O prekarnem položaju in njegovi komercializaciji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čebela, zdravilo proti raku O prekarnem položaju in njegovi komercializaciji
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Segedinski golaž
Spisano: 28. junija 1930
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Upam, da se mojemu peresu ni bati tiskovnih zaporov in popravkov in glob in preklicev, ako označuje položaj beračev kot jako prekaren.

Ne rečem, ako bi bili berači banka. Banki kajpada bi očitek prekarnega položaja živo segal v čast, dobro ime, družabni ugled in pridobitni kredit in bi bil potem tiskovni položaj za prizadeto pero jako prekaren z ozirom na razne paragrafe in ričete.

Berači pa, kakor rečeno, niso banka. Niti ne bi bilo častno za berače, če bi bili banka. Nego stanovski njih ugled naravnost zahteva, da niso banka in da so v prekarnem položaju. V takem pa so sedaj, in to v zelo obilni meri.

Kajti je nedavno sklenila mestna občina Ljubljana, kratko rečeno MOL, in smo brali to reč v novinah, da bo z ličnimi tablicami trdo in neizprosno, kakor mož jeklen, do korenine zatrla beraško nadlego. Brali smo v novinah, samo deset dinarjev da bo stalo na mesec vsakogar, in kdorkoli in doklerkoli jih boš redno plačeval pri MOLovi blagajni, boš dobil tako tablico, na njej bo beračenje prepovedano z najstrožjimi črkami. In si boš nabil bridko tablico na duri, da jo bodo berači videli. Videli jo bodo in mislim, da bo učinkovala katastrofalno. Mislim, nekateri, ki jo bodo videli, se bodo kar sesedli in bodo izdihnili to ali ono; nekateri bodo jadni oslepeli od grozovitega pogleda na tablico. Nekatere pa bo spričo tablice srečala milost, skesali se bodo in poboljšali, pustili bodo beraški stan in bodo spokorno postali banka.

Lične tablice pomenijo smrt beraškemu stanu. Njih načrt je že v delu in ga snuje mojstrska roka znanega domačega umetnika.

Stanujem v petem nadstropju. Peto nadstropje je za dve nadstropje višje kakor tretje, kjer smo stanovali poprej. Preselili smo se v peto nadstropje zaradi čvrstega zraka, ki veje v višinah; a je čvrsti gorski zrak tudi cenejši nego oni v nižinah. Le čevlje moraš imeti podkovane in pljuča tudi.

Beračem vobče ni dosti za čvrsti zrak; nekaj časa ni bilo nobenega v peto nadstropje. Zlasti smo pogrešali staro, jako ugledno leseno nogo. Tretjemu nadstropju je še bila kos: vsak petek je skromno pozvonila, potem se je usedla na stopnico; za dinar se je zahvalila z očenašem, za kompletno kosilo z rožnim vencem. To molitev sedaj močno pogrešamo med svojimi dohodki za oni svet in nam je jako žal lesene noge. Drugih nismo posebno pogrešali.

Zadnji čas pa se je stan beračev nenadno pomladil in pomnožil. Mlajši člani tega stanu se ne strašijo gorske višine, nego nam hodijo zvonit v nepričakovano častnem številu. Namreč je nad petim nadstropjem podstrešje z raznimi prilikami in so mi jeseni ukradli iz podstrešja zimsko suknjo, kar sem takoj ovadil pristojnemu očesu postave. In je oko postave jako hvalevredno ukrenilo, da je bila sledeča zima manj huda in sem jo lahko prebil brez suknje.

Pred enim mesecem pa so mi ukradli dežnik — štirje smo imeli enega. Zdaj nas ima vseh šest enega, toda je ženski. Dežnika nisem ovadil očesu postave. Žena je svetovala, da rajši ne. Kajti je dejala, da bi se lahko zgodilo in bi naklonjeno oko postave z ozirom na ukradeni dežnik kratkomalo odpravilo dež, dež pa, je dejala žena, da potrebuje za parcelo na Mirju in za špinačo na parceli.

Preudarila in ukrenila sva pa drugače. Namreč: prepovedala sva si odslej sleherno beračenje. Kratko in malo: prepovedala! Napisal sem list in sem ga nabil zunaj na duri: »Sleherno beračenje čim najstrožje prepovedano!«

Brez pardona, nepreklicno in brez izjeme!

Resnici na ljubo moram priznati, da ta prepoved ni rodila zaželenega uspeha. Število beračev, ljubiteljev čvrstega gorskega zraka, se ni znižalo prav nič, nasproti: od dne do dne narašča enako kakor promet tujcev, kar je zelo razveseljivo, kolikor se tiče prometa tujcev.

Pa mislim, da moja prepoved ni imela pričakovanega uspeha zato, ker je bila zgolj plod mojega peresa. Moje pero tudi ni MOL. In mislim, ko bo to prepoved izrekla MOL in bo napravljena po osnutku izpod mojstrske roke priznanega umetnika, takrat bo imela čisto drugačen uspeh.

In res je skrajni čas, da dobimo te in take tablice. Kajti je beraška nadlega že jako nadležna.

Eden je prihajal vsak dan in zvonil po vsej hiši. In če ni kuharica pri tisti priči vrgla kuhalnice iz rok in mu hitela odpirat in streč, je tiščal zvonilo, dokler ni prestrašena pritekla. In ako ni dobil, kar si je želel, ji je dajal jako gnusne in neprikladne priimke. Tako je počel po vseh nadstropjih. Dokler ni naletel na hišnega gospodarja in je tudi le-temu naklonil gnusne in neprikladne priimke. Pa je bil hišni gospodar hišni gospodar in je pozval hlapca z batino. Hlapec je batinal, hišni gospodar je zmerjal in ni bil zmerjanju nič manj kos nego oni, vso čast hišnemu gospodarju; in se je grdo zameril onemu — nič več se ni prikazal v hiši. Vsi drugi pa še prihajajo.

Mislim, da bo morebiti prav in previdno, ako bo MOL zraven vsake lične tablice postavila tudi še koga z batino: Kdor ne bi upošteval tablice, da bo upošteval batino!

In še to: Nekaterim beračem ne kaže, da bi hodili po stanovanjih, nego opravljajo svoj posel po ulicah in imajo svoje prostore. Vsak dan jih je več. Ne vem, ali bo beračenje prepovedano tudi tem?

Ulice so mestne — kdo bo vsak mesec plačeval onih deset dinarjev, če bo beračenje prepovedano po ulicah? Ali jih bo MOL sama plačevala, ali za vse ulice vkupe deset dinarjev ali za vsako ulico posebe, in bo dobila toliko ličnih tablic, kolikor ima ulic? In kam bo nabila tablice: ali pod ulične napise ali tja, kjer imajo poulični berači svoja stalna stajališča? Ali pa se bodo pouličnim beračem obesila okoli vratu ali pripele na suknjo?

Ta vprašanja so jako prekarna in sploh ne vem, ali ne bi bilo umestno, da bi se stvar komercializirala. Ne vem še, kako. Toda kadar je kaka reč prekarna, se vsikdar oglase tehtni glasovi za komercializacijo.

Morebiti s kako družbo z omejeno zavezo. Moj prijatelj, oficial Nace, je dejal, da pri družbah z o. z. navadno ni rizika izgube, ko družbe z o. z. navadno nič nimajo in ne morejo nič izgubiti. Nego da je pri družbah z o. z. navadno mogoč samo riziko dobička. Ta riziko pa, je dejal oficial Nace, se da že riskirati. Zato da so družbe z o. z. zelo priporočljive.

In bi potem lahko družba z o. z. kasirala one prispevke po deset dinarjev na mesec in bi bila to jako pridobitna in dobro uspevajoča družba.

In mi je sedajle v pero šinila misel: kaj, če bi to družbo z o. z. v roke vzeli gospodje berači sami?

(Jutro, 28. junija 1930)