Od RTM do WTF/II
| ← Od RTM do WTF/I | Od RTM do WTF II Asja Hrvatin |
Od RTM do WTF/III → |
| |||||||||||||
II.[uredi]
»Jutro!« »Kaj pa ti tako zgodaj pokonci?« se je čudila mama. »Ne vem, nisem mogel spati,« je odgovoril. Kar je bilo po svoje res. »Babica vaju pozdravlja,« je povedal, »pustila je nekaj peciva. Se mi zdi.« »Ja, saj ga je še, kar vzemi si ga malo.« Bil je zelo dobre volje, česar pa nista opazila. Tiho so jedli. Takšna je bila družina Kolšek – vedno vljudni drug do drugega, oblečeni kot iz škatlice, nikdar se niso prepirali … Mateju se je zdelo to po svoje v redu, vendar je vse pogosteje dobival občutek, da so si popolni tujci. Če bi ga na primer danes vprašali, katera je mamina najljubša barva in iz katere skodelice oče vsako jutro pije kavo, ne bi imel niti najmanjšega pojma. Sploh se niso zanimali drug za drugega bolj, kot je bilo potrebno. »Greš danes zvečer ven?« je vprašala mama. Tako, iz vljudnosti. »Ja, mislil sem iti v Kolosej pogledat kakšen dober film. Če ne bo nič pametnega, grem pa na biljard.« »V redu, ne bodi prepozen.« S tem se je njihov pogovor zaključil. Odšel je v sobo in sedel za računalnik. Kot vedno je bilo na MSN-ju polno ljudi, zato se je lahko zaklepetal in zabil čas. Vprašal je Mel, kaj mu ima za povedati glede službe, pa je rekla, da mu bo jutri razložila. Vprašal je Tima, kdaj se dobijo v četrtek za zadnji trening, pa ni vedel. Kot vedno, kadar je sedel za računalnik, so minile dolge štiri ure, preden se je odločil početi kaj drugega. Odhitel je v kuhinjo in si v mikrovalovki pogrel kosilo. Počasi ga je pojedel, nato pa se je oprhal in začel premišljevati o tem, kaj naj obleče. Tjaša je bila vedno lepo oblečena in urejena, tako da ni vedel, kaj bi bilo dovolj dobro zanjo. Ko je že skoraj obupal, se je spomnil, da je pred kratkim kupil nove kavbojke, ki jih ni še nikoli oblekel. Zraven je oblekel črno majico in črno srajco s kratkimi rokavi in belo kitajsko pismenko. Preden bi si premislil, je zapustil stanovanje in odšel proti avtobusni postaji. Mel mu je poslala spodbuden sms: Vso sreco, mon ami. Takoj se je bolje počutil – živčnost ga je počasi minevala in med čakanjem na avtobus se mu je celo uspelo sprostiti. Od doma je šel prezgodaj, vendar je vedno rad prišel prej. Ob pol sedmih se je pripeljal pred Kolosej in se odpravil naravnost pred vhod velike zgradbe. Sedel je na stopnice, ob kraj, in si prižgal čik. Mimo sta šli Nina in Neja, sošolki, in se mu režali: »Te je punca pustila čakat, a?« To je bila Nina. V odgovor se je samo zasmejal. Dobro ju je poznal in je vedel, da ne moreta brez tega, da se malo ponorčujeta. Čez dobrih deset minut jo je zagledal: izstopila je iz avta, se za hip obrnila nazaj in nekaj rekla, potem pa se je napotila v njegovi smeri. Pomahala mu je. Bila je kot porcelanasta lutka, s popolno naličenim obrazom in razpuščenimi lasmi, ki jih je mršil veter. Bila je tudi lepo oblečena, v roza minikrilo in ujemajoči se majico in jopico. Nič manj tudi ne bi smel pričakovati od nje. Prišla je do njega. »Hej, upam, da nisi dolgo čakal?« Poljubila ga je na lice, si popravila torbico in ga pričakujoče gledala. Vstal je. »Kaj bi torej rada gledala?« »Ti izberi. Se dobiva pri stojnici z bonboni, prav?« je predlagala. »Seveda,« je pokimal. Odpravila sta se skozi vrata in zavila vsak v svojo smer – Tjaša proti stranišču, Matej pa proti dolgi vrsti, ki se je vila pred blagajnami. Veselo si je žvižgal in premišljeval o njej. Kupil je karti za eno izmed hollywoodskih akcijskih komedij, za katero so vsi govorili, da je zabavna. Upal je, da ji bo všeč. Ker ni vedel, kakšne bonbone ima rada, je vzel različne. Ko je plačeval, ga je nekdo potrepljal po rami. Obrnil se je in zagledal Tjašo. »Hvala ti,« je rekla nasmejano. Odpravila sta se proti dvorani in sedla. »Kam greš na morje?« je začel pogovor. »Verjetno v Španijo ali Grčijo, vsako leto gremo tja.« »Jaz pa ne grem nikamor, doma bom.« »Vse poletje?!« se je zgrozila. »Ja,« je dejal zamišljeno, »takšno družino imam. Nikoli ne gremo nikamor skupaj.« »Potem te bom pa jaz za en teden ugrabila, da boš šel z mano v našo vikendico.« Zasmejala se je in olajšano se ji je pridružil. Če bi ga vzela s sabo na morje, ji sigurno ni mogel biti zoprn. »Film je bil kar okej,« je rekla, ko sta prišla iz dvorane. »A si resna? Če ne bi bilo tebe, bi mi bilo žal, da sem dal denar,« je rekel in mislil resno. »Hvala ti.« Prijetno ga je presenetila. Mislil je, da jo bo ogromno stvari motilo, da bo zahtevna, vendar se je obnašala povsem naravno. »Kaj bova zdaj počela?« ga je pogledala. »Mislil sem, da bi šla v Areno na biljard. A znaš?« »Obvladam.« Zasmejala sta se, prečkala cesto in se odpravila proti Areni. Tam je plačal za dve uri in poiskal mizo čisto v kotu, ob oknu in usnjenem kavču. »Nama grem po pijačo,« se je ponudila. Zavila je proti šanku. Kar dolgo je ni bilo, nazadnje pa se je le vrnila z dvema kozarcema limonade, ki ju je položila na polico ob oknu. Prinesel jima je palice in krogle, potem pa jih še zložil. »Sem lahko prva?« je rekla in zamežikala. »Veš da.« Udarila je krogle in jih odlično razbila. »O, nisi lagala, ko si rekla, da obvladaš,« je komentiral prvo igro, ko je malo manjkalo, pa bi ga premagala. »Jaz nikoli ne lažem,« je rekla in zvenela iskreno. Pa tudi če ni bila, ji je v tem trenutku verjel. Tudi drugo igro je zmagal Matej in začel resnično dvomiti o njenih sposobnostih (to ji ni pozabil povedati in si tako prislužil en užaljen in dva jezna pogleda. »Samo počakaj,« je rekla na pol resno), potem pa ga je v tretji igri povsem potolkla. »A raje nehava, preden ti naredim sramoto?« je vprašala v šali. Pogledal je na uro. »Kdaj pa moraš biti doma?« »Ob polnoči.« »U, potem pa imava čas še za eno igro, da se ti maščujem.« »Samo da ne boš potem jokal,« se je zasmejala. Preden sta začela zadnjo igro, je še enkrat zavila na stranišče, nato pa je Matej samo nemočno gledal, kako je krogle vztrajno pošiljala naravnost v luknje. Ko ga je premagala, se je naslonila na mizo, prekrižala roke in ga zmagoslavno pogledala. »Kako si sladka.« Zasmejala sta se, potem pa se spontano začela poljubljati. Žarnica nad mizo je nehala svetiti, kar je pomenilo, da morata zaključiti igranje. Ni pa pomenilo, da bi morala zaključiti poljubljanje. Čez nekaj minut se je odmaknila in predlagala odhod. Nad tem ni bil nobeden od njiju navdušen, vendar sta vedela, da ima prav. Med sprehodom do postaje sta se pogovarjala o načrtih za poletje. »Tudi jaz ne bom delala. Smilijo se mi tisti, ki morajo delati.« Pomislil je na Mel in da bi moral kaj reči, vendar je bil raje tiho. »Pa žuri za rojstni dan bodo, pa v Fana moramo spet kaj it …« je na glas razmišljala. Avtobus je pripeljal. »Kje boš izstopil?« je vprašala. »Tam kot ti.« Peljala sta se v tišini, zatopljena vsak v svoje misli. Bila je prijetna tišina. Prijel jo je za roko. Vprašal jo je, ali jo lahko pospremi do vrat. »Si pa smešen! Veš da lahko!« je odvrnila in se presenečeno zasmejala. Pomislil je, da ni bila vajena tolikšne vljudnosti. Izstopila sta, hodila proti njenemu domu in se pogovarjala o nepomembnih stvareh. Ko sta šla mimo ene izmed redkih uličnih svetilk, jo je pogledal, in videl, da ji iz nosa polzijo majhne kaplje krvi. »Tjaša, a je vse v redu? Mislim, kri ti teče iz nosa?« jo je vprašal nekoliko zaskrbljeno. »Ah, sem vajena.« »Pa ne bi šla k zdravniku glede tega?« je butasto vprašal. »Ne. Poslali bi kri na preiskavo in …« Vzela je robček iz torbice, si ga položila na nos in ga močno stisnila. Stavka ni dokončala. »Se bojiš, da si bolna? Mogoče si samo živčna.« Zmedeno ga je gledala – kot da ne bi bila prepričana, ali se šali ali res ne ve. Brez besed je strmela vanj. »Kaj je, Tjaša?« je bil zmeden. »Sam veš, kakšni smo na žurih. Zate vem, da nisi prišel dlje od speeda in prav je tako, ampak v moji družbi …« mu je končno deloma razjasnila sliko. Spustila je robec z nosa in zadovoljno ugotovila, da se je kri ustavila. Še enkrat si je nežno in z vajeno kretnjo obrisala nos. »A zdaj pride trenutek, ko mi boš rekla, da si na drogi?« je rekel zmedeno, razočarano, žalostno in vznemirjeno obenem. Kot luči na semaforju so se v njem menjala občutja: dobro, slabo, grozljivo, zanimivo … »Ne, a si zmešan? Samo malo koke povlečem včasih, to je vse.« Gledal jo je. »A je dober filing?« se ni mogel zadržati. Zasmejala se je. »Veš … Ja, neverjetno dober je.« Prispela sta do vhodnih vrat njene hiše. »Tjaša, ne bom ti rekel, da nehaj ali kaj podobnega, ker vem, da je filing predober. Rekel ti pa bom, da se pazi. Boš?« je skušal biti razumevajoč. »Bom,« je tudi tokrat iskreno rekla. Vedel je, da mu ne laže in ji zaupal. »Saj bi te povabila noter, ampak so moji doma. Se bova še videla?« je rekla veliko bolj veselo.
»Veš da. Super sem se imel. Se bova zmenila jutri v šoli,« je odvrnil. Sklonil se je k njej in jo poljubil. Potem se je poln čustev in misli, ki so mu rojile po glavi, odpravil na dolgo pot proti domu.