sebe – pojma ni imel, kje je, ne kam mora. Znašel se je v slepi ulici. Bal se je, da ga bo našla policija in bo razočaral Tjašo.V tistem hipu ga je nekdo od zadaj zgrabil za vrat in ves prepoten se je zbudil.

Ura je bila pol treh, zato je iz žepa kratkih hlač potegnil škatlico. Ni je odprl, saj je zaupal Tjaši. Na škatlico je nalepil samolepilni listek in nanj napisal belo drevo. Še nikoli ni bil tako živčen. Grozno ga je bilo strah, da bo šlo kaj narobe in da bo pred Tjašo izpadel kot kreten. Ni vedel, kaj naj naredi – naj počaka, da bo ura tri in se prepriča, da bo tip res prišel, ali … Odločil se je, da bo popolnoma zaupal Tjaši, zato se je vrnil v hišo in čakal. Čas se je vlekel, kot da bi v hodniku sedel eno leto in ne eno uro. Adrenalin mu je tekel po žilah in spraševal se je, kaj se zunaj dogaja. Ura je tiktakala in hodnik je ob tej uri izgledal resnično grozljivo, vendar si ni upal prižgati luči, saj se je bal, da bi pritegnil pozornost sosedov. Končno je ura odbila tri in naglo (a kolikor mogoče tiho) je odprl vrata. Zaslišal je avto, ki se je počasi peljal proti njegovi hiši. Predstavljal si je, da bo iz avta stopil tip v črni obleki, ki bo izgledal kot gangster. Pa ni bilo tako – fant je bil komaj kaj starejši od njega in videti je bil povsem normalen. Šele zdaj se je zavedel, kako težko delo ima policija z iskanjem dilerjev – če bi tega fanta videl na ulici, sam ne bi nikoli pomislil, da kupuje drogo. Tip mu je pokimal, vzel zavoj, ga potežkal v rokah in mu dal kuverto. Potem se je obrnil, zamrmal »Ajde.« in se odpeljal stran. Matej je prižgal lučko na telefonu in posvetil na listek v kuverti. Hitro ga je prebral: Hodi do konca ulice in zavij desno. Videl boš znak za omejitev hitrosti in poleg njega grmovje. V majhni rjavi kuverti je 90 evrov. Srce mu je razbijalo, ko se je v popolni temi odpravil po ulici. Pot se mu je zdela strašansko dolga in iz minute v minuto ga je bolj grabila panika. Ni mogel več trezno razmišljati. Na koncu ulice je zavil desno in sledil navodilom – ob znaku za omejitev hitrosti je bilo res košato grmovje. Znova je posvetil z lučko na telefonu in z roko začel mrzlično brskati po grmovju, dokler ni zatipal nekaj papirnatega. Odprl je kuverto in preštel denar, notri je ležalo točno devetdeset evrov v bankovcih po pet. Izmučen od strahu je sedel poleg prometnega znaka in se naslonil nanj. V mislih se je zahvaljeval vsem svetnikom, kar jih sploh obstaja, da ga nihče ni videl. Začutil je olajšanje, ki mu je sledila utrujenost. »Samo, da se malo odpočijem,« je zazehal in zaprl oči. Preden se je zavedel, je ponovno zaspal in se prebudil šele dve uri kasneje, ko ga je nekdo dregnil. »Matej? Si to ti?« je vprašal očetov sodelavec. »Kaj pa počneš tu?« Matej se je predramil in možgani so mu kot blisk ponudili odgovor: »Veste, eee… Bil sem pri bolni prijateljici, dve ulici stran živi in prosila me je, da ostanem pri njej, dokler ne zaspi. Ko sem se vračal domov, sem od utrujenosti zaspal.« »No, drugič bodi bolj previden, lahko bi te avto povozil. Pa upam, da bo tvoja prijateljica kmalu ozdravela.« Nato je nadaljeval svojo pot, Matej pa si je obrisal pot s čela. Po hitrem postopku se je odpravil domov. Kuverto je spravil na dno predala svoje mize, menil je, da je tam varna. Potem je še za nekaj ur legel (bil je res zbit), preden se bo odpravil na obisk k Mel.

»Ojla!« ga je veselo pozdravila že od daleč. Matej je slabo spal, vendar se je potrudil, da se je nasmehnil. »Čao. Kako je šlo v službi?« »Iz dneva v dan je bolj zabavno! Mislila sem, da se bom težko prebila skozi počitnice, vendar sploh ne bo težko! Zaradi Smeške – to je punca, ki dela z mano; tako jo kličem, ker je vedno dobre volje – je vse res zabavno. Škoda, danes sem ti jo hotela predstaviti, vendar se ji je mudilo na neki pregled. Vse sem ji že povedala o tebi. Pa ne skrbi, same lepe stvari,« se je ni dalo ustaviti. »No, vesel sem zate, res. Naslednje šolsko leto bomo lahko ti, Boštjan, jaz in Tjaša hodili skupaj ven.« Pozoren je bil na izraz na njenem obrazu, ko je izrekel Tjašino ime in zaznal, da je zelo kratko in zelo tiho, skoraj neslišno zavzdihnila. »Kaj te pa tako moti pri Tjaši?« se je takoj odzval. »Saj ne, da me kaj moti na njej, Matej, samo … Ne zdi se mi, da je vse v redu. Ampak, ker vem, da jo imaš zelo rad, ne bom nadaljevala, zmenjeno?« Čeprav se je potrudila in ni Tjaše skušala oblatiti, so Mateju v glavi vse bolj odzvanjale Tjašine besede, da je Mel ne mara. »Veš, slišala sem tudi neke neprijetne stvari,« je rekla previdno. »Kaj že spet?« »Ne vem, kako bi ti povedala, ampak … Nekaj takega kot da ti dilaš.« Prisiliti se je morala, da je to rekla, in videl je, da ne bo verjela, dokler ji ne bo dokazal. Vznejevoljilo pa ga je že to, da je to sploh omenila. »Od koga si pa to slišala?« »Tjaša je nekaj rekla eni od svojih prijateljic. Jani ali Tamari, vedno ju zamenjam.« Pogledal jo je in ni mogel verjeti. Da je to slišala, je bilo eno, da pa je to slišala od Tjaše, je bilo nekaj povsem drugega. »Moj bog, Mel, res misliš, da bom verjel temu? Jana in Tamara me komaj poznata, zakaj bi Tjaša govorila z njima o meni? Vem, zakaj si taka. Na živce ti gre, da sem s Tjašo in da sva skupaj in da pač ne preživljam več vsake sekunde prostega časa s tabo!« »Ne, sploh ne gre za to, saj sem tudi jaz veliko z Boštjanom, samo povedala sem ti, kar sem slišala, to je vse. Mislila sem, da boš hvaležen. Pa ni se treba za vsako malenkost razburjat in se dret name. Kaj, a Tjaša je pa taka svetnica in kaj takega ne bi mogla reči?« »Poslušaj, slabe volje sem, ker sem slabo spal in se nočem zaradi tega prepirati. Raje pojdiva na sladoled in mi povej kaj lepšega,« je pametno rekel. Bilo je prvič, da ji nečesa ni povedal – svoje nočne dogodivščine namreč. Mogoče pa je bil čas, da se začne o takih stvareh pogovarjati s Tjašo. »O, saj res, pozabila sem ti povedati, da je v zdravstveni dom prišla gefarca! Po kremo za noge je prišla, pravzaprav po recept. Kako ji je bilo nerodno, ko me je zagledala! Verjetno se še zdaj boji, da bom vsem povedala. A misliš, da naj? Zdaj, ko vem po pošteni poti?« se je zarežala. »Ne, muči jo še malo. Naj misli, da vsi vedo, mogoče bo bolj prijazna,« se ji je zarežal v odgovor in udarila sta z dlanjo v dlan. Ko se je bližalo pozno popoldne, sta se ločila, ne da bi se zmenila, kdaj se naslednjič dobita. To se ni dogajalo pogosto in Mel je bilo žal, Matej pa tega še opazil ni. Na poti nazaj je šel nalašč mimo Pijine hiše, da bi jo »slučajno« srečal. In res jo je. »Hej, pa ja nisi tu zato, da me srečaš?« »Ne domišljaj si preveč, to je bližnjica do mojega doma. Seveda pa se ne morem pritoževati nad tem, da imam družbo.« Zasmejala sta se. »Včeraj zjutraj sem te videla, kako brezciljno pohajkuješ po ulici. Koliko časa si sploh bil zunaj? Dve, tri ure?« »Dve uri. Zakaj pa nisi prišla do mene?« »Imel si tako zamišljen obraz, da sem se bala, da se bom morala vedno zagovarjati kot kriva, ko me bodo spraševali, če sem res zmotila velikega misleca Mateja pri tem, ko je odkrival novo matematično formulo.« »Pa ne matematično, ravno to mi ne gre! Raje kemijsko,« se je naprej norčeval. »No, če gospod Veliki Mislec ni zaseden, bi mi lahko morda pomagal prebarvati stanovanje? Naveličala sem se vsakdanje bele, raje bi kaj pisanega,« ga je prijazno povabila. »Zakaj pa ne? A lahko kar začneva?« »Upala sem, da boš ti to vprašal, da ne bo meni treba,« se mu je nasmejala v odgovor. »Imaš barve že kupljene?« je rekel, ko sta vstopila v zgornje nadstropje njene hiše. »Ja, že nekaj mesecev. Ves čas se pripravljam, da bom začela, in ta teden mi je uspelo odmakniti pohištvo v dnevni sobi.« »Kako pa to, da imaš že hišo?« »Saj ni moja, tetina je. Spodaj živi s svojo družino, jaz ji pa vsak mesec plačujem nekaj najemnine. Na živce mi je šlo doma, da so me starši ves čas preverjali.« »Ja, saj te razumem. Jaz se bom od doma pobral isto sekundo, ko bom imel priložnost.« Skupaj sta se zasmejala. Nato mu je razkazala svoje stanovanje. Bilo je lepo urejeno, vendar na prijeten način. Videlo se je, da tu nekdo živi – povsod na stenah so bile različne slike, pohištvo je bilo večinoma leseno in različnih barv. »Si ti naslikala tole?« je Matej s prstom zaobjel vse slike na stenah. Za nekaj časa je utihnila, potem pa pokimala. Slike niso prikazovale nič določenega, na njih so bile neznane oblike ali pa samo skupek različnih barv. Vendar so bile lepe. Odpeljala ga je do dnevne sobe, ki je bila v smešnem neredu: kavč, omarice, slike, preproga, radio in dva kamnita kipca; vse to je bilo na sredini sobe. Ob stenah pa so bili naloženi debeli sloji časopisa. »Ponavadi je lepša,« se je opravičila. »Saj tudi tako ni slabo, umetniško deluje,« se je poskusil zlagati. »Malo moraš še natrenirati laganje, ampak vseeno hvala,« se mu je zasmejala v odgovor. Nato mu je podala čopič in odprla pločevinko živo rumene barve. »Ti začni tam, v tistem kotu. Barvaj, do koder dosežeš, zgoraj bom sama. Nimam še lestve,« mu je dala preprosta navodila. »Yes, ma'am,« je rekel in se priklonil. Potem sta prijela čopiča v roke, ju namočila v barvo in začela barvati. Zatopljena sta bila vsak v svoje misli in le od časa do časa sta spregovorila. Pa še to je bilo kaj nujnega: »Mi podaš barvo?« »Greš lahko tja barvat?« »Pazi, da se ne popackaš.« Barvala sta, dokler se niso Mateju začele od utrujenosti zapirati oči. »Oprosti, jaz ne morem več. Že včeraj nisem nič spal, čisto sem crknjen,« se je opravičil. »Uf, saj je tudi ura že ena. Nič, pojdi si umit roke, saj se spomniš, kje je kopalnica? No, pa hvala lepa, da si pomagal.« »Ni problema, z veseljem sem ti pomagal. Glede lestve – mi imamo eno v kleti, tako da ti jo lahko jutri prinesem, če hočeš?« se je ponudil. Upal je, da bo tudi naslednji dan potrebovala pomoč. »Seveda! Jutri me čaka kuhinja in moja soba, tako da lahko spet prideš pomagat,« ga je vprašujoče in navdušeno pogledala. Obljubil je, da bo prišel takoj, ko se zbudi. »Ne, to ne bo šlo. Razen če dolgo spiš. Delam do enih, tako da lahko prideš ob dveh!« ga je zavrnila. »Oh, seveda, ni problema.«

Umil si je roke v kopalnici in se med veselim žvižganjem odpravil domov.