Čebela, zdravilo proti raku
| ← O moderni glasbi in o še bolj moderni | Čebela, zdravilo proti raku Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
O prekarnem položaju in njegovi komercializaciji → |
| |||||||||||||||
Presenetljiva ta novica je stala v novinah in ni bila pravzaprav nikomur presenetljiva, kdor opazuje čebelo in so mu znane že dosedanje njene zasluge na polju zdravstva in medicine in apoteke.
Npr. sem poznal gospoda, krčmar je bil in Mokronavzar, jako omembe vreden revmatizem je imel v desnem bedru. Vse toplice je preizkusil, kolikor jih šteje vinorodna dolenjska plat, in ne rečem, da ni bil zadovoljen z njimi. Cene so bile jako socialne, hrana obilna, vino pač takó takó, toda je teklo. Revmatizmu pa niso bile kos ne te toplice, ne te!
Pa se je slednjič zgodilo in mu je star čebelar nasvetoval in hkratu nesebično naklonil trideset izbranih čebel, da so ga pičile v bedro vsaka enkrat. Pa je revmatizem pri tej priči nehal!
Pičile so ga čebele vsaka le enkrat, potem so šle po gobe. Kajti tako je urejeno v naravoslovju: Vsaka čebela, ko piči, takoj mora po gobe. Enkrat samkrat vse svoje žive dni lahko piči, pa je po njej! Zato je seveda to zdravilo kolikor toliko dragoceno.
Mokronavzar je bil silno vesel in si je sam dal postaviti svoj uljnjak. Pa kadar ga je revmatizem prijel znova, kar k uljnjaku je šel s pipo v ustih in je bedro vteknil v panj — pomagalo mu je!
Seveda vsakdo ni srečno kos, da bi sam gojil čebelo. Čebela se žalibog ne da gojiti nikakor ne v kurniku pod streho kakor kokoš.
Ampak moj stric ima jako krasen čebelnjak s tridesetimi panji in čebel gotovo milijon. In občuje s čebelami že deset let in ga sploh več ne pikajo, razen če se katera zmoti. Tudi njegove milostive ne. Vendar nimata revmatizma ne on ne ona — revmatizem že ve, zakaj ga ni blizu.
Je pa čebela dobra tudi zoper druge bolezni. Npr. zoper želodec in čreva ni boljšega nego žlička medu na tešče in zvečer, preden greš pod odejo.
Ali pa meni: meni med pomaga zoper grlo. Raztopiti ga moraš v ustih in prav počasi požirati. Tako je bilo nasvetovano v novinah lansko jesen. In mi je pomagalo. Seveda sem ga sam raztopil v svojih ustih in sam počasi požiral. Ako kdo drugi raztopi in požira, ne more hasniti mojemu grlu. Med pa mi je dal stric po jako socialni ceni, tako rekoč zastonj, le posodo sem mu moral vrniti.
Tudi zoper kašelj pomaga med. Hojev med je posebno dober za one, ki krehajo, zato jim je živo priporočiti, da ga uživajo, dobe ga lahko tudi pri mojem stricu, seveda ga bodo morali kupiti. Kajti moj stric ni stric od vsakogar, da bi mu zastonj dajal med. Pa seveda tudi vsakdo ni tako umazan, da bi ga zastonj jemal.
Takisto zoper bule ni boljše pomoči kakor med pomešan s kredo. Debelo ga namaži na krpo in položi na bulo, v treh dneh jo bo omehčal in pregrizel in se ti bo pocedil gnoj, da bo veselje!
In obliž iz čebelnega voska, smole in sala je že marsikomu pomagal, da se je iznebil zoprnih ran.
Zato ni vest nikakor ne presenetljiva, ki so jo prinesle novine, da je čebela tudi zoper raka in da ugotavlja pariški specialist za raka dr. Lakovski, da je sirova čebela ne le zaščitno sredstvo proti raku, ampak naravnost sijajno zdravilo proti temu nikakega ozira vrednemu sovražniku človeškega rodu. Zakaj pa ne bi bila: če je zoper revmatizem in grlo in trebuh in želodec in rane, zakaj ne bi bila čebela še zoper raka.
Seveda — čebela mora biti v surovem stanju. Saj pomaga čebela tudi zoper revmatizem le v surovem stanju, ker kuhane ali pečene čebele sploh ne pikajo in se mi zdi odveč, da gospod doktor Lakovski še posebe poudarja, da ima čebela kakor tudi nekatere druge zelenjave radioaktivna svojstva le, če jih ješ v surovem stanju. Seveda mora biti čebela v surovem stanju!
Drugo vprašanje, kako naj jo ješ. To vprašanje žal ni pojasnjeno. Ali naj se požre kar živa, ali naj se poprej zakolje! In ali naj se požre kar cela s krvjo in drobovjem vred ali naj se poprej oskube in iztrebi in dobro zgrize in prežveči, in ali to ni v kvar njenim radioaktivnim svojstvom.
To bo še razložiti in ne bo težka ta stvar, kajti piše doktor Lakovski, da v Rusiji in na Poljskem žive razne židovske občine, ki se preživljajo samo s kruhom, surovo čebelo in vodo; med temi ljudmi da se je doslej ugotovil en sam primer raka. Kakor jo uživajo te židovske občine, tako jo bo uživati splošno! Samo poizvedeti bo treba in bo potem treba natančnega in poljudnega pouka za naše ljudi in morebiti kakega predavanja v radiu s skioptičnimi slikami.
Vsa naša kraljevina je jako plodovita na čebelah in bo vsakomur možno lečenje zoper raka.
V Ljubljani, kakor rečeno, ima stric milijon čebel in vsem higieničnim zahtevam ustrezajoč čebelnjak. Ta čebelnjak stoji komaj deset minut od pošte, torej tako rekoč v centru, v jako zdravem kraju in tik ob železnici. Možnost je dana železnici, da tako rekoč čebelnjaku pred nosom napravi postajališče, kar bi bilo od neizmernega blagra za trpeče človeštvo. In bi stric oddajal le zajamčeno zdrave čebele — kakor bi želela oblast: v prosti prodaji ali proti zdravniškemu receptu. Cena bi bila jako socialna, recimo za vsako čebelo z ovojem vred in manipulacijo štiri dinarje. Čim bi se pa rak primerno razširil in bi se promet s čebelami dvignil, bi lahko cena še padla, recimo na dva dinarja z ovojem vred in manipulacijo. Kakor rečeno, en milijon jih ima in se mu nezaslišano plodi ta reč — vse so zajamčeno higienične, in bi lahko vsako čebelo opremil z žigom ali banderolo, da je pristna. Kajti je zlasti v poletnih mesecih od strani nerealnih trgovcev možna tudi zamenjava z brenclji, ki so pa brez slehernega zdravilnega svojstva niti nimajo medu niti voska. Brencelj pač ni črebela.
Sedaj ne vem, ali se piše »črebela« ali »čebela«! Čevelj se piše črevelj, češnja se piše črešnja, čevo črevo, čep črep, žebelj žrebelj in sem bral v zdravniškem spričevalu tudi besedo »črevljust«, kar se je glasilo jako znanstveno. Skoraj se mi zdi: »črebela« lepše zveni kakor čebela in je tudi bolj znanstveno in zdravstvenemu dostojanstvu črebele bolj primemo.
Ali pa, je dejal stric, bi svoj črebelni sanatorij z vsem živim in mrtvim inventarjem v blagor človeštvu tudi prodal, morebiti bi se zdravstvena oblast zanimala zanj ali kaka delniška družba. Cena po dogovoru. V prid človeškemu zdravju, je dejal, ni nobena cena previsoka!
Uredništvo mi je vrnilo ta članek, češ v novinah je bila tiskovna pomota. Ni čebela zdravilo proti raku, nego čebula. Surovo čebulo da priporoča pariški specialist za raka doktor Lakovski in ne surovo čebelo, to da je mogel navzlic tiskovni pomoti razumeti vsak idiot. Čebulo in ne čebelo da jedo v Rusiji in na Poljskem in nam niti ni treba tako daleč: ves naš blaženi Balkan jo uživa vztrajno in uspešno. Kdaj pa se je že čulo, da bi jedli čebele!
Dobro, vzamem hvaležno na znanje! Odslej, kadar bo natisnjena čebela, bom čital čebulo, in vsako čebulo bom čital za čebelo in — nobene žal besede!
Toda prosim, članek naj le ostane! Ako je čebula tisto čudovito zdravilo, naj pa bo čebula! Na Mirju imamo parcelo in bo letos ljubljena mi žena vesoljno parcelo zasadila s samo pristno, vsem higieničnim zahtevam ustrezajočo in z žigom zajamčeno čebulo.
Ali se morebiti pravilneje reče: »črebulo«? In je moja žena pripravljena jo, kakor rečeno, oddajati v blagor človeštvu bodisi v prosti prodaji, bodisi na zdravniške recepte.
Ali pa bi, je dejala svoj čebulni sanatorij tudi prodala — morebiti bi se zdravstvena oblast zanimala zanj ali kaka delniška družba. Cena po dogovoru, v prid človeškemu zdravju, je dejala, ni nobena cena previsoka!
(Jutro, 8. junija 1930)