O pokrajini
| ← Svileno rdeč v zapestja | O pokrajini Otrok in jelen Tomaž Šalamun |
Tikkun → |
| |||||||
Zribal sem tvoje telo in ga kot mehke
rezine razsul po zelenem asparagusu.
Diši po skaju. Kante smučk so mi zribale
lak na desni notranji strani Vise. Ne bova
se zapletla in ujela. Že zdavnaj mi je
napihnilo trebuh in me poriva navzgor. Ampak
ti si kot majhne žabe, prilepljen na dno dolin.
Skočijo, ko jih sonce segreje. Rega, rega, kuak,
Kuak. Rega, rega, kuak, kuak. Tu žabe svatbo
so imele. A tam ti ponoči zamenjuješ nadstropja
in otipavaš svoj Bloomsbury. Melanholija je
drugega tipa in na znamkah vihrajo zastave.
Nič ni tako, kot si predstavljaš, razen
Loyole in obokov najinih ust. Lomljenje
tvojih kosti in šin je tu še bolj dramatično,
bolj sladko. Tvoje srce je moj oreh.