Od RTM do WTF/I

Od RTM do WTF I Asja Hrvatin

Od RTM do WTF/II →

Spisano:	Vika Planinšek
Izdano:	(COBISS)
Viri:	avtoričina skripta
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Matej je sedel na klopci v parku. Tam je bil že kar nekaj časa in se grel v popoldanskem soncu – seveda je spet zamujala. Ravno ko je začel iz žepa vleči telefon, da bi jo poklical, je pritekla, vsa zadihana, in se sesedla na klop poleg njega. Medtem ko je kratko in plitvo dihala in skušala priti do sape, jo je opazoval. Že celo večnost sta bila najboljša prijatelja – on in Melisa. Že sam pogled nanjo ga je spravil v dobro voljo. Bila je lepa, na nekakšen odštekan, poseben način. Bila je samosvoja, odločna in drugačna od vseh drugih punc, ki jih je poznal. Opazoval je njene poslikane kavbojke in majico, raztrgano z žiletko. Okrog vratu je imela ogrlico z obeskom za srečo, ki ji jo je podaril za rojstni dan štiri leta nazaj. Nikoli je ni snela. Obleke si je izdelovala sama ali pa jih je uredila po svoje in bila zaradi tega pisano oblečena, pogosto pa tudi tarča opravljanja. Enostavno ji ni bilo mar za tuje mnenje.

Spoznala sta se v četrtem razredu, ko se je Matej z družino iz Celja preselil na obrobje Ljubljane. Ker je bil v šoli nov, so se vsi bali prvi pristopiti k njemu, zato je bil večino časa sam. Nekega dne se je Mel (tako so jo klicali vsi, odkar je znala govoriti) opogumila in prišla s svojo malico k njemu. Zapletla sta se v pogovor. Spomnil se je prvih besed, ki mu jih je rekla: »A veš, da si čuden?« To ga je zmedlo, zato se je začela smejati in dodala: »Ampak ne skrbi, saj smo vsi ostali tudi, tako da se boš odlično vključil.« Skupaj sta se zasmejala in postala neločljiva. »Matej, salut!« je veselo rekla, ko je prišla do sape. Matej je bil od nekdaj Melin poskusni zajček za nove francoske besede, ki se jih je naučila. Oboževala je francoščino. Pravzaprav se je kar naprej navduševala nad čim. »Živjo,« je nasmejan odzdravil. »Oprosti, ker sem zamudila, ampak sem morala še pomiti posodo in peljati Kiksa na sprehod. Ne bom več zamujala, obljubim,« je rekla skrušeno. Oba sta se zasmejala, saj sta vedela, da to ni res. Mel je vedno zamujala in počela vse v zadnjem trenutku. V tem sta si bila popolnoma nasprotna – Matej je raje prišel pol ure prej in sameval, kot da bi drugi čakali njega. »A greva na pijačo?« je ponudil. »Hm, veš da. Tja, kamor vedno, a ne?« je odvrnila in se zasmejala. Že polovico življenja sta zahajala v majhen lokal v stari Ljubljani in začela sta resno premišljevati o tem, da bi prosila za poseben popust za stalne stranke. Po vročem soncu sta se odpravila iz parka. »No, kaj si počela danes?« »Nič, po spletu sem gledala in iskala primerno službo.« »Še vedno nameravaš delat med poletjem?« je zavil z očmi. Za šalo ga je jezno pogledala in rekla: »Tebi starci vse plačajo, pa žepnino dobivaš … Jaz pa ne.« To je dobro vedel. Matejeva družina ni bila ravno bogata, ampak starši so Mateju dajali denar za izhode zvečer, za kino in pijačo, poleg tega pa je dobival še žepnino. Melinim staršem se je zdelo neumno, da bi ji dajali več denarja, kot ga potrebuje – to je za hrano in obleke – in menili so, da si ga lahko sama prisluži. Zato tudi ni veliko hodila ven, medtem ko je bil Matej na vseh žurih glavni. »Saj vem,« se je branil, »saj veš, da vem. Lahko grem s tabo na razgovor, če boš kaj našla.« »Ja, ej to bi mi ful pomagal. Sem doma že vse vprašala, pa noben nima časa.« »Zmenjeno,« je odvrnil in spremenil temo pogovora. »Kako kaj Boštjan?« Rahlo je zardela in se zasanjano nasmehnila. V Boštjana, njunega sošolca, je bila zaljubljena že leto dni, vendar mu tega ni upala povedati. »Nehi! Dobr veš, kako je,« je izdavila med smehom. »Zakaj nočeš kdaj z nami ven?« »Saj bi šla, pa veš, da nimam nikol keša. Pa sploh ne pomisli, da bi rekel, da mi ga lahko posodiš, ker dobro veš, kaj mislim o tem,« je rekla in malo povzdignila glas. Nikoli si ni izposojala denarja, saj ni marala biti odvisna od drugih ali biti dolžna. Vedno se je nekako znašla, da je imela ravno dovolj denarja, ko ga je potrebovala. Matej pa se je rad zanašal na vse po vrsti: od avtobusov, na katere ni smel zamuditi, če je hotel priti pravočasno v šolo, do staršev, ki so mu plačevali naročnino, da se je lahko pogovarjal po telefonu. »Sploh nisem mislil nič podobnega. Pa ne bodi kot limona.« »Kul. Saj zato pa hočem delati, da bom zaslužila nekaj denarja.« Nekaj časa sta bila oba tiho, iznenada pa mu je vrnila vprašanje: »Kako je bilo na Tjašinem žuru za rojstni dan?« Zasmejal se je, ker je vedel, da je to vprašala iz vljudnosti. Mel in Tjaša se nista marali. Tjaša je kritizirala Mel zaradi njenih oblačil in tega, da v šoli ni blestela; Mel pa je za Tjašo menila, da je preveč izumetničena. Vendar je vedela, da mu je Tjaša všeč, zato ni nikoli nič rekla. »Hm, te zanima, a? Nič posebnega ni bilo. Ves večer smo bili zadeti in smo plesali. A ja, pa ven sem jo povabil,« je rekel skoraj ponosno. »Nekdo je priskrbel ikse in smo celo noč plesali. Proti jutru je prišla Tjaša do mene in vprašal sem jo, če bi šla z mano ven. Rekla je, da lahko …« je nadaljeval, vendar ga je prekinila in sama dokončala stavek: »… če ti izbereš dan in uro.« To je Tjaša odgovorila vedno in vsakomur, ki ji je bil všeč. Po tem je postajala počasi že znana. Zasmejal se je, Mel pa ga je posnemala. Prišla sta do kavarne in se usedla na njuno stalno mesto ob oknu. Vedno, kadar sta vstopila, je bilo to mesto prazno – kot zanalašč. Naročila sta: Matej kavo s smetano, ona pa deci soka, deci vode. Natakar Jošt se je nekaj minut pomudil pri njuni mizi in se pogovarjal z njima. Matej je pogledal na uro in se zdrznil. Kadar sta se dobila z Mel, je čas vedno tako hitro mineval. »Domov moram, babica je na obisku in bo naredila večerjo. Greš zraven?« jo je povabil. Odkimala je in rekla, da ga pokliče, ko najde kaj za službo. Mateju se je zdela res žalostna. Ni marala, da jo drugi pomilujejo in glede tega jo je popolnoma razumel, ker je bil sam isti. Korakal je po pločniku proti domu in brcal kamenčke na cesti. Veselil se je tega, da gre jutri ven s Tjašo. Kot bi mu brala misli, mu je poslala sporočilo: Komaj cakam jutri. Bile so le tri besede, vendar so mu ogromno pomenile. Ravno zato mu je vožnja z avtobusom minila kot blisk. Vse je bilo dobro – jutri gre na zmenek s Tjašo, kmalu bodo počitnice, pa še Mel si bo našla službo.

Še vedno dobre volje je vstopil v hišo in sedel za mizo. Babica ga je takoj vprašala, kako mu gre v šoli. Cenil je to, da jo je skrbelo zanj, in veselo sta se pogovarjala, dokler ni pojedel njenega odličnega riževega narastka. »Pozdravi starša, ko prideta domov,« je rekla, preden je zaloputnila vrata za seboj. Spet je bil sam, kot skoraj vsak dan, saj sta starša vedno dolgo delala. Kasneje, ko je bil že v postelji in je nameraval zaspati, mu je Mel poslala mejl. Računalnik je imel vedno prižgan in nastavil si je posebno opozorilo za prejeto pošto. Preveril je, kaj mu je poslala: Mislim, da bo nekaj s sluzbo. Se dobiva u pondelk, da ti razlozim. Odgovoril ji je: Valda, u pondelk ob osmih, v parku za solo. Nato je pomirjen zaspal.