O moderni glasbi in o še bolj moderni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Podpora O moderni glasbi in o še bolj moderni
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Čebela, zdravilo proti raku
Spisano: 1. maja 1930
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Moderne glasbe nekateri ne razumejo, kar je jako vredno obžalovanja, in jo potem zabavljanje z obeh strani: s strani moderne glasbe in s strani onih, ki je ne razumejo. Oni, ki ne razumejo, sploh in povsod zabavljajo največ in zabavljajo najbolj prepričljivo, ker imajo za seboj večino, katere in treba šele prepričati.

Nerazumevanju moderne glasbe so morebiti krive pretežke besede, kakršne moderni glasbi služijo. To ni prav! Ne rečem, da te besede niso veleizobražene in kulturne in od duhovne vrednote. Toda je uvaževati, da so nekateri, ki jih ne prenesó, nego jim zbude take besede zle nagone v duši, in niso ti nekateri le nekateri, nego jih je precej dosti.

Npr. je stalo razloženo v novinah, kaj se pravi razumeti moderno glasbo, ki da je višek »simbolističnega ali ekspresionističnega, romantičnega čustvovanja«. Razumeti jo, da se pravi, »sprejeti tonske in predmetne podlage in njih estetski učinkujoče lokalno soglasje, umetnostno lepoto na temelju, če mogoče pristne adekvatne, če ne pa vsaj objektivno stilne konstelacije, kar pomeni dajati skladbo po njeni potencialni in aktualni kvalitetni stopnji«.

Pa sem bil priča v kavarni, da je čisto dostojno oblečen človek na lepem zbesnel, ko je prebral te besede. Kakor strela z jasnega se je pridušil, usekal po mizi, da se je iz kozarcev razlila voda, zarjul, kje je plačilni, in ko je plačilni prihitel, ga je navrtal za štiri kovače, da gre kamorkoli v klet iskat tolažbe in pozabljenja.

Plačilni mu je prestrašen posodil dva. Toda je bil previden in je opasni list takoj vzel s stola in ga jadrno nesel v kuhinjo, da v kali zatre in zanaprej onemogoči enake grozote! —

S takimi besedami se tedaj moderni glasbi ne pridobivajo simpatije.

Imam pa sina, čigar frizura marsikaj obeta na polju glasbe. In koderkoli in kadarkoli se svira ali poje kaj modernega vsakikrat obleče zlikane nove hlače in gre poslušat za tri dinarje ali za pet.

Prijel sem ga, naj mi razloži moderno glasbo.

Vprašal me je, kako to mislim. Ima slabo navado: vsakikrat, kadar ga kaj vprašam, odgovori z vprašanjem, kako da to mislim.

Salamiš, jaz nič ne mislim! Ako vprašam, želim odgovora, in naj misli on! Kaj bi izpraševal mene, kaj da mislim! — Bil sem hud.

Pa je sin pričel in dejal, da se estetska kvaliteta moderne glasbe penetrantno afirmira tudi že pred merodavnim forumom našega domačega glasbenega teritorija.

Tedaj se je pripetilo meni kakor onemu gospodu v kavarni, da sem z roko usekal po mizi in se zaklel: ako pri tej priči ne neha s takimi besedami, brez usmiljenja da mu bodo vzete zlikane nove hlače in jih bo nosil mlajši brat.

Fant se je prestrašil. Srce ima dobro in me je prosil, naj se ne razburjam. Sedel je za klavir, vzel note in zaigral. Kar je je igral, je bilo »Pastir'c pa pravi: Hej juhej!« To reč dobro poznam in jo razumem in ni napačna.

Vprašal sem: »No, ali je to moderno?«

Odgovoril je: »Ne, to ni moderno. Sedaj pride moderno.«

Pa ni vzel drugih not, nego je zaigral zopet pastirca. Toda ga ni pričel pri začetku, nego od vzad in ga igral od konca do začetka. Potem je dejal: »To je moderno.«

No torej! Zdaj vem, kaj je moderno, in ni bilo treba nič stilnih konstelacij in adekvacij in potenciacij in lahko razume vsak, kaj da je moderna glasba. Moderna glasba je to, da je drugačna in narobe, nego je. Kakor je sploh tudi na drugih poljih moderno to, kar je drugače: pri oblekah in slikarijah in nagrobnih spomenikih in frizurah in literaturi, in čim bolj je drugačno in narobe, tem bolj je moderno.

Če se reč tako razume, je jako zanimiva za vsakogar, in včasih povabim na moderno glasbo goste in se vsakikrat prav dobro zabavamo, kadar nam sin Pastirca zaigra narobe. Kadar smo pa siti narobe Pastirca, gremo v drugo sobo in se imamo po svoje, fant si pa naprej gode moderno glasbo in mu zraven čudovito rasejo lasje.

Pa je na obe strani prav in smo vsi zadovoljni brez slehernega zabavljanja in zmerjanja.

Sploh — ne zdi se mi prav in na višku, če je kdo zmerjan zato, ker rad ne posluša moderne glasbe. Zdi se mi, da to ni moderno, in sploh ne vem, ali ne bo moderno kmalu zopet drugače.

Kajti gojim dvome, ali je glasba sploh zato, da se posluša. Ali pa je glasba zato, da se dela!

Npr.: vrnimo se v naročje majke narave! Na poletni livadi čričé murni in čričé v jako obilni meri. Pa ne verjamem, da čričé zato, da jih drugi poslušajo; nego čriče, ker jih veseli čričanje. In bi čričali tudi brez ušes in kdo ve, ali jih sploh imajo!

In recimo žabe! Žabji koncerti so splošno znani. Pa se mi zdi, da žabe niso take, da bi posebno rade poslušale regljanje. Če stopiš k mlaki in pričneš regljati, koj se bodo skrile pod vodo. Nego je le regljanje ob sebi ono, kar jih veseli. Zato regljajo.

In je misel jako smešna in jo je zavreči, da imajo žabe ali murni izbranih le dvaintrideset mož ali recimo štiriinšestdeset in kapelnika — samo ti da čričé oziroma regljajo, vsi drugi pa poslušajo. Figo poslušajo! Nego vsi regljajo ali čričé.

Narava pa ima povsod enake nagone, tudi pri ljudeh. Npr.: kadar pojó v gostilni, ne pojó zato, da jih poslušajo drugi, nego pojó, ker ustreza njihovemu nagonu, da se deró. In jih drugi niti ne poslušajo, nego rajši gredo drugam, ali pa se takisto prično dreti.

Takisto otrok v plenicah se veseli svoje ropotuljice. Pa je ne vihti nikakor ne v namenu, da drugim nudi glasbene užitke, ali zaradi ugodne kritike in slave; nego ropoče v svoje osebno razvedrilo, smejejo se mu oči in usteca mu kažejo dva majhna zobka.

Vse to razodeva, da glasba ni ustvarjena zato, da se posluša, nego zato, da se dela. In se mi zdi, da bodo tudi skladatelji in orkestri in konservatoriji in pevska društva skoraj to spoznala in postala bolj moderna.

Odkar imam radio in kadar ni druge reči na sporedu, poslušam tudi koncerte. Pa tudi ob teh koncertih mi uho opazuje, kam muzika in moderni razvoj molita taco. Še je tako zvanega občinstva, ki prihaja v koncerte, da bi poslušalo. Toda ne more drugače in ga premagajo naravni nagoni in v koncertih ne posluša le, nego sodeluje. Sodeluje s ploskanjem. Tudi ploskanje je glasba in ploska občinstvo pred koncertom, med koncertom in po koncertu in je pri mnogokaterem koncertu ploskanja več nego petja in godbe in bi se z moderno besedo rečeno marsikaterikrat dalo reči, da ustvarja ploskanje močnejša in efektnejša duševna doživetja in je njegov koncert silnejši nego onih, ki so na koncertnem odru.

Zato ni prav, da oni na koncertnem odru ne plačujejo ne ficka vstopnine za to, da poslušajo ploskanje, oni v dvorani pa jo morajo plačevati, dasi se takisto trudijo jako in morebiti še bolj in so vsi potni in so potni ne od poslušanja, nego od ploskanja, in si morajo potem doma preobleči srajco.

Pravica bi morala biti za vse enaka, plačujejo naj vsi ali pa nobeden, in še to bi moralo biti, da bi godli ali peli na koncertnem odru in ploskali v dvorani oboje hkrati in ne drugo za drugim — prej bo vse končano in bi šli ti in oni kamorkoli!

Kakor rečeno: na to plat je podoba, da molita muzika in moderni razvoj svojo taco, in se lahko preizkusi, da je res. Priredi naj se koncert in bodi z debelo črko prepovedano ploskati! Mislim, živ krst ne bo šel v koncert. Laže bi se godba prepovedala na koncertu in petje!

Zato mislim: če se bo moderni razvoj neodoljivo razvijal naprej — to tudi zasluži! — bodo v vrsto modernih koncertov polagoma stopili tudi čisti ploskalni koncerti brez druge primesi — to bo najbolj moderno in tudi lepo ploskanje silno rad poslušam.

(Jutro, 1. maja 1930)