Gostilničar brez skrbi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
O čevljarju, ki je bil v vicah Ljudske pripovedke iz Dobrepolj
Gostilničar brez skrbi
Tone Ljubič
O kovaču na Luni
Spisano: Nataša Jereb
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Gostilničar brez skrbi

Ob veliki cesti je živel bogat gostilničar. Gostilna mu je bila vedno polna gostov, ki so pili rumeno vince. Zato je bila gostilni¬čar jeva mošnja vedno naba¬sana zlatih denarcev. Kjer so denarci in veseli pivci, tam so brž tudi muzikantje. Vsak dan in vsako noč so plesali in bili dobre volje. V veselju in bogastvu je brez¬skrbno potekalo življenje gostilničarju. Vsakemu se je rad pobahal: »Jaz živim brez skrbi.« To se je kmalu razneslo po vsej deželi in gostilničar¬ja niso drugače poznali kot krčmar ja brez skrbi. Kralj tiste dežele je tudi izvedel zanj. Dal je zapreči bele konje v zlato kočijo in se je odpeljal pogledat, koliko resnice je v tem glasu. Ko je prišel v tisto gostilno, se je krčmar tudi njemu pohvalil, da živi brez skrbi. Tedaj se je kralj razsrdil, rekoč: 1 »Še jaz, ki sem kralj te dežele, ne živim brez skrbi, pa da bi ti! No, da boš vendar imel kakšno skrb, ti naložim troje vprašanj, ki moraš nanje odgovoriti ob letu, če ne,. ti vzamem glavo. Takšna so vprašanja: 1. Koliko sem vreden jaz, tvoj kralj; 2. kako daleč je od zemlje do nebes.; 3. kaj bom mislil tisti hip, ko pridem čez leto po odgovore?« Tako je rekel kralj in se odpeljal. 'Kramarja je minila vsa brezskrtaost. Tudi pivci so ga zapustili, ker se jim ni dalo sedeti poleg Smernega gostilničarja, ki ni nič drugega pre- i Ph mišljeval, kakor, kako bi se izmazal. V zapuščeni gostilni je revež hujšal in bledel. Bolj ko se je bližal dan odgovorov, manj ga je bilo. Tri dni pred koncem leta pa se je nenadoma vrnil k njemu njegov rodni brat, ki se je od bogve kdaj že po>-tepal po svetu. Brata gostilničarja je našel suhega kot kost in koža. Pobaral ga je, kaj mu je. Krčmar mu je Tazložil kako in kaj. Bratec pa se mu je siroto nasmejal in ga potolažil: »Le bodi spet brez skrbi, pa jesti mi daj in piti. Kralju bom že jaz namesto tebe odgovarjal.« Gostilničarja so te besede močno poživile, mati kromarica pa se je sukala po> kuhinji in gostila svaka kar tri dni. Seveda so se tedaj spet vrnili tudi veseli pivci in je bik* kot nek¬danje dni. Opoldne tretjega dne se je pripeljal kralj po odgovore. Gostilničarjev brat ga je pričakal v veži. Kralj ga ni prepoznal, čeprav se mu je videl precej drugačen kot pred letom. Rekel mu je: »Posušil si se, bratec« Krčmarjev brat mu je odvrnil: »Tudi vi bi se posušili, če bi vam taka predla.« Nato ga je kralj pozval: »!No, koliko se ti zdi, da sem vreden?« »I, kaj bi dejal, naš gospod Jezus je bil cenjen 30 srebrnikov. Vi ste nam prvi za Kristusom, zato veljate en srebrnik manj,« je od¬vrnil navihanec. Kralju je ugajal odgovor, pa mu je zastavil drugo vprašanje: »Kako daleč so nebesa?« Oni pa: »Nič dalje kot devet ur od zemlje, ker je Jezus desnemu raz¬bojniku obljubil, da bo še tisti dan z njim v raju. Tisto se je zgodilo malo pred tretjo uro, torej ne more biti raj bolj daleč kot devet ur, kolikor je ostalo še tiste¬ga dne.« Tudi ta odgovor je bil kralju všeč. Dal mu je tretje vprašanje: »Pa povej še, kaj si sedaj mislim?« »Kaj drugega, kot da sem jaz tisti krčmar, pa sem le njegov brat,« mu je smehljaje se odgovoril prekanjeni brat. Kralju se je dopadla tolikšna prevejanost in je krčmarju odpustil. Veseli gostiji, ki jo je potem priredil pravi gostil¬ničar, se je pridružil še on in je bil razigran do belega dne. Od tistih dob sta brat in krčmar skupaj krčmarila.