Od RTM do WTF/X

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/IX Od RTM do WTF
X
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/XI
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



X.[uredi]

Do večera je bilo vse brezhibno pospravljeno, Mel je že odšla in Matej se je počutil prijetno utrujenega. Sedel je za mizo na vrtu in si prižgal čik. Zazvonil je telefon. »Ja? O, mami, ti si. Je vse v redu? Se imata lepo? Aha … Seveda, ni problema. Ja, vse je v redu, ravno sem pospravil vse, včeraj smo imeli zabavo. No, vidva kar uživajta in se lepo imejta. Adijo!« Seveda, starci so morali preveriti, da ne manjka pol hiše in ali je Matej še živ. Zmajal je z glavo, ugasnil čik v pepelniku in se odpravil v posteljo. Ko se je oprhal in legel, je še zadnjič preveril sporočila na telefonu in zagledal Tjašino: Jutri zjutraj se dobiva na Presercu, nekaj ti moram razloziti. Bodi tam ob enajstih pa ne sprasuj me zdaj, ne morem razlagati. Sladke sanje, ljubavi. Sporočilo se mu je zdelo sicer nenavadno, vendar je bil preveč utrujen, da bi premišljeval o njem. Nastavil je budilko na deveto in zaspal med obujanjem spominov na noč, ki jo je preživel s Tjašo.

Zdelo se mu je, da je budilka zazvonila sredi noči. Odprl je oči in se spomnil nenavadnega Tjašinega sporočila. »Verjetno se samo želi posloviti od mene, preden gre na morje.« Oblekel se je, iz hladilnika vzel jogurt in banano in si naredil zajtrk. Komaj je že čakal, da bo spet videl Tjašo; poleg tega pa ga je mučilo, kaj neki je pomenilo tisto sporočilo.

Čeprav je prišel petnajst minut prezgodaj, je bila Tjaša že tam. »Hej, kako si?« jo je pozdravil in poljubil na ustnice. »Čao. Pravkar sem prišla, super mi je, da sva tako usklajena.« Nasmehnila se mu je: »Včeraj je bil super žur. Še boljši pa je bil najin private party.« Tudi on se je nasmehnil. »A res? Mogoče si me s kom zamenjala, ker sem jaz preživel prečudovito noč z najlepšo punco na svetu in nisem bil na nikakršnem private partyju,« se je pošalil. Zasmejala sta se. »Ne, resno. Zelo lepo sem se imela in vse, vse je bilo popolno.« »Hvala. Zate vse,« je rekel in jo poljubil na vrh glave. Všeč mu je bilo, da je bila manjša od njega in da jo je lahko poljubil na vrh glave. Pravzaprav mu je bilo všeč vse na njej. Med sprehodom po stari Ljubljani se je domislil, da bi ji pokazal lokal, v katerega sta vedno zahajala z Mel. Še vedno ni bilo novic o tem, kdaj ga bodo spet odprli. »Pridi, nekaj ti moram pokazati,« je rekel navdušeno in jo pocukal za roko. »V redu, saj že grem, ne bodi nestrpen,« je rekla med smehom. Pripeljal jo je pred vrata lokala. »A si že bila kdaj tu notri?« »Ja, mislim, da sva enkrat prišli sem s Tamaro na kavo. Prijazne natakarje imajo, ane? Kaj je tukaj posebnega?« ni razumela. »V ta lokal sva z Mel hodila zadnjih pet let, vse do dneva, ko so ga zaprli. Tukaj se je zgodilo veliko in nama res nekaj pomeni. Pomislil sem, da bi ti pokazal, kje sem preživel ogromno svojega prostega časa.« »Oh, res lepo od tebe. Škoda, da nisva šla enkrat skupaj sem. Razumem, da si mi hotel to pokazati, vendar ne razumem, kaj vidiš na Mel.« »Kako kaj vidim na njej?« »Ne vem, ves čas sta skupaj …« »Najboljša prijatelja sva že več let. V četrtem razredu je bila edina, ki je govorila z mano, ko sem se preselil. To zelo cenim vse od takrat.« »No, saj ne pravim, da je slaba, le …« »Kaj?« »Ne mara me,« je povesila glavo in umolknila. »Ne, to ni res!« »Je. Samo da ti tega ne vidiš. Saj vem, da ti veliko pomeni in vse, ampak mogoče … Ne vem, kar pozabi,« mu je zmedeno oporekala. »Tjašaaa …« je zategnil. »Pozabi, o nečem drugem se morava pogovoriti,« je hitro in odločno spremenila temo. Mateja je znova začela mučiti radovednost. »Oprosti, ker moram vprašati, ampak včeraj zvečer si mi poslala res čuden sms in zanima me, kaj si mislila z njim?« »Ah, to. No, ja, o nečem se morava pogovoriti. A bi lahko šla nekam, da bi bila čisto sama?« »Hm, mogoče bi lahko šla tja, malo naprej.« Ko sta prispela do majhne uličice, se je začela Tjaša živčno prestopati. »Glej, bi mi lahko naredil uslugo?« je vprašala z zelo živčnim glasom. »Seveda, ni problema. Karkoli rečeš. Ampak pomiri se, no,« je v hipu odgovoril in ji zaščitniško položil roko na ramo. Zazvonil ji je mobitel. »Samo malo počakaj. Halo? Ja, sem že v centru. Se lahko dobimo pod stopnicami, ki vodijo v McDonald's? Ja, še nekdo je z mano, ampak je v redu, prepričana sem. Pridem tja čez dvajset minut, največ pol ure. Vem, da nimaš veliko časa, saj zato pa bom pohitela. Prav, adijo. Matej, poslušaj me zdaj,« je rekla resno. »Poslušam.« »Saj veš, da grem danes popoldne na morje? In vrnem se šele čez tri tedne.« »Ja, ja, vse to že vem.« »No, Tilna tudi ne bo nekaj časa, in zato me je prosil, da mu spravim nekaj ejev, ki jih mora prodati. Ne glej me tako, saj ni nič takega. Tip naj bi prišel ponje prejšnji teden, vendar je imel neko frko in ni mogel. Zato je datum prestavil na jutri. Tilna ni, mene tudi ne bo, zato sem se spomnila nate. Bi lahko popazil nekaj stvari in mu jih predal, ko te pokliče? Saj to bo že jutri in obljubim, da ne bo delal nobenih problemov.« Nekaj časa je bil tiho. Bil je osupel, ni si mogel predstavljati, da se Tjaša, njegova punca, ukvarja s takimi rečmi. Nad tem ni bil zgrožen, še več, bil je vesel, skoraj ponosen nanjo. »Zakaj si tiho? Saj boš lahko to storil zame? Ne bi te prosila, če ne bi bilo res nujno,« je rekla omahljivo in si narobe razlagala njegovo tišino. »Seveda, ni problema. Ne misli, da te obsojam ali karkoli, saj vem, da samo pomagaš Tilnu,« jo je pomiril. »Počakaj, da ti napišem listek z vsem, kar moraš vedeti,« je rekla in že jemala iz torbice kuli in majhen listek. Čez nekaj sekund mu ga je podala. Čeprav je bilo napisano na hitro, je bila pisava še vedno zelo lepa. »Kako lepo pišeš,« je pripomnil, medtem ko je preučeval, kaj je bilo napisano. Čeprav mu je Tjaša pojasnila nekaj stvari, ni povsem razumel napisanega: Belo drevo; 90 evrov; tri zjutraj. »Tjaša, oprosti, ampak ne razumem vsega tega!« »Pojasnila ti bom po poti, zdaj se nama mudi na Čopovo,« je rekla in vzela sta pot pod noge. »Točno ob treh zjutraj, v noči s torka na sredo, bo prišel pred tvojo hišo tip po ikse. Ti samo napiši na zavoj belo drevo, to je Tilnova šifra, zato da bo tip vedel, da nisi kaps, ampak da pomagaš Tilnu. On ti bo v zameno dal kuverto. Gor bo pisalo belo drevo in notri bodo navodila, kako se pride do denarja,« je pojasnila. »Mislim, da sem si zapomnil. Ampak Tjaša, zakaj vse te skrivnosti? Zakaj se preprosto ne sestanemo – tako kot zdajle in si predamo?« je bil neveden. »Kako si neumen!« se je prijela za glavo. »Kaj, če te kdo vidi ali sliši? Ali če gre kaj narobe? Od vedno smo delali tako in še nikoli niso nikogar ujeli. Saj veš, kaj pravijo – better safe than sorry,« je še rekla. Prispela sta pod stopnišče. »Nič ne reci, bom že jaz vse uredila,« mu je tiho rekla, ko sta se približevala punci njunih let in mnogo starejšemu moškemu. Matej ju je opazoval in se čudil – bila sta povsem hladna, ni ju ganilo, ko sta prišla do njiju. Ni ju ganilo, ko je Tjaša iz žepa hlač povlekla debelo kuverto, polno denarja, onadva pa sta ji v zameno podala vsak polovico majhnega belega listka. Med predajo niso spregovorili niti besede, dajali so vtis, kot da se sploh ne poznajo. Matej se je spraševal, če so vsi preprodajalci taki, če se vse dogaja tako hitro in skrivnostno. Seveda je imela Tjaša prav in nisi mogel kar mahati z zavojčkom ejev ali česa drugega in kričati: »Hej, tukaj sem!« Tako hitro in neopazno, kot so se srečali, so se tudi razšli. »Tjaša,« je rekel, ko sta bila že kar nekaj metrov stran, »nisem vedel, da se tako spoznaš na vse to! In kam tako hitiva?« »Po k-o-k-a-i-n,« mu je črkovala. Nato se je obrnila na peti in se odpravila nazaj. »Zakaj se vračava?« je bil zmeden. »Aja, tam sta ti pustila drogo, zdaj pa greva ponjo, da ne bo sumljivo,« je odgovoril sam sebi. Tjaša je segla z roko v črn smetnjak v bližini stopnišča in s hitro kretnjo potegnila nekaj iz njega. Bil je malce večji bel zavojček. Hitro ga je stlačila v torbico. »To imam za počitnice, ker ne vem, kakšne so cene v Grčiji,« mu je pojasnila. »Kar prav si naredila,« je odvrnil, ne da bi vedel, ali je imel možnosti, da bi rekel karkoli drugega. »Matej, obljubim, da ti bom to povrnila,« je rekla. »In, kako pripravno, ti nikoli ne lažeš,« se je nasmehnil. »Saj ni treba.« »Pa je. Ko pridem iz Grčije, sem nama zrihtala, da bova en teden sama na našem vikendu, a bo to v redu?« »Super si.« Potem jo je pospremil do avtobusne postaje in jo objel. Medtem ko sta se objemala, mu je Tjaša spustila nekaj v žep kratkih hlač in šepnila: »Ne pozabi gor napisati belo drevo.« Pokimal je z vso resnostjo. »Pogrešal te bom. Ampak to že veš, ane?« Prikimala je in z žalostjo v očeh stopila na avtobus. »Lepo se imej in piši mi kaj!« je še rekla, preden so se za njo zaprla vrata in je avtobus odbrzel. Za Mateja je bilo to za tisti dan preveč in najraje bi se vrnil domov, se zaprl v sobo in spal, spal, dokler se ne bi Tjaša vrnila. Potem se je spomnil, da bi moral v trgovino po kaj hrane zase, zato je zavil v smeri že dobro znanega Mercatorja. Kot nalašč je bila ravno takrat grozljiva gneča, vendar ni imel izbire. V voziček je metal stvari brez reda – kar mu je bilo všeč, je vrgel v voziček, ne glede na to, ali je to potreboval ali ne. Starca sta mu pustila dovolj denarja, da s tem ni imel skrbi. Bil pa je čisto raztresen, verjetno še vedno od vsega, kar se je zgodilo zadnje dni. Ko je plačal in se z dvema vrečkama odpravil ven, na svež zrak, mu je odleglo. Zaradi tega ni opazil punce, ki se je opotekala pod težo vrečk, ki jih je nosila iz trgovine. Ko je slišal sopihanje, se je obrnil in z eno svojih vrečk sklatil njeno vrečko na tla. Vsebina se je raztresla. Na tla so padle pomaranče, papirnati robčki, plastenka vode, čokolada Milka in sveži paradižniki. »Ojoj, oprosti,« sta rekla v en glas in se sklonila. »Res te nisem videl! Ti pomagam pobrati tole?« je rekel. »To bi bilo zelo lepo od tebe. Mislim, da sem nakupila preveč stvari, pojma nimam, kako bom vse to spravila do doma. Upam, da se ne bom še v koga zaletela,« je rekla in se nasmehnila. Ko je vstala in si odmaknila lase z obraza, je Matej pomislil, da mu je od nekod znana. »O, ne, vate sem se zaletel že zadnjič v centru, ane?« je rekel zgroženo. »Aja, saj res! Sem vedela, da si mi od nekje znan. Na, še vedno imam modrico na roki zaradi tebe,« je odvrnila in zavihala rokav. Pod ramo se je bleščala vijolična modrica in Matej je ob pogledu nanjo zajel sapo. »Pa ja nisem? Sori, nisem te videl, res, jaz,…« Prekinil ga je njen glasen smeh. »Zafrkavam te! Včeraj sem se udarila v omarico,« je izdavila med smehom. Matej se ji je olajšan pridružil. »Jaz sem Pia,« mu je podala roko. Z veseljem je segel vanjo in se še sam predstavil: »Matej.« »U, tako kot moj mlajši bratec.« »Koliko je pa star?« »Deset.« »Potem pa ni veliko mlajši?« »Haha, presenečen bi bil. Deset let starejša sem od njega.« »Pa sploh ni videti. In to je bil kompliment.« Še preden sta se zavedla, sta v prijetnem pogovoru prehodila petnajst minut. »Oprosti, ker si moral do sem z mano,« je rekla, ko je prispela do vrat svoje hiše. »Eh, saj živim le dve ulici stran,« je presenečeno odvrnil, »mislil sem, da si ti tista dobra, ki se je ponudila, da gre z mano.« Zasmejala sta se svoji nerodnosti. »No, lepo se imej. Upam, da se še kaj srečava,« se je poslovila. »In da se ne bova več zaletavala, ane?«

Boljše volje kot prej se je odpravil proti domu. Smešno, ko sem jo prvič srečal, sem mislil, da je kakšna sramežljivka, zdaj pa vidim, da sem se motil, je zaključil sam pri sebi. Prav vesel je bil, da sta se znova srečala, in upal je, da to ni bilo zadnjič.