Neusmiljeni grof
| ← O kovaču na Luni | Ljudske pripovedke iz Dobrepolj Neusmiljeni grof Tone Ljubič |
Tri vragove neveste → |
| |||||||||||||||
Neusmiljeni grof
Na hribčku nad vasjo se je v davnih časih dvigal mogočen grad. Tam je prebival neusmiljeni grof Andraž. Zelo grdo je ravnal s kmeti. Njegova žena, ki je bila dobrega srca, ga je odvračala od hudobnih dejanj, a ni pomagalo dosti. Gospod se ni bal niti peklenščka niti Boga. Ko ga je žena zaskrbljena opominjala, naj se vendar predrugači in ga spominjala na zadnjo uro, je le zasmehljivo zamahnil z roko* in spodil gospo v njene sobe. Zraven se je pa še bogokletno rogal Bogu in vsem svetnikom.
Nekoč je neki revni kmetic prinesel en krajcar premalo dajatve. Ponižno je prosil gospoda Andraža:
»Bodite milostni, gospod. 'Za gotovo vam prinesem še manjkajoči krajcar takoj, ko ga premorem.«
Grof se ni dal preprositi in je ukazal kmetica pretepsti ter vreči v ječo. Biriče pa je pognal na kmetov dom po edino kravo za tisti manjkajoči novec.
Poslušni biriči so pridrveli na kmetijo. Žena, ki je imela ravno opravka z najmlajšim izmed njenih šestero otrok, je zajokala prestrašeno in prosila milo, da bi se je kamen usmilil:
»Nikar ne odvedite še poslednjega živinčeta. Zaradi otrok ne. Kam naj grem potem vsak dan po latvico mleka za hrano!«
Kakor so bili grajski kruti, vendar jih je presunila ta materina prošnja. Obotavljali so se in se z opravkom zamudili. Tisti čas je grof že besnel, ker se toliko časa niso vrnili. S kletvinami je pograbil bič in odjahal za njimi.
Na kmetijo je privršal kot huda ura. V togoti je bil po biričih kot brezumen. Prestrašena kmetica s svojimi otroki je pokleknila pred en j in ponovno prosila:
»Za pet Kriščevih ran, pustite mojim otrokom edino hra-niteljico.«
Gospod pa brez srca, še krohotal se ni več, le zadri se je na hlapce:
»Hajd, mrhe, odvedite, kar mi pripada!« Zamahnil je še z bičem proti jokajoči družini in odšel, kakor je bil prišel.
Gori, že blizu grada, je stalo preprosto znamenje, trpeči Bogec. V divjem diru je z bičem zamahnil tudi proti božji po¬dobi. Kožasti konec biča se je opletel okoli Bogca in v hipu je potegnilo gospoda Andraža s konja Telebnil je na tla z grdo kletvijo na ustih. Spremstvo je priskočilo brž na pomoč in ga odneslo v grad.
Doma so grofa položili v posteljo in poklicali gospo. Ona je spoznala, da se je gospod nevarno pobil in groza jo je po¬stalo, ko je izvedela, kako se je zgodilo. Poslala je po padarja. On je prišel, pogledal rane in odkimal z glavo. Rekel je:
»Če bi bile navadne rane, lahko bi jih bilo pozdraviti. Če bi bile rdeče rane, bi čudoviti leki tudi pomagali. Za črne rane pa ni zdravil.«
Ko je grof to čul, je ponovno zbesnel. Sčasoma pa ga je začela navdajati groza. Povsodi je videl in čutil peklenščke, ki so veselo brusili kremplje in se mu režali, češ, kmalu boš naš, kmalu boš naš, zato je tulil in naenkrat začel prositi:
»Dajte mi duhovna, da se spovem.«
Peklenščki pa so se mu režali:
»Ho, ho, prepozno, saj ga nimaš duhovna v svojem kraju, vse si pregnal. Naš boš, naš boš!« Se mileje je zaprosil:
»Dajte mi duhovna, da se spovem. Pojdite ponj v sosednjo
faro.« 1 : '. j
Hudobci pa so se mu spet režali:
»Ne boš ga dobil, ne boš ga dobil! Ukradel si mu tiste njive na ravnici in ga pognal iz kraja. Ho ho, naš boš, naš boš!«
Groza ga je napolnila. Z zadnjo iskrico upanja je še zaprosil:
»Dajte mi duhovna, da se spovem. Pojdite ponj na konec sveta, samo pripeljite mi ga, preden ni še prepozno.«
Hitri sli so se res odpravili in se sedmi dan vrnili z du¬hovnom. Duhovni se je nemudoma odpravil v grofove sobe, toda, ko je hotel stopiti v bolnikovo sobo, je pred pragom nenadoma obstal. Ni mogel prestopiti praga, če se je še tako mujal. Prisotni so tedaj z grozo opazili, da je Kristus na raz¬pelu v duhovnikovih rokah odtrgal na križu pribite roke in si z njimi zatisnil ušesa, da ne bi slišal obupnih grofovih klicev. Obenem se je Bog na razpelu oglasil:
»Nisi me hotel poslušati celo življenje, a jaz te nočem slišati na tvojo zadnjo uro.«
Takrat je strahovito zabobnelo-. Prikazali so se peklenščki, ki so grofa odnesli v pekel.
Na gradu je potem ostala sama gospa s sinom edincem. Kmetom se je tedaj bolje godilo, a le toliko časa, dokler ni grofov sin dorastel in prevzel gospodarstvo. Jabolko'ne pade daleč od drevesa; sin je bil prav tak kot njegov oče in še slabši. Zapravljal je imetje, zato je trdo izterjaval vse dolgove. Celo take, ki so bili že povrnjeni. Oče njegov je namreč za¬pisoval samo, kar je posodil, ne pa tistega, kar je dobil po¬vrnjeno. Hudo je bilo tedaj kmetom, .marsikatera domačija se je razkopala.
Nekoč je neki bajtar nesel že v tretje plačat dolg, ki ga je napravil še pri rajnkem grofu. Žalosten je stopal sproti gradu. Srečal ga je sivolas imenih, ki je bil sam sveti Hieronim. Svetnik je povprašal kmetica, zakaj je tako žalosten. Bajtar mu je povedal. Svetnik je nato dejal:
»S teboj grem v grad, da se bo izpričalo tvoje vračilo.«
Prideta pred mladega grofa. Menih se postavi predenj in de:
»Ta kmetic je dolg že dvakrat povrnil. Ti si mu dolžan, ne on tebi.«
Grof se je zakrohotal:
»He, kje imata dokaze, vidva, ki sta tako gostobesedna!« Sveti Hieronim pa:
»Dokazov hočeš? Prikličem ti jih,« in je udaril s križcem trikrat narahlo ob mizo. Takrat je močno završalo in v sobo-so prinesli peklenščki rajnkega grofa, vsega zdelanega, ker so ga privlekli iz samega pekla. Vsi so obstali, tudi mladi grof. Svetnik pa je vprašal rajnkega:
»Povej, je li ta kmetic že vrnil, kar si mu posodil!«
S slabotnim glasom se je pogubljeni oglasil:
»Vrnil mi je, vrnil. 0, o, o ...«
Ko je izpovedal to, je spet zagrmelo- in so ga vragi odnesli nazaj v peklo. Obenem so pa odnesli s seboj še mladega grofa, da ne bo treba še enkrat hoditi ponj. In so razdejali tudi grad. Le razvaline so ostale, pred katerimi'je vzbrstela lipa.
Ljudje so kmalu pozabili težavne čase. Kjer so bili nekoč grajski dvori, je nastala pusta gmajna. Le kozji pastirji so kdaj tja pognali mršave koze.
Nekoč pa je k nekemu pastirčku prišla čudna gospa. Pova¬bila ga je, naj stopi z njo-. Toda on je bil hudoben in ji je osle pokazal ter ji zalučal kamen. Tedaj se je ona dvignila nad razvaline in zatarnala:
»Sto let sem čakala nate, da bi me rešil. A postal si hu¬doben in sedaj bom morala čakati vse dokler se ne rodi tisti, ki si bo sam sebi posekal to grajsko lipo ter si iz nje iztesal
zibko. Joj meni.«
Fantu je bilo potem, seveda, hudo žal, a prepozno.
Lipa pred razvalinami še sedaj stoji, kar kaže, da se ni še rodil tisti, ki bo rešil pogubljene grajske.