Od RTM do WTF/VIII
| ← Od RTM do WTF/VII | Od RTM do WTF VIII Asja Hrvatin |
Od RTM do WTF/IX → |
| |||||||||||||||
VIII.[uredi]
»Hvala ti, res. Upam, da bo dober žur.« »A se hecaš? Folku si dal na mizo zastonj alko, ni govora o tem, da se ne bi imel dobro,« ga je opogumila. Čez nekaj časa je prišla Tjaša s Tamaro in Jano. Veselje v njenih očeh je za hip ugasnilo, ko je zagledala Mel, ki je sedela v fotelju v dnevni sobi, vendar se je raje posvetila Mateju. »Hej, kako si? Ti še kaj pomagam ali si že vse sam uredil?« je vprašala. »Ne, vse je pod kontrolo.« »A boš kaj spila?« »Mislim, da bom počakala še druge. Nočem biti edina pijana,« se je zasmejala. Jana in Tamara sta se odločili razgledati po hiši in Matej in Tjaša sta jima sledila. »Tu spita moja starša, to je kopalnica, tukaj je vece, tam sta dve sobi za goste in tu je moja soba,« je razlagal Matej. »U, tu se bomo pa malo dlje zadržali,« se je namuznila Tjaša in vse tri so smuknile v sobo, zaprle vrata za seboj in niso dale Mateju niti malo možnosti, da bi mu uspelo skriti umazano perilo in druge stvari. »Hej, to ni pošteno!« je potrkal po vratih, da bi mu odprle. V odgovor so se zahihitale in zaslišal se je Janin glas: »Hm, Tjaša, jaz bi mu zamerila, če bi našla tole.« Matej je obupano povesil glavo in odšel po stopnicah. Povsem je pozabil na Mel in na to, da že petnajst minut sedi sama v fotelju. »Sem se spraševala, kdaj se boš spomnil, da obstajam,« je rekla, vendar ni bila jezna. Razumela ga je. »Oprosti, ampak moral sem jim pokazati, kje je kaj.« »Saj vem, saj vem,« se mu je nasmehnila. Preden so se Jana, Tjaša in Tamara spustile po stopnicah, je pri vratih pozvonilo. Vstopili so Boštjan, Klemen, Karmen, Neja in … polovica šole? Kar naenkrat se je hiša napolnila z glasovi ljudi, ki jih je poznal, in tudi takih, ki jih ni. Nasmejal se je hitremu širjenju novice o žuru med folkom. Mel je očitno imela prav. »Kar razkomotite se, pijača je na vrtu … Samo pazite, da česa ne razbijete,« je vse pozval. »Ima kdo kakšen dober cede?« V hipu se je pred njim znašlo najmanj sto različnih cedejev in začel je na vrhu. Ugasnili so vse luči in privili glasbo na najvišjo glasnost. Matej kmalu ni več vedel, kdo je okrog njega in kaj se dogaja. Vsi so se povsem prepustili glasbi – namenoma so predvajali samo pesmi, na katere se je dalo dobro plesati – in kmalu je bilo na tleh vse polno zmečkanih plastičnih kozarčkov in praznih steklenic in skledic, najverjetneje pa so bili vsi tako pijani, da niso vedeli zase. Med norenjem se je skozi hišo in med prepotenimi telesi prebijal Boštjan in se oziral za Mel. Vsakič, ko se mu je zazdelo, da jo je opazil, je dregnil namišljeno Mel in rekel: »Ej, Mel, a si ti?« S tem si je prislužil kar nekaj nerodnih situacij, preden jo je končno zagledal. Sedela je na vrtu, poleg gredice z rožami in se zasanjano smehljala. Zdela se mu je tako lepa, ko je nanjo sijal mesec in je imela od potu in smeha povsem razmazana ličila. »Hej, tebe pa že eno uro iščem!« se je usedel poleg nje. »A res?« se je pijano zasmejala in mu naslonila glavo na ramo. »Čisto resno. A ti je že kdo kdaj rekel, da si zelo lepa?« Sunkovito je dvignila glavo in ga pogledala naravnost v oči. »Kaj se zdaj delaš presenečeno! A boš šla z mano ven ali ne?« je nadaljeval. »Sem mislila, da sploh ne boš vprašal,« je rekla s tako srečnim glasom, kot bi ji izpolnil življenjske sanje. Ko je videl njen pogled, si ni mogel pomagati in jo je poljubil. Dolgo sta se poljubljala, Mel pa se je v mislih najprej stokrat zahvalila Mateju, potem pa že sanjala, kako se bosta z Boštjanom poročila in imela otroke v sanjski hišici ob morju. »Na kaj pa misliš?« jo je vprašal, ko sta se nehala poljubljati. »Nate,« je odgovorila, še preden je dobro končal vprašanje. Na drugem koncu hiše, v zgornjem nadstropju, v spalnici Matejevih starcev, so Jana, Tamara, Tjaša, Matej, Tilen, Tim, Klemen, Neja in še nekaj drugih iz šole naredili krog. Sedli so na mehko preprogo in prižgali lučki na nočnih omaricah. Tjaša se je naslanjala na Mateja, ki jo je objemal. Neji je njen fant očitno bolj malo pomenil, saj se ni nehala poljubljati s Klemnom. To ju bomo še zafrkavali, se je sam pri sebi nasmehnil Matej. Jana in Tamara sta si ponovno menjali Tilna in Tima, vsi pa so s pričakovanjem čakali, kdaj se bo na sredini njihovega kroga prikazal zavojček belega prahu. »Danes pa ne bo zastonj. Vas je preveč,« je rekel Tilen, ko je nehal poljubljati Jano. Potem je iz denarnice povlekel kar nekaj velikih zlatih kovancev. »Dajmo, katera ima ogledalo?« »Tamara, a ga nimaš ti?« »Ne, sestra mi ga je vzela, ker se je urejala za zmenek s fantom in mi ga ni hotela vrniti.« »Jaz ga tudi nimam, nikoli ga ne nosim s sabo.« To je bila Neja. Vsi so pogledali proti Tjaši, ki pa je samo skomignila z rameni. »Saj ni res, no, kaj bomo pa zdaj?« je bil nejevoljen Tim. Matej je odhitel v kopalnico in pobrskal po omari z ogromno predali. »Sicer je malo veliko in kičasto, ampak se ne pritožujte,« ga je podal Tilnu. Nihče ni ničesar pripomnil, saj so si vsi želeli, da bi Tilen čim prej porazdelil vsebino bele vrečke na primerno število črtic. Ko je bil ves kokain na ogledalu, mu je nekdo podal žiletko. V sobi je bilo kar neprijetno tiho in Matej se je skušal domisliti kakšne zabavne stvari, da bi jo povedal, vendar mu ni prišlo nič na pamet, zato je bil raje tiho. Medtem ko so v zatemnjeni sobici mislili samo na drogo pred seboj, se je spodaj razvijala huda fešta. Nekdo je prinesel ecstasy in ga velikodušno razdelil med ostale. Glasba je bila tako glasna, da so se tresle stene; kup smeti na tleh je bil vse večji, tako da je bilo priti z ene strani sobe na drugo že kar zahteven podvig; v bazen je vsakih nekaj minut vrešče in ob spremljavi glasnega ploskanja poletelo dekle; v vsakem kotu vrta je sedel zaljubljen parček; nekomu pa se je zdelo zelo zabavno, da je eno steklenico za drugo z vso močjo metal v steno hiše. Boštjan in Mel sta bila eden od zaljubljenih parčkov v kotu, vendar sta čez nekaj časa vstala. Mel je komaj še stala na nogah, Boštjan pa ni bil nič boljši. »Greva kam bolj na samo?« je predlagal Boštjan. Zaupljivo mu je prikimala in ga prijela za roko. Začela sta se prerivati skozi družbo proti zgornjemu nadstropju. V sobi Matejevih starcev je družbica končno dočakala, da je Tilen naredil črtice. »Dajmo, denarce na plano, prej vam ne dam nič,« jih je priganjal Tilen. Jana, Tamara, Tim in Tjaša so bili tega že vajeni, zato so v mislih že približno izračunali, koliko mu dolgujejo. Ostali so začeli na slepo metati denar na kup, dokler ni Tilen končno dvignil rok in pobral denar. Kot oče, čigar sin je prvič spregovoril, je ponosno gledal denar, ki si ga je prislužil. Nenehno je pripiral oči, kar ga je naredilo še starejšega, čeprav je bil tako ali tako dve ali tri leta starejši od vseh. Poznalo se mu je, da se je že dalj časa ukvarjal s preprodajanjem – niti trznil ni namreč, ko je Neja prva povlekla svojo črtico in nekaj minut po tem ni mogla odpreti oči. Zvit bankovec je nato podala Klemnu, ki ga je podal naprej. Ko je bankovec prišel do Mateja in Tjaše, je ta izkušeno potegnila in bankovec nežno položila v Matejevo roko. »Prejšnjič nisi hotel, zdaj pa moraš. Obljubila sva si, da bova enkrat skupaj – in kdaj bo boljše kot tu, v tvoji hiši? Saj je povsem varno, poglej – a se je komu kaj zgodilo?« ga je prepričevala in mu pomežiknila. »Saj imaš prav,« je odvrnil. Počasi se je sklonil nad ogledalo. Niti sanjalo se mu ni, kako naj to naredi, vendar ni hotel pred Tjašo izpasti neveden, zato je posnemal ostale. Bankovec si je počasi namestil ob nosnico in s hitrim gibom premaknil glavo od desne proti levi. Živčen je bil, saj ni vedel, kaj bo, vendar ga je Tjaša gledala tako pomirjeno, drugi pa so uživali, z glavami naslonjenimi drug na drugega. Ker ga ni takoj zadelo, se je bal, da je naredil kaj narobe; vendar se je naslonil na Tjašo in še malo počakal. Zaključili so krog, vendar so bili še vedno vsi tiho. Vsak zase je užival. Kokain je kmalu prišel skozi kri do Matejevih možganov. Tjaša je imela prav – občutek je bil res fenomenalen. Počutil se je, kot da je na vrhu sveta in da ga nič ne more spraviti z njega. Imel je ogromno energije in občutek se je samo stopnjeval. Prežemala sta ga pogum in veselje in zdelo se mu je, da bi lahko naredil karkoli in da ga nič ne bi moglo ustaviti. Nihče ni opazil, da sta medtem Boštjan in Mel – v upanju, da bosta našla kotiček le zase – odprla vrata. Sicer sta jih kmalu spet zaprla in nadaljevala iskanje, pa vendar. V sobi se je začel pogovor o ljubezni. Kako različne poglede so imeli! »Daj, to je sranje. Če sto let čakaš na pravo osebo, gre lajf mimo tebe, in preden se zaveš, si na smrtni postelji.« »Sploh ni res! Vedno se izplača, če čakaš.« »Vmes pa delaš kaj? Čakaš na boljše čase?« »No, treba je izkoristiti lajf, dokler si mlad, ampak vseeno – če se zaljubiš, je vredno, da se malo umiriš in uživaš.« »Kaj pa varanje? Tudi če bi bil s punco, na katero sem čakal pet let, bi vedno prišla ena boljša in bi jo prevaral.« »Ja, s tem se pa moram strinjati. Zakaj bi se zdaj, pri šestnajstih, šla neko resno zvezo, dokler še imam čas, da se zabavam?« »Zakaj pa ne? Če srečaš pravo osebo, ne misliš na varanje.« »Na varanje ne bi pomislil edino, če bi se veliko dajal dol.« Tej opazki so se vsi zasmejali. Čeprav je bil njihov pogovor precej neumen in nezanimiv, se jim je zdelo, da so odkrili nov način porabe energije. »Grem na vece,« se je opravičil Matej. Na poti navzdol je pozvonilo pri vratih. Ker ni pričakoval obiskov, je pogledal skozi lino na vratih in zagledal dva policaja. Oba sta bila v uniformah in nista dajala vtisa, da bosta kaj kmalu odšla. Otrpnil je, skozi misli pa so mu švigali strašni prizori – oni vsi v zaporu, policija najde kokain in to pove staršem, plačati morajo strašno odškodnino, za vedno ga bodo ločili od Tjaše in od Mel, vrgli jih bodo iz šole … Zagrabila ga je huda panika, na to res ni bil pripravljen. Pogledal je na uro in videl, da se bliža tretji. Glasba je bila še vedno naglas. »Prekleti sosedje, zagotovo so poklicali policijo zaradi hrupa. Hej, kapsi so tu! Stišajte glasbo in bodite tiho! Naj kdo pride sem, nekdo, ki je videti vsaj približno trezen!« je kriknil panično. Do njega je prišel Jaka, tip iz tretjega letnika. »Okej, zdaj bom odprl vrata in…« »Kaj boš pa rekel?« je postal živčen tudi Jaka. »Ja, rekel bom, da imamo zabavo, in obljubil, da bom stišal glasbo. Pa opravičil se bom, seveda, to vsi cenijo, ane?« je odvrnil in se skušal umiriti. Eden od policajev je znova pozvonil, tokrat že nekoliko nestrpno. Matej se je odkašljal in odprl vrata. »Hm, ja?« je rekel. »Klicali so nas, da vrtite glasbo nekoliko preglasno!« je prijazno pojasnil eden od policajev. »Oh, ja. Veste, um, prvič sva sama doma, midva z bratom, in sva pripravila zabavo. Nisva vedela, da je že tako pozno. Res mi je žal,« je rekel Matej karseda zbrano. »Ker se je to zgodilo prvič, vama ne bomo napisali kazni. Naj se to ne ponovi nikdar več. Ne razočarajta staršev, da vaju bodo še kdaj pustili sama doma,« je nadaljeval v še vedno prijaznem tonu. »Ja, seveda, imate prav. Bova v bodoče bolj obzirna do sosedov,« je še rekel Jaka, preden sta se obrnila in odšla. »Ja, bolj bom obziren. In sicer tako, da bom oba zadavil! Stari ljudje nimajo kaj početi in so ljubosumni na nas, pa nam skušajo uničiti vse, kar se da!« je jezno zaklel Matej in udaril s pestjo v razprto dlan. »No, daj, umiri se, saj ni bilo nič!« »Ja, seveda. Predstavljaj si, da bi hotela vstopiti! Vse bi nas zaprli in moji starši bi me obglavili. Pa vse ostale verjetno tudi. Naroči ostalim, naj bodo tišji!« je bil še vedno razburjen Matej. »Veš, da bom.« Matej si ni dovolil, da bi mu to pokvarilo zabavo in vrnil se je po stopnicah navzgor v sobo svojih staršev. »Kje si bil tako dolgo?« ga je vprašala Tjaša. »Nič, policija je prišla težit, da smo preglasni, vendar nič posebnega. Vse je že urejeno.« »Si prepričan, da se ne bodo vrnili?« je bil malce zaskrbljen Tilen. »Ne, ne bodo se. Sem naročil vsem spodaj, da morajo biti tišji in to in mislim, da me bodo ubogali. Saj si nihče ne želi policije v hiši,« je odvrnil Matej. Začuda so bili vsi popolnoma mirni, Matejeva novica ni nikogar pretresla. Pomislil je, da so morda tega vajeni ali da so preveč zadeti, da bi jih karkoli ganilo. »No, saj je vseeno. Gremo kaj počet, gremo plesat!« je predlagala Neja in skočila na noge. Kar tam se je zavrtela okrog svoje osi in začela plesati in prepevati. »Daj, no,« je rekla in stegnila roki proti Klemnu. Vstal je in se ji pridružil, sledili pa so jima tudi ostali. Matej se je čez nekaj časa spet naslonil na Tjašo in jo žačel poljubljati. »Imaš še?« je rekel, ko ga je občutek neverjetno dobre volje začel zapuščati. »Imate denar?« je bil Tilnov odgovor. Spogledali so se med sabo in znova začeli metati denar na kup. »Hm, očitno bo tole kar dober žur,« je sam zase zaključil Tilen, ko je že drugič pobasal denar v žep. Ko je vsak potegnil svojo drugo črtico in se jim je uspelo spraviti na noge, so se počasi pobrali iz sobe in se napotili v spodnje nadstropje. V sobi sta ostala samo še Matej in Tjaša. »Veš, da si imela prav? Res je dober filing,« je rekel Matej in jo pobožal po glavi. »Saj sem ti že prej rekla, da nikoli ne lažem,« se je nasmehnila v odgovor. Poljubila sta se in uživala drug v drugem. »Rada te imam,« je zašepetala. »Jaz pa tebe,« ji je šepnil nazaj. Legla sta na posteljo in se poljubljala. Tjaša je Mateju slekla majico in ga poljubljala po trebuhu.
»Ob tebi se počutim tako varno,« je še rekla, preden ji je znova zaprl usta s poljubom. Potem sta se poljubljala naprej, njuna oblačila pa so kmalu pristala na tleh. Spodaj se je zabava nadaljevala, vendar se nista menila za to.