Tikkun
| ← O pokrajini | Tikkun Otrok in jelen Tomaž Šalamun |
Sonca → |
| |||||||
Kateri angel kabale razširja svoj ugrez, ne vem.
Perje ptičev je dvojno. Hrbti so polni lusk, cviljenja,
krikov. Gosenica se rumeni v cvetu kot zlata krona.
Meči že razkopavajo tlak. Morje se zavihti. Goli
hrbti se sklanjajo, ko odnašajo. Roka pade. Noč ne
diši več po mirti. Kamen zaboli. Sol, ki jo spere
sol, te razbremenjuje. Plavaš kot bi se dvigalo
sidro. Plešeš in skačeš, se utapljaš. Rožo božaš,
kot. Pihneš in upogneš drevesa. Ponavljaš.
Razrušiš korenine. Tako prideluješ sok. Z baterijo
ti sveti nekdo v vreče z ladje. Kako se karton
uvija, kako se jadro uvija. Kdor pljuskne, si
pričvrsti lasten krog. Peresa spet luč razširijo.
Zgrabijo. Pričvrstijo. Izlijejo proč v loku.