Od RTM do WTF/XV
| ← Od RTM do WTF/XIV | Od RTM do WTF XV Asja Hrvatin |
Od RTM do WTF/XVI → |
| |||||||||||||||
XV.
[uredi]»Matej! Mateeej, zbudi se, prosim te!« ga je klicala. Nejevoljno je nekaj zagodrnjal in se obrnil na drugo stran. Sicer je slišal neke glasove, vendar se nanje ni zmogel odzvati. Zdaj ga je že pošteno tresla in vedno znova ponavljala njegovo ime. »MATEJ!« je že skoraj zatulila. Sunkovito je planil pokonci: »Kaj? Je vse v redu!?« »Ne, mislim, da ni. A se kaj čudno počutiš?« je rekla panično. Odkimal je in jo zaskrbljeno gledal. Ni je bil vajen take – vedno je bila tako obvladana, nikdar ni bila panična. Zdaj pa se je tresla in bila je bleda kot smrt. »A se ti dobro počutiš?« »Ne, a mogoče zgledam tako?!« je rekla histerično. »Hej, umiri se. Zakaj se vsa treseš? A ti je slabo?« Stisnil jo je k sebi in čutil njeno telo, kako se nemočno trese. »Tjaša, kaj ti je!?« Strah je izginil iz njenih oči, in ko je ponovno spregovorila, je imela že veliko manj histeričen glas. »Vem, kaj je. To sem videla enkrat pri Tilnu. Krizo mam, rabim šut, koko, karkoli!« Zgroženo jo je pogledal. »Kaj me samo gledaš? Naredi kaj! Sama nič ne morem! A imaš kaj trave ali karkoli?« »Ne, sori, nič nimam. Kako to misliš krizo? A prav krizo, krizo?« je rekel z višjim glasom kot navadno. »Ja ne, samo malo za hec se tresem, ker mi tako paše. Pa kaj se zdaj čudiš! Saj bi se prej ali slej zgodilo, ko preveč vsega sranja jemljemo. Daj mi kaj, Matej, prosim te! Ne bom zdržala!« Bruhnila je v jok. Dvignil jo je in s hitrimi koraki odnesel do hiše. Kje naj zdaj dobi drogo? Nikogar ne pozna, ne ve, kako se ravna s takimi rečmi, njegova punca pa se zvija na kavču od bolečin! »Evo, spij tole, mogoče bo pomagalo. Vsaj do Ljubljane,« je poskušal zveneti razumno in ji ponudil steklenico viskija, ki jo je našel v eni od omaric, za jeklenko s plinom. Hvaležno si jo je ponesla k ustom. Gledal jo je, kako ni niti trenila z očesom in izpraznila skoraj pol litra viskija. Odložila je steklenico na tla in se naslonila nazaj. Po petnajstih minutah tišine se je pijano nasmehnila in rekla: »Uf, še dobro, da si tole našel. Daj, naredi mi uslugo in…« Stavka ni mogla dokončati, saj jo je posilil smeh. Pogledal je okrog sebe, da bi videl, čemu se smeji, vendar bi ji prav tako lahko pokazal list belega papirja in bi se ji zdel le ta neznansko smešen. Po licih so ji tekle solze in med odmori, ki jih je koristila, da bi prišla do sape, je jecljala: »Oprosti, ampak tista banana tamle … Predstavljala sem si, da ima nekdo takega …« Ni si mogla pomagati in znova je bruhnila v krohot. Še sam se je nasmehnil, vendar je bil preveč zmeden, da bi dojel situacijo. »Pokliči mojega fotra in ga prosi, naj pride prej. Izmisli si kaj, da bo verjel, da mora priti prej. Aja, shranjen je pod ćale,« je rekla izmučeno, ko se ji je uspelo umiriti. »Bodi tiho torej. Dober dan, Jordan. Tukaj Matej. Ja, midva s Tjašo sva vam pozabila povedati, da moram biti do dvanajstih doma. Nič hudega, če malo zamudim, samo da pridem … Babica ima rojstni dan, ja … O, to bi bilo zelo lepo od vas. Aha, bova spakirala … Najlepša hvala, res. Adijo! Krenil je od doma, pokliče naju, ko bo skoraj tu. A lahko stojiš?« Poskusila je vstati, vendar ji je uspelo le to, da se je zamajala in butnila po tleh. »Dobro, ulezi se na kavč, bom še zate spakiral,« je zaključil. Odprl je najprej svojo potovalko in po hiši pobiral stvari, saj sta se v tem tednu s Tjašo precej razkomotila in je našel eno nogavico v dnevni sobi, drugo pa čez pol ure za pralnim strojem v kopalnici. Nato je v Tjašino torbo skrbno zložil še njene stvari in se skušal spomniti, če je imela s sabo še kaj. »Saj je okej, če bova kaj pozabila, bom prišla sama iskat,« mu je hvaležno rekla, ko je videla, kako brzi po hiši in skuša pravočasno vse urediti. Zdaj je že lahko stala na nogah in kar normalno hodila. »A si še zelo pijana?« je vprašal. »Ne, v bistvu ne. A boš sedel z mano na zadnjem zicu? Najbrž se me bo spet lotilo, pa rabim nekoga, da me pomiri.« Obljubil ji je, da bo to storil. »Kaj pa boš v Ljubljani? Naj pokličem Tilna?« »Sladek si, ampak je v redu, imam doma nekaj malega. Za čez dan bo dovolj.« Nato sta zapustila hišo in zaklenila za seboj. Sedla sta na pločnik, malo naprej od hiše in čakala. Vmes je Tjaša na hitro govorila z očetom, ki je sporočil, da pride čez deset minut. In ni lagal. Odprl jima je vrata in sedla sta na zadnji sedež. Tjaša je šepnila, da bo zanjo najbolje, če zaspi in je to tudi storila, naslonjena nanj. Sam si je nataknil slušalke in do doma poslušal glasbo.
»A maš kaj časa zame?« je rekel vesel glas, potem ko je zvonjenje telefona Mateja vrglo iz spanca. »O, Mel, ti si. Seveda ga imam. A še delaš? A, super. Pridem potem spet po tebe pred zdravstvenega, okej?« je bolj momljal kot govoril. To je bilo nekaj dni po tem, ko sta se s Tjašo vrnila domov. Očetu je šlo na bolje, lahko je že normalno jedel in zdaj zdaj naj bi se vrnil v službo. Tjaši je uspelo priti do doma, ne da bi kdo kaj opazil, in lepo se je zadela s koko. To mu je povedala v kratkem mejlu, ki mu ga je poslala, da ga ne bi skrbelo. Mel pa je bila z Boštjanom srečna in zaključevala je službo – tudi to je izvedel po mejlu. Nasploh so ga med počitnicami frendi zasipavali z mejli, da bi bil na tekočem. Poleg neštetih pohval njegove zabave je od sošolca Tima prejel razpored treningov za naslednje leto, od Neje pol ducata verižnih prijateljskih pisem, od Klemna in Boštjana poročilo o tem, kako je bilo na morju, od Mel pa še datum, kdaj bo ponovno imela popravni izpit iz matematike. Z Mel sta se zmenila, da si izmenjata novice med njunim standardnim sprehodom od zdravstvenega doma do glavne železniške. Čim je stopil z avtobusa, se mu je vrgla okrog vratu. »Skoraj nič se nisva videla, nazadnje ko sva se, pa ni bilo ravno prijetno,« je bila na robu solz in ga ni spustila. Le medlo se je spominjal prepira v Fanu in svojega sklepa, da se z Mel pogovori o njenem odnosu do Tjaše. Ni prišel iskat prepira, ampak poklepetat s prijateljico. »Kako to, da si že na glavni?« »Ja, s Smeško sem se zmenila, da me zamenja teh dvajset minut, da sem lahko prišla prej kot ti in te presenetila.« »Lepo od tebe. Pa od Smeške tudi; zahvali se ji, čeprav ne vem, kdo je to.« Zasmejala sta se in oba čutila olajšanje, ker je vse v redu med njima. »Kam bova šla? Vse me zanima, kaj se ti dogaja?« je čvekala. Pokazal je na spomenik Maistra na konju in stopničast podstavek. »Ja, dobro si se spomnil, kar tja se usediva.« Kar čez rdečo luč je stekla, tako je bila nestrpna. Sledil ji je. »Pazi malo, saj imava časa na pretek, no.« »Vem, ampak vseeno. Kako je bilo v Umagu? Imajo lepo hišo? Sta bila sama? Koliko časa?« je navalila. Zajel je sapo: »Super je bilo, odlično sva se imela. Vsak bi si moral enkrat na leto privoščiti en tak Umag. Ja, lepo in veliko hišo imajo, super za počitnice. In ja, normalno, da sva bila sama.« »Kaj sta pa počela vse dni? Vidim, da sonca ni manjkalo, ker si ful lepo zagorel.« »Haha, ja, veliko sva bila na plaži. Odbojko sva igrala, spala na plaži, običajne stvari pač.« Zamolčal ji je izkušnje s speedballom in krizo, ki jo je doživela Tjaša. »Matej, saj mi lahko poveš tudi preostanek zgodbe. To, kar si zdaj povedal, je zvenelo, kot da sem tvoja mama, ne pa najboljša frendica.« »Pa saj se res ni nič zgodilo, res. Te počitnice so precej dolgočasne.« Kar niti najmanj ni bilo res, pa vendar se ni želel o tem pogovarjati z Mel. »Matej, poznam te že sto let in vem, kdaj kaj prikrivaš. In zdaj mi nekaj prikrivaš. Če nočeš govoriti o tem, samo reci, pa bom nehala.« »Prav, nočem govoriti o tem,« je rekel naveličano. Poslala mu je presenečen pogled, vendar ni nadaljevala. Povedala mu je nekaj zabavnih zgodbic iz službe – kako so eno od zoprnih sester zanalašč zaklenili v stranišče, kako je nekdo prevrnil predalnike z zdravstvenimi kartoni in se je vse pomešalo, tako da so zdravniki ves dan pisali na listke; kako so jo zamenjali za srčno bolnico in je malo manjkalo, pa bi jo naročili za operacijo, in podobne nesporazume. Veliko je govorila o Smeški, punci, ki tam dela različne stvari, občasno pa tudi pomaga novincem. Po pripovedovanju se je zdela prijazno dekle. »Preden te spustim domov, bi še nekaj vprašala.« »Ti kar,« je rekel zamišljeno. Njeno vprašanje ga je v trenutku vrnilo na trdna tla. »A je Tjaša mogoče na drogi?« Vsako besedo je skrbno oblikovala, kot bi želela to vprašanje omiliti. Kot bi jo grlo bolelo zaradi tega, kar je govorila. »Saj tega ne sprašuješ resno, a ne?« »Čisto resno. Oprosti, Matej, ampak včeraj sem jo videla v mestu in ... Bleda je, shujšana; ne vem, če ti nisi opazil, drugi vsekakor smo. Pa še sam si mi rekel, da koko vleče.« »No, potem dopovej sebi in vsem drugim, da se motite, ker Tjaša nima nikakršne zveze z drogo. Saj ni narkomanka.« »Ja, ampak jaz grem vsak dan mimo Metelkove in vidim odvisnike, ki čakajo na svoj odmerek metadona. Ne pravim, da je Tjaša taka, vendar pa jim postaja podobna.« »Mel, neumnosti govoriš. Nehaj!« »Matej, skrbi me zanjo. Govorila sem z Boštjanom in oba misliva, da bi morala poiskati pomoč. Veš, lahko ti priskrbim …« »Zdaj pa že res utihni!« jo je grobo zavrnil. »Tjaša ne potrebuje pomoči, jaz pa tudi ne. Ko in če jo bova potrebovala, se bova že znašla. Vsekakor pa ne potrebujem ničesar od TEBE! Tjaša mi je povedala, kako grdo si jo gledala v Fanu in že ves čas, odkar sva skupaj, imaš nekaj proti njej. Pa tiste bedarije o tem, da ona govori okrog, da dilam. Res bi si lahko kaj boljšega izmislila! In ne glej me s tem skrušenim pogledom, ker dobro veš, da imam prav! Samo ljubosumna si, ker sem toliko časa s Tjašo in ker imam druge frende poleg tebe. Prej se tega nisem zavedal, zdaj pa mi je Tjaša odprla oči – mogoče bo bolje, da te ne vidim več, ker te imam DOVOLJ!« Na drugi strani ceste je zagledal svoj avtobus in stekel med avti. Toliko, da niso iz njega naredili palačinko. Niti ozrl se ni za Mel, ki je komaj zadrževala solze in osuplo strmela vanj. Hudo jo je prizadel, vendar se tega ni zavedal in je vso vožnjo čutil olajšanje, ker je mislil, da je ravnal pravilno.
Doma ga je čakalo kosilo in mamino sporočilo, da je peljala očeta na pregled, potem pa še na bazen, tako da bosta kar pozna. Poklical je Tjašo. »Čao, upam, da ne motim. O, super. Hotel sem samo reči, da si imela prav glede Mel. Danes je začela z nekakšnimi neumnostmi, da potrebujeva pomoč glede droge in ne vem kaj. Rekel sem ji, naj se izgubi nekam in naj se briga zase in upam, da bo to storila … Ja, lepo, da si vesela. Na kakšno zabavo greva? Joj, a res morava, tam nikogar ne poznam … Že, ampak … Dobro, če ti toliko pomeni, potem ni problema. Čez dva dni? A se lahko na glavni dobiva? Super … Čao!« Pravkar je sprejel povabilo na zabavo, na kateri bo poleg Tjaše poznal le še standardno družbo – Tilna, Tima, Jano in Tamaro. Zapoznela obletnica valete ali nekaj podobnega, samo da lahko vsak pripelje, kogar hoče. Potrebovali so izgovor za nov žur, domiselno, kaj? Jutri je imela Mel rok za popravni izpit. V mislih ji je zaželel srečo in stisnil pesti, spodbudnega sporočila – kot je bilo v navadi – pa ji le ni poslal, saj sta bila skregana. Sklenil je, da bo pustil, da mu sama sporoči. Pomirjeno in nič hudega sluteč se je zazibal v spanec.