Segedinski golaž

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O prekarnem položaju in njegovi komercializaciji Segedinski golaž
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Moj nos
Spisano: 3. maja 1931
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ni treba misliti, da nimam nikake besede pri hiši, nego jo imam kolikršnokoli in me upošteva tudi žena: za zgled me postavlja vzgoje potrebni deci, to tudi zaslužim, ker jem vse od kraja, ne izvzemši špinače.

Pa se je oni dan celo zgodilo, da me je vprašala pri obedu, ali imam kake želje.

Želja nimam dosti, vsako sveto leto če imam eno: z željami mi niso najboljše izkušnje. Pa sem dejal: »Preden umrem, segedinski golaž bi še enkrat rad videl na mizi.«

»O,« je vzdihnila moja žena in si otrla solzo, »zahtevaj moje srce, zahtevaj moje obisti, ne bom ti odrekla; le ne zahtevaj segedinskega golaža, ki ti ne morem z njim postreči in mi je duša žalostna za smrt.«

Bolela me je njena solza in sem dejal: »Ljuba žena, nikar tako!« S police sem vzel »Slovensko kuharico«, odprl sem jo in sem dejal: »Glej, za segedinski golaž ni treba ne srca ne obisti niti ne duše, žalostne za smrt! Ampak stoji zapisano tako, da vzemi dve žlici masti — saj dve žlici imamo, kajne, da ju imamo in mast tudi, in potem je treba še eno žlico nasekljane čebule, ta tretja žlica se bo, ako Bog da, tudi še našla, in je treba še polovico žlice paprike — polovičnih stvari, vem, da imamo več kakor celih ... «

»O,« me je pobožala žena, »nikar se ne trudi, vsega je dovolj, celih žlic in polovičnih! Toda ni kislega zelja! Kislega zelja pa je treba nič koliko, brez kislega zelja ni segedinskega golaža, laže bi bil segedinski golaž brez mesa nego brez zelja!«

Pa mi je razodela žena in ji je naglas pokalo srce: Na ljubljanskem trgu da je zelje mrknilo in ga ni več! Mogočni zeljarji, da so ga prodajali kilo za pol dinarja predrago. Pa se jim je od Boga postavljena gosposka postavila po robu in jim prepovedala v nebo vpijoče odiranje nebogljenega prebivalstva in sedaj ni zelja na trgu, mrknilo je, in nebogljeno prebivalstvo sedaj lahko jé mesto zelja ocvrte piščance! Ocvrti piščanci pa da se ne dajo uspešno porabiti v segedinskem golažu mesto zelja nikakor ne!

Stvar me je globoko dirnila. Vsako sveto leto enkrat imam željo, skromno željo, po zakonu dopustno in v mejah gospodarskih možnosti. Pa se mi niti ta želja ne izpolni, halament, zaradi pol dinarja, halament! Zdelo se mi je, da to ni lepo, in sem jadrno stopil na Aprovizacijo.

»Gospodje,« sem dejal, »oprostite, ako vas motim v tihožitju! Vsako sveto leto enkrat imam skromno željo, to pot sem zahrepenel po segedinskem golažu, po tistem z zeljem, toda glej, na trgu je zelje mrknilo in ga ni! Halament! Zakaj? Zato, ker ste ga prepovedali, češ predrago je za pol dinarja; nebogljeno prebivalstvo naj rajši jé ocvrte piščance! Halament, ocvrtih piščancev, je dejala žena, ne more dati v golaž mesto zelja? Ali ni res?«

Gospodje so odgovorili, naj se pomirim! In se je oglasil najstarejši gospod, modrost mu je sijala skozi črno obrobljena očala, dobrota mu je odsevala z zlatih zob.

»Mrknilo je zelje,« je dejal, »krvava je to istina! Toda skoraj bo zopet zažarelo v prerojenem svitu — kajti bomo zelje sami vzeli v roke!«

Segel sem mu v besedo in ga vprašal, kdaj ga bodo pričeli prodajati in kje? Žena da komaj čaka — na glas ji poka srce.

Odgovoril mi je s prizanesljivo vljudnostjo, da se ta hip že ozirajo po uradnih prostorih.

Začudil sem se, mar se bo odslej kislo zelje prodajalo v kancelijah!

Nasmehnil se mi je, da ne. Nego odsek za promet z zeljem, ta da bo potreboval kancelijo. Čim da bodo odseku zasigurani prostori, bo potom javnega razpisa nameščeno osebje za ta odsek sistematizirano: en inženir, en arhivar in ena strojepiska ...

»O,« sem se začudil, »in bodo zelje izdelovali kar na pisalnem stroju v uradnih prostorih in ga bo nemara narekoval gospod inženir?«

»Ne, ne,« je dejal stari gospod, »zelje bodo kupovali od ljubljanskih zeljarjev.«

»Pa bodo mogočni zeljarji hoteli in jim ga prodajali pol dinarja ceneje?«

»Ne in tudi ni treba! Poglavitno je, da ga bo odsek potem prodajal za pol dinarja ceneje.«

»In kdo bo plačeval izgubo pri zelju in odsek in uradne prostore in inženirja in arhivarja in strojepisko in sploh?«

»Ne bojte se,« se je smehljal stari gospod, »vse bo plačano iz davčnega denarja.«

»Stojte!« sem zavpil. »Vse prekličem, kar sem govoril in kar še bom. Davka je že dovolj in preveč! Vsako sveto leto enkrat imam željo, to pot sem si zaželel segedinskega golaža — odrečem se mu! Zaradi mene ni treba ne za las več davka, v polni meri mi zadošča, kolikor ga že je! Še preveč mi ga je in ga rad oddam precejšnjo partijo pod jako ugodnimi pogoji. Skoraj zastonj! Čez cesto dinar ceneje, halament!«

In sem šel in hitel in stopil pred ženo in se svečano odrekel segedinskemu golažu in upanju, da ga še kdaj doživim na tem svetu. Z željami imam sploh jako slabe izkušnje.

Videl pa sem, gospoda od Aprovizacije, da je jako na krivi poti. Ako gospoda res kani zelje vzeti v svoje roke, dobro, naj ga vzame, toda ga naj vzame v roke pri zelju in ne pri odseku in inženirju in arhivarju in strojepiski.

Skrajni je čas! Vigred prihaja v deželo, vse klije in tudi zelju že bije ura, da bo vsajeno. Le z zeljem bo moč premagati mogočne zeljarje! Neizmerne nasade goji mesto pod Tivolijem in vse skozi do Aleksandrove ceste, v Zvezdi, pred justično palačo, okoli Vodnikovega spomenika, okoli Prešernovega spomenika, na kandelabrih, na balkonih, na oknih — pa naj se v nasadih ne sade mačehe in druga taka nečimrnost, sadi naj se zelje, to je moja misel! Ne bo dražje, toda bo zaleglo! In kako lep bo pogled in veličasten in v modernem duhu. Svetega Jakoba trg že krase kamenite zeljnate glave in Dvorni trg takisto! Tem bolj živa bo krasota živega zelja!

In bi se morebiti dobila na vseučilišču odlična moč ali v seminarju, ki bi znala in zeljnate sadike cepila ali jih s čimerkoli križala ali oplodila, da bi rodile zelje takoj v kislem položaju in razrezano!

In če bi šlo in bi se dale cepiti sadike ali križati ali oploditi ali kakorkoli še s svinjskim mesom in bi potem klil in rodil kar gotov segedinski golaž — to bi bilo jako velemestno in silna privlačnost za tujce in tujcev niti ne bi bilo treba, pojedli bi ga sami.

Ampak skrajni čas je!

(Jutro, 3. maja 1931)