O kovaču na Luni
| ← Gostilničar brez skrbi | Ljudske pripovedke iz Dobrepolj O kovaču na Luni Tone Ljubič |
Neusmiljeni grof → |
| |||||||||||||||
O kovaču na Luni
Živel je neki kovač. Kovačijo je imel ob glavni cesti. Veselo je pelo dan na dan njegovo kladivo. Nikoli ni tarnal, nikoli se ni pregrešil, pošteno je izvrševal naročeno delo, zato so radi k njemu prihajali in mu delo plačevali s srebrnimi denarci. V letih se mu je nabralo srebrnikov zal debelo moš¬njo, ki jo je skrbno skrival.
Eno veselje je še imel poleg dela: limanice je*nastavljal pticam. Ves prosti čas je porabil za to in ni čudno, da so bila prav vsa drevesa okoli kovačije polna limanic.
Pa je prišel v leta in Je prišla ponj bela Smirt. Naravnost v kovačijo je stopila in ga pozdravila:
»Heja, stari kovač, zadosti si že razbijal po> nakovalu in preveč ptičev si že nalovil. Z menoj pojdeš pred božji prestol!«
Kovač ni kar nič osupnil, mudilo se mu pa še ni s tega sveta. Odložil je kladivo in si nalil vode v skledo ter dejal:
»Da me ne bo sram pred Stvarni¬kom, se bom umil in pražnje preoblekel. Ti pa si naberi ta čas zrelih maslenk. Glej, saj je tam že postavljena lestva.«
Smrti so 'dišale zrele hruške, pa se je ročno spravila na hruško. Toda ojej, komaj je bila gori, je pristopil kovač in spodnesel lestvo, limanice so pa pri¬jele Smrt in tako je obtičala na drevesu.
Spoznala je, da jo je kovač ukanil, pa je začela jadikovati in prositi, naj jo izpusti. Toda kovač, ko da bi bil gluh, še ozrl se ni in je koval ter ve¬selo požvižgaval.
Takrat je postalo na svetu hudo. Nihče ni več umrl, če je bil še tako bolan in truden. Starci in bolniki so
tarnali in klicali božjo deklo, oria je pa tičala vsa zgrbljena na kovačevi hruški.
Čez sedem let je bilo Bogu zadosti. Poslal je h kovaču dva božja angela, ki sta mu naročila, naj Smrt izpusti, za plačilo pa ga bo ona pustila še živeti.
»Dobro, če je tako,« deje kovač in reši ubogo koščeno prikazen. Urnih nog je odšla daleč proč od zvitega kovača. On se je krohot^l in veselo spet poprijel kladivo.
Vse to je izvedel tudi peklenski poglavar in je poslal po kovača radovednega peklenščka. Ta: je moško prišel v kova¬čijo in zagodel:
»Alo, z menoj boš šel! Pa nikar iie misli, da me boš ukanil, kakor si Smrt. Kar tak pojdi, saj je v peklu itak vse črno.«
»Zakaj pa ne,« mu je odvrnil kovač in odložil kladivo. 2e je segel po> jopiču, ko> pobara peklenščka:
»Pa je peklo precej daleč, kajne? Na poiti se bova zlačnila, zato bo dobro, če vzameva seboj kaj cvenka, da se bova mogla ustaviti v oštarijici.«
Stopil Je po mošnjo s srebrniki in je požvenketal z njimi, češ:
»Poglej, če bo zadosti za naju.«
Vrag ni bil zastonj radovednež, pa je kar z glavo šinil v mošnjo, da bi pregledal denarje. Takrat je kovač zategnil vrvico in vražja glava je ostala v onošmji. Potem je prijel za najtežje kladivo' in lop po kosmatem hrbtu. Podil ga je sedem¬krat okoli kovačije in mu delil odpustite, dokler mu vrag ni obljubil, da ga bo pustil pri miru. Potem je kovač jenjal in odveza! mošnjo. Za slovo ga je še zadnjikrat lopnil s kladivom in sita šla narazen: hudič ves šepast v peklo, kovač pa s sre¬brniki in smehom v kovačijo', kjer se je kmalu spet oglasilo razbijanje kladiva.
Kaj je hotel kovač, zadel je težko kladivo zopet na rame in odšel proti peklu.
Tudi tam je slabo naletel. Prehitro so ga zapazili peklen¬ščki. Urno so zaprli težko okovana peklenska vrata ter jih tiščali, da bi nikakor ne mogel notri. Takoi silovito so tiščali v vrata, da so skozi pogledali dolgi vražji kremplji. Kovač, ne bodi len-, bum, bum, bum, s kladivom po krempljih in je vse zatolkel. Nato se je spet odpravil tja v en dan po večnosti.
Dolgo je kolovratil, dolgo. Nekdaj je pa srečal Odrešenika,
ki je prihajal s sv. Petrom z zemlje. Sv. Peter je povedal
Gospodu: ,
»To je tisti kovač.« . •■
Gospod je milostno pogledal kovača in mu rekel:
»0 kovač, zelo si se zameril s svojim početjem. Za ne¬besa nisi, za peklo tudi ne, ker je duša tvoja bela ko sneg. Vice si zgrešil, toda si jih že dosti doživel, ko si kolovratil med nebesi in peklom. Kaj čem s teboj?«
»JUsmili se me, Gospod,« je prosil kovač.
Težko se je zamislil Gospod, nato pa odločil:
»Na Luno boš šel in do sodnega dne koval čas.«
Lepo se je zahvalil kovač, Gospod pa je naredil čezenj križ, izmolil molitev in že se je znašel kovač na Luni, kjer še danes kuje, neprestano kuje.
Tako bo na veke, dokler nas nebeške trobente ne po¬kličejo k poslednji sodbi.
Še nekaj let je živel kovač takole brez skrbi. Tedaj je hudo ostarel, da je sklenil izpreči to življenje. Ker nista hotela ponj niti grenka Smrt niti vrag, se je napotil sam v večnost. Raždal je srebrnike v dobre namene, le nekaj si je pridržal za pot, vzel kladivo in odšel pred nebeška vrata.
Potrkal je ponižno, a glej smole, pri sv. Petru je vasovala ravno Smrt. Ko< je zagledala kovača, je zaloputnila nebeška vrata in brž založila nebeškemu ključarju, kateri je ta kovač. Kovač je moral ostati pred vrati. Čez čas so> se odprla polkenca na nebeškem oknu in sv. Peter deje čakajočemu:
»Kar pojdi, kamor hočeš! V nebesih te ne maramo, ker si grdo ravnal z božjo deklo. Zbogom!«
Ljudske pripovedke