Od RTM do WTF/IX

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/VIII Od RTM do WTF
IX
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/X
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



IX.[uredi]

Mateja so zjutraj prebudili sončni žarki, ki so mu skozi veliko okno v sobi sijali naravnost v obraz. Zamežikal je in za nekaj sekund mu ni bilo povsem jasno, kje je in kaj se je zgodilo. Potem je poleg sebe zagledal Tjašo, ki je sladko spala. Njeni rjavi lasje so se razprostirali po rdeči blazini in ni si mogel kaj, da jih ne bi pobožal. V sanjah se je nasmehnila in se obrnila proti njemu. Kako je lepa, ko spi, je pomislil in bil srečen, da jo je na njenem rojstnem dnevu povabil ven.

»Dobro jutro,« ji je rekel, ko je odprla oči. »Mhm,« ni zmogla odgovoriti več kot to. »Bova vstala?« S pogledom je poskušal poiskati vse kose oblek, ki jih je imel prejšnji večer na sebi. »Ja, lahko bi,« je rekla počasi. Komaj je iz sebe spravila te besede – Matej pa ni vedel, ali zaradi utrujenosti ali zato, ker je bila še vedno zadeta. Dvignila se je in sedla, debelo odejo – enake rdeče barve kot blazine – si je ovila okrog telesa. Pomela si je oči in zamežikala. »Joj, kako me glava boli. A imate kaj kave?« je rekla, še vedno počasi. »Ti jo bom skuhal. Daj, obleciva se in pojdiva dol pogledat, kaj je ostalo od hiše,« je rekel veliko bolj prebujeno kot ona. Ura na steni je odbila eno. »Uf, kako pozno je že,« je zastokala Tjaša. Počasi se je oblekla in se trudila, da bi to storila pravilno. Matej jo je prijel za roko in skupaj sta odšla po stopnicah. Iz kopalnice se je slišal zvok, kot da je nekomu zelo slabo. In kot da ni edini. »Sploh nočem vedeti, kaj se je dogajalo po tem, ko so ostali odšli dol.« »Aaaah!« je glasno kriknila Tjaša ob pogledu na dnevno sobo. Matej sicer ni zakričal, je pa zelo na široko odprl oči in imel kaj videti – poleg tega, da so bili na tleh kupi smeti in steklenic, so po kavčih, fotelju in celo na tleh ležali ljudje, kot da bi bili mrtvi. »Sploh nočem razmišljati o tem, kako bom vse to pospravil, preden se starca vrneta!« je zmajal z glavo. V kuhinji je prižgal avtomat za kavo. »Znaš narediti kavo na tem? Moram zbuditi ostale in pogledati, kaj je s tistimi v kopalnici,« se je opravičil. »Znam, znam, saj imamo tudi mi doma takega. Ti kar pojdi, bom še tebi naredila skodelico, v redu?« je odgovorila. Stopil je v dnevno sobo in se prijel za glavo. »Dajmo, folk, pokonci bo treba! Ura je že ena, doma vas čakajo mamice s kosilom!« je stopil na sredo sobe in plosknil z rokami. »Ah, a ne moreš biti tišji?« »Eni imamo hudega mačka!« »Daj, pokaži malo obzirnosti, no!« Z vseh koncev so se slišali nejevoljni in godrnjavi glasovi. Vendar so vsi počasi stopali na noge in si meli oči. Matej se je napotil po stopnicah navzgor in odpiral ena vrata za drugimi. V eni od sob za goste je naletel na Klemna in Nejo, v drugi pa na sošolca Anito in Žigo. V njegovi sobi so na postelji spali Tilen, Tim, Jana, Tamara in še nekaj ljudi, ki jih ni prepoznal. Sploh se mu ni sanjalo, da se lahko v njegovo sobo natlači toliko ljudi. »Dajmo, pokonci, ura je ena,« je zaklical in potrkal na vrata kopalnice. »Je tukaj vse v redu?« je previdno vprašal. V odgovor se je oglasil nekdo, ki je bruhnil. Matej je upal, da je bruhal v školjko. Odprl je vrata in zagledal Boštjana, ki je kozlal ko vidra in se vsake toliko časa omagano naslonil na Mel. V kad sta bruhali še dve punci, na tleh pa je spominek pustil Jaka, tip, ki je z Matejem odprl policajema. »Bo šlo?« je vprašal Mel. »Ja, malo preveč je spil, pa še nekaj preveč ejev je vzel,« je pojasnila. »Uf, daj, probaj ga zrihtat,« je rekel z glasom, polnim sočustvovanja. »Vi trije boste v redu? Lahko stojite?« Punci sta slabotno pokimali, Jaka pa je bil že na nogah. »Se že veliko bolje počutim!« »Ko boste lahko vstali, pridite v kuhinjo, da nekaj pojeste. Potem bo pa treba počasi iti,« je rekel karseda prijazno. Vrnil se je v kuhinjo in hvaležno vzel skodelico kave, ki mu jo je pripravila Tjaša. »So vsi v redu?« je rekla. »So, so. Z nekaj mukami bodo vsi kmalu tukaj,« je zadovoljno odvrnil. Sedel je poleg nje in jo objel okrog pasu. »Kako si lepa, ko spiš,« je rekel in jo nalahno udaril po nosu. »Pa me ja nisi gledal,« je zardela. »Mislim, da počasi prevzemam tvojo navado, da nikoli ne lažem,« je rekel v zagovor. Zasmejala se je in rekla, da je ponosna nanj. Kmalu so njun jutranji mir skalili drugi, ko so začeli eden za drugim kapljati v kuhinjo. Pogled na njih ni bil razveseljiv: vsi po vrsti so bili bledi, imeli so poležane obraze, zabuhle oči in razmršene lase. Kot bi jih povozil res ogromen tovornjak. »Dobro jutro, ste se končno odločili, da se prikažete,« sta jih pobarala in se zasmejala. »Ni smešno. Poskusi ti spati na tleh z mačkom, na eni strani se zaletava vate nekdo drug in te zabija v omarico na tvoji drugi strani,« je potarnala ena od Tjašinih sošolk. »Ja, in potem se še prikaže Matej in začne vreščati navsezgodaj zjutraj,« se je pritožil Ivan. Vsi so se zasmejali in se drenjali okrog mize. »Kam so šli pa vsi ostali? Je vse v redu z njimi?« se je pozanimal Matej. »Nekje okrog petih zjutraj se je hiša počasi začela prazniti in ob sedmih zjutraj smo ostali samo še mi,« je odvrnila Jana. »Potem pa v redu,« je pokimal. »Bo kdo kavo?« je prijazno rekla Mel, ki ji je uspelo pripraviti Boštjana do tega, da je stopil na lastne noge in se naslonil na zid. »Saj je sam angel stopil na zemljo,« se je nekdo pošalil. Vsi pa so bili v resnici zelo hvaležni Mel za njeno ponudbo in so se nagnetli okrog nje s skodelicami, ko jim je nalivala kavo. Ko so spraznili vsak svojo skodelico, so se začeli počasi poslavljati. Pred vrati se je nagnetlo malo morje ljudi in vsi so zaspano, vendar veselo čebljali drug z drugim. Kar veselje jih je bilo gledati. Pri velikem ogledalu sta stala Klemen in Neja. »Kaj bo zdaj z nama?« je bil negotov Klemen. »Ja, sem mislila, da sva skupaj, ane?« »Kaj pa tvoj fant?« »Ah, ga bom pač pustila. Prej sem bila z njim, ampak glavno je, da sem zdaj s tabo, ane?« je zaključila, preden ga je poljubila. Boštjan in Mel sta sedela na tleh in se obuvala. Mel se je naslanjala na Boštjana, ki je bil videti veliko manj bled in utrujen kot pred nekaj minutami. »Matej, se še vidimo!« »Ja, pokliči kaj.« »Ko se vrnem s počitnic, se bomo definitivno dobili, ne?« »Res je bil dober žur, stari, hvala za povabilo. Ne pozabi me povabiti tudi na naslednjega!« »No, saj se kmalu vidimo, čez kakšen mesec v šoli!« Nato so se prerinili skozi vrata in med veselim razpravljanjem zapustili Matejevo ulico. S Tjašo sta se poslovila posebej – obljubila mu je, da se bosta, preden gre v Grčijo, še enkrat dobila, da se še kaj pogovorita. Nato ga je poljubila in mu pomahala. Stekla je za ostalimi. »Joj, tudi ko teče, je tako lepa,« je rekel bolj na glas, kot je mislil. »Zemlja kliče Mateja! Si sploh videl, v kakšnem stanju je hiša?« ga je opomnil glas za njim. Zdrznil se je in zagledal Mel. »Kdaj si se pa ti vrnila? Ravno prej si šla ven z Boštjanom!« je bil presenečen. »Samo pospremila sem ga.« »Lepo od tebe. Nič, res hvala, da si prišla, in upam, da si se lepo imela. Te pokličem jutri popoldan, danes bom najverjetneje ves dan pospravljal. V redu?« »O čem pa govoriš? Moji so na nekem bedastem družinskem izletu, ki sem se mu k sreči izognila in imam do večera čas, da ti pomagam. Kar tudi nameravam storiti – lotiva se dela!« je rekla in poskočila. Sezula se je in odšla proti dnevni sobi, da bi si ogledala škodo. Matej se ji je pridružil z veliko zeleno vrečo za smeti. »Kar sem vse zmečiva, to bo še najboljše, ane?« je rekel s prizvokom obupa, ko je pogledal morje – ne morje, OCEAN – smeti, ki je ležal na tleh. »Daj, ne obupuj, zabavno bo. Ampak, kaj pa steklo? A imate ločene smetnjake?« »Imamo, ja.« »No, dajva steklo na koncu, da ga bova posebej nosila ven.« »Ja, prav imaš, verjetno.« »No, daj vrečo, razgrniva jo in na delo, ane?« Pokimal je. Pobirala sta en plastičen kozarček za drugim, cigaretne ogorke, škatlice od cigaret, čigumijev, bonbonov, ostanke hrane … »Uau, tu se pa pozna, da ni bilo malo ljudi, kaj misliš?« je rekla. »Ja, kot da bi tu pustošile divje živali, ne pa najini frendi,« se je zarežal v odgovor. »No, kaj je zdaj s tabo in Boštjanom? Se je kaj premaknilo ali ne?« je raje zamenjal temo. »Ja, se je, ja. Včeraj je prišel do mene in mi rekel, če bi bila z njim. Vsaj mislim, da je bilo tako, vsega se sploh ne spomnim.« »Kaj pa je bilo tisto z eji? Boštjan je zgledal, kot da ga bo pobralo« se je nasmehnil sam svoji prispodobi. »Ni smešno! Jaz sem tudi mislila, da bo moral na izpiranje želodca. Ja, najprej sva se poljubljala in vse je bilo lepo, potem sva se odločila, da greva malo gor. Na poti sva srečala eno Boštjanovo prijateljico … Ne, mislim, da je bil tip … Prepričana sem … No, ali pa tudi ne … pa saj ni važno. Rekla nama je, da ima s sabo nekaj ejev in da nama z veseljem da kakšnega, če sva za to. Jaz nisem hotela, vendar sem videla, kako je Boštjan pogoltnil celo tableto, pa sem potem še jaz. Jaz sem samo pol. Ko sva šla gor, da bi si našla kotiček zase, ga je kmalu zagrabilo in rekel je, da bi rad, da sva nekaj časa v kopalnici, če mu bo slabo, da ima vece pri roki. Potem se je tam notri naslonil name in zaspal. Vse me boli! Nisem se mogla premakniti, ker nisem hotela spodbujati njegove slabosti in zdaj imam čisto otrple roke in vrat me boli. Mislila sem, da ga bo med spanjem minilo, vendar ga je okrog enajstih šele zares zagrabilo. Potem je s postanki skoraj tri ure bruhal, ubožček.« Zastokala je in zasukala glavo, da ji je počilo v vratu. »A te to nič ne boli? Ker se namreč sliši grozno,« si ni mogel kaj, da je ne bi že stotič opomnil. Ni razumel, zakaj je pokala prste in vrat. Ko mu je rekla, naj še sam poskusi, ga je samo bolelo. Stalno jo je nagovarjal, naj neha, vendar je rekla, da ne more, ker se je navadila in ne bi mogla brez tega. »Zakaj sta pa pijana vzela ikse? Boštjana naslednjič kar prisili, da takoj vse izbruha, da se ne zastrupi,« je rekel slabe volje. »Sicer pa – kako se ti zdi?« »Kako se mi zdi kaj?« »Ja iks, ane? Saj si ga prvič probala?« »Ah, to. V redu je, nič posebnega.« »Nič posebnega?!« »No, ja, saj sem čutila vse tiste dobre stvari, polno energije, pa ves svet se mi je zdel lep – ampak v tistem trenutku, ko me je Boštjan vprašal, če bi bila z njim, sem se počutila, kot da bi vzela deset iksov!« je rekla. »Rejverji verjetno niso nikoli zaljubljeni, da to jemljejo,« je povzel Matej. »Ne bodi tak! Oni to rabijo, da preplešejo celo noč. Res pa je, da bi lahko plesali celo noč z nekom, v kogar so zaljubljeni, pa bi šlo lažje.« »Hm, mogoče bi morala postati ena tistih svetovalk na njihovih žurih? Lahko bi delila letake, na katerih bi pisalo LOVE NAMESTO X. Mogoče bi zaslovela in bi izdelovali majice in puščice z enakimi napisi,« jo je malo zlobno podražil. »Ti se kar smej, pa veš, da imam prav,« se ni pustila užaliti. To je vedel. Prikimal je in zadovoljno opazil, da sta večino smeti že pobrala s tal. Iz dnevne sobe sta se preselila na vrt. »Res ne vem, kako bom vse spravil v red. Čeprav ni več smeti, je zelo lepo vidno, da tu ni bila samo zabava za konec šolskega leta, kot sem jima rekel,« je rekel z nejevoljo v glasu. »Ah, daj no, saj sem ti obljubila, da ti bom pomagala, ane?« ga je potrepljala po rami, da bi mu vlila malo samozavesti. Matej si ni upal pustiti hiše tako razmetane, ker naj bi se jutri oglasila čistilka in ni hotel, da bi starša izvedela, v kakšnem stanju je bila hiša. »Kaj se je pravzaprav dogajalo tukaj, po tem ko smo odšli mi gor?« »Hm, naj pomislim. Vi ste odšli okrog pol dveh, torej … Ah, ja, Mojco so slekli do golega in jo vrgli v bazen. Potem so ji zažgali in raztrgali vsa oblačila!« »Zakaj pa to?!« »Mislim, da je nekoga izdala. Saj so nekaj razlagali, vendar nisem nikogar razumela. Potem se je nekdo odločil, da vzame steno vaše hiše za tarčo in jo je začel obmetavati s steklenicami. Kos stekla je ponesreči odneslo v Jadranko, tisto visoko iz drugega B. Sicer ji je teklo samo malo krvi iz roke, ampak je naredila celo paniko in šla domov. Hm, kaj še … Saj res, tisti iz četrtega letnika so si hoteli narediti nekaj za jest. Mislim, da so dali nekaj v mikrovalovko in potem pozabili na to, ker smo imeli kmalu po stenah skrapucane ostanke njihove jedi. Saj sem jih nadrla in jih prisilila, da so pospravili za sabo. In to bi bilo vse. Od zanimivih stvari,« je nadaljevala. Matej je kratko zažvižgal. »Vidim, da ni bilo nikomur dolgčas. Škoda, da nisem videl, kako so Mojco vrgli v bazen.« »Sem pa jaz zato videla druge stvari,« je pomenljivo rekla. Ni se menil zanjo, nalašč jo je preslišal, zato je še enkrat rekla: »Nekatere stvari, ki bi morale ostati za zaprtimi vrati.« »A, ti in Boštjan sta bila tista, ki sta jih odprla.« »Ja, sva bila, ja.« Počakala je, da bi kaj rekel, vendar je kar oblečen skočil v bazen in z dna pobiral cigaretne ogorke. »To so verjetno ostanki Mojčinih oblačil, a ne? Ali so zažgali še kakšna oblačila?« je pripomnil, ko je na dnu bazena našel ožgan kos rožnate tkanine. »Mi nimaš nič za reči glede tega, kar sem videla?« je še zadnjič poskusila. »Ne, pravzaprav ne, saj si sama videla prav.« »A, potem si tudi ti snifal? In vsi ostali tudi?« »Ja, vsi smo.« Globoko je zajela sapo in ga pogledala od strani. »A res misliš, da je to pametno?« »Tjaša in ostali to že dalj časa počnejo in se jim ni še nič zgodilo, tako da ne vem, zakaj bi se meni.« »Vem, da zaupaš Tjaši, ampak odkar si z njo …« »Kaj je!?!?« je rekel veliko bolj razdraženo, kot je nameraval.

»Nič, samo pazi, kaj delaš, to je vse.« Ni se želela prepirati, zato sta v tišini nadaljevala s pospravljanjem.