Od RTM do WTF/III
| ← Od RTM do WTF/II | Od RTM do WTF III Asja Hrvatin |
Od RTM do WTF/IV → |
| |||||||||||||||
III.
[uredi]»Salut! Comment ça va?« ga je čez dvajset minut od zadaj objela Mel. Spet njena francoščina. »V redu sem, pa ti?« »Je suis tres bien, merci,« je skoraj zapela. »Vidim, da res,« je komentiral. Ona pa se kar ni mogla ustaviti, skoraj poplesovala je že. »No, kako je s službo?« ji je dal povod za ploho besed, ki je sledila. »Na netu sem čisto po naključju našla oglas iz zdravstvenega doma! Potrebujejo nekoga, da bo zlagal zdravstvene kartone in druge dokumente po abecedi. Plača je odlična, pa samo štiri ure na dan bi delala. In kar je še boljše, po pouku imam razgovor! Upam, da me bodo vzeli!« Malce zasopla je bila, ko je utihnila. »Mislil sem, da sovražiš delo v pisarni!« »Saj ga, ampak plača je res dobra! Pa še skrivaj bom lahko pogledala v kakšno kartoteko,« se je pošalila. »Ja, če je tebi všeč, potem je kul. Po pouku torej greva?« Prikimala je in se zagnala v dolgo predavanje o tem, kaj vse si bo kupila z denarjem in da bo dobila uniformo in kako bo lahko šla potem z njimi ven brez skrbi. Kako navdušena je bila – on pa jo je poslušal le na pol, mislil je na včerajšnji zmenek s Tjašo. »No, a boš kar tiho? Kako je bilo na zmenku s Tjašo?« je rekla, potem ko je glede službe povedala že vse, česar se je lahko spomnila. »Super je bilo, res. Čisto drugačna je, ko jo bolje spoznaš. Odlično igra biljard in zelo dobro se poljublja,« je rekel dobre volje. »Krasno! Ampak to še ni vse, ane?« Zmedeno jo je pogledal: »Seveda je.« »Če nočeš povedat, samo reci, lagat pa ni treba,« ga je opomnila. »No … Gre za to, da … Ona… Vlekla je koko,« je komaj spravil iz sebe. Ko je to rekel na glas, se je počutil mnogo lažjega in boljše volje. »Kri ji je tekla iz nosa, ampak je rekla, da bo pazila nase in da je dober filing,« je izjecljal, ne da bi še sam razumel povedano. Mel pa je. »Ja, glej, sam veš, kako je … Veš, da ima prav, da je dober filing, sej si probal speed in ikse. In že takrat sem ti povedala, da mi to ni všeč. Brezveze bi bilo, da jo prepričuješ, naj neha, ker te ne bo poslušala. Samo pazi, da ne bo preveč zabredla, pa da te ne bo povlekla za sabo. Obljubi mi, da ne boš začel z drogo.« To je povedala preprosto, vendar iz srca. »Obljubim.« Gledala ga je. »Ne bova zdaj slabe volje, povej mi vse, kar se je zgodilo.« Še dobro, da se je pouk začel šele ob enajstih in ji je lahko obnovil vse. Mel je že od nekdaj znala dobro poslušati. Ob pravem trenutku se je zasmejala, namuznila, zavzdihnila ali zajela sapo. »Zdi se mi, da sta se dobro ujela in lepo mela,« je rekla, ko je bil nekaj časa tiho. »Pridi, rada bi govorila še z ostalimi pred začetkom pouka!« je zatežila. Poslušno je vstal in se odpravil za njo. Čas, ki sta ga potrebovala do učilnice v drugem nadstropju, v kateri so imeli pouk, je minil kot blisk. V razredu sta se ločila. Z vseh strani so se slišali vzkliki. »Je tista, ki si jo včeraj čakal, prišla?« »Trening odpade, trener je rekel, da nima smisla!« »Kako je bilo na Tjašinem žuru?« »Se bomo še kaj videli, preden gremo na morje?« Komaj mu je uspelo vsem odgovoriti. Začel se je pogovarjati s Klemnom in ga prosil, naj mu zapeče glasbo na CD. Kmalu je prišla razredničarka in morali so utihniti. »Dober dan.« »Daaaan!« so zatulili v en glas. »Ker ste bili tako pridni, ne bo dolgo trajalo! Samo urnike popravnih izpitov moram razdeliti, potem pa ste prosti!« jih je razveselila. »Abramović Karmen, Božič Klemen, Škerl Melisa in Žorž Ivan.« Vsak posebej je prišel do katedra po svoj datum, uro in učilnico. Matej jih je sočutno pogledal. Mel ni uspelo popraviti matematike, prav tako ne Klemnu in Ivanu, Karmen pa je imela probleme s fiziko. Z Mel sta bila zmenjena, da ji pomaga. Do izpita je imela še okrog dva tedna časa. »Zdaj ste prosti,« je zaključila razredničarka. Bliskovito hitro so vstali in se prežarčili na drugo stran učilnice, skozi vrata. Na hodniku se je Matej zaletel v Tjašo. »Ups, sori.« Zardela je. »Kaj bova midva? Se bova še kaj dobila?« je rekel hitro, preden bi se mu izmuznila. Nasmehnila se je. »Zdaj ti ne morem povedat, ne vem še, kdaj imam čas. Pokliči me!« je odvrnila in mu po hitrem postopku izginila izpred oči. Dohitel je Mel: »Kdaj si zmenjena v zdravstvenem domu?« »Čez eno uro.« »Mogoče bi bilo dobro, če bi šla že zdaj tja.« Samo prikimala je. »Tjaša je rekla, da jo lahko pokličem,« je skušal spremeniti temo, vendar je videl, da je živčna, in odnehal. »Kaj, če ne naredim popravca?« je rekla po nekaj minutah hoje v tišini. »Kaj pa govoriš …« je začel, toda utihnil, ko ga je srepo pogledala. »No, vedno imaš še drugi rok in do takrat imaš še dovolj časa!« jo je miril. Prikimala je in se nasmehnila. Res ni bila človek, ki bi bil dolgo slabe volje, tega enostavno ni znala. Do zdravstvenega doma sta prišla skoraj točno. »Veš, kam moraš iti?« je za vsak slučaj preveril. Stopila sta do ene izmed sester, ki ju je napotila v pravo smer. Matej ni nikoli maral bolnišnic. Ni prenesel vonja po razkužilih; zdravniki (celo tisti najbolj prijazni) pa so ga spominjali na nekakšne vojake, vse enako oblečene. Vse to je povedal Mel z namenom, da bi ji odvrnil misli od bližajočega se razgovora, in nervozno se je zasmejala. »Bodi mirna in bodi to, kar si, že zaradi tega te bodo vzeli,« ji je vlival pogum. Prišla sta do pisarne, potrkala je. »Naprej!« se je zaslišalo od znotraj. Z očmi ji je sledil, ko je vstopila v pisarno in se prepustil čakanju. Dolgo je ni bilo; Mateju pa je bilo tako dolgčas, da je z mislimi skušal premakniti majhno packo na stropu. Čez nekaj časa je prišla ven, vsa nasmejana. »Mel, no, skoraj bi mi uspelo premakniti packo, če me ne bi zmotila,« jo je pokaral. »Se globoko opravičujem.« Zasmejala sta se. »Kako je torej šlo? Si dobila službo?« »Ja, gospa mi je povedala vse, kar moram vedeti, in bila je zelo prijazna. Zvečer izvem.« »Meni se to sliši, kot da so te že sprejeli,« je bil optimističen. »Hvala, ker si šel z mano. Greva na sladoled?« je bila polna zanosa. Še vse popoldne sta se pogovarjala in sedela na soncu na Prešernovem spomeniku. Okrog šestih sta ugotovila, da sta zapravila skoraj ves dan. »Matej, a prideš k nam na večerjo?« ga je povabila. Ker je bila njena mama odlična kuharica, ker so imeli domačno stanovanje in ker so se ga vedno tako razveselili, je privolil. Med smehom sta prišla do bloka, v katerem je živela. Hitro sta šla po stopnicah in vstopila. »Mami, a lahko Matej večerja pri nas?« se je že na vratih drla Mel. »Seveda, veš, da smo ga vedno veseli,« je prijazno odgovorila. Kot klopa sta se nanj prilepila Melina mlajša brat in sestra, Jaka in Kaja, dvojčka. Objela sta mu noge. »A boš sedel zraven mene?« »Pa mene?« sta se zagrebla. V naslednje pol ure, kolikor je Melina mama potrebovala za pripravo večerje, je Matej v rokah držal plišastega zajca Uhca, barbiko Amando, lokomotivo in Action mana. Z Mel sta komaj zadrževala smeh, ko je Kaja z vso resnostjo razlagala o ogromnem sladoledu, ki ga je nameravala narediti iz ostankov večerje. »Večerja!« se je zaslišalo iz kuhinje. Sedli so za mizo in jedli. »Matej, povej, kaj je novega?« ga je pobaral gospod Škerl. »Nič, počitnice so in vsi smo to vzeli zelo resno,« se je zasmejal. »Greste letos kam na morje?« »Prej bodo krožniki leteli, kot da bomo šli mi kam skupaj.« Vsi so se zasmejali. Med prijetnim pogovorom so povečerjali. »Matej, tvojih staršev ne skrbi, ko te cel dan ni?« se je pozanimala gospa Škerl. »Bodite brez skrbi, da ne.« Zazvonil je Melin telefon. Otrpnila je, potem pa vstala in se oglasila. »Prosim?« je vprašala nekoliko živčno. »Oh, seveda, ni problema.« Nasmejana je odložila slušalko. »S'il vous plaît, zdaj sem uradno zaposlena v zdravstvenem domu!« je ponosno oznanila in se vrgla Mateju okrog vratu. »Kdaj začneš?« »Naslednji teden! Delam od devetih do enih. Plačo dobim konec meseca!« Sijala je od veselja, vsi ostali pa tudi, ker so bili ponosni nanjo. »Mel, čestitam za službo,« je dejal Matej, ko je odhajal, »se vidiva jutri.« Za sabo je zaprl vrata in se podal v noč. Ura je bila deset, torej še ni bilo prepozno, da pokliče Tjašo. »Hej, Tjaša, bi se dobila z mano jutri pred poukom v parku?« je vprašal poln upanja namesto pozdrava. »Super, se vidiva.«
Dobre volje se je odpravil domov, naravnost v posteljo.