O ježu in lisici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako je želva pekla kolačke Lonček, kuhaj
O ježu in lisici
Srbska pravljica
Sosedi
Spisano: Urška Kadunc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


O JEŽU IN LISICI

Lisica je vprašala ježa:

»Koliko pameti imaš?«

»Samo eno,« je odgovoril ježek.

»Jaz pa imam petinsedemdeset pameti,« se je širokoustila lisica.

»Ne verjamem! To mi moraš priseči na posvečenem kraju.«

»Na posvečenem kraju? Kje pa je to?«

Ježek je pospremil lisico do pasti, ki jo je lovec nastavil v gozdu.

»To je posvečeno mesto! Nastavi taco.«

Lisica je stopila na železo, vzmet je usekala in jo zgrabila.

»O gorje mi, kako se bom rešila?« je javkala lisica.

»Kako naj vem?« je rekel ježek, »saj imam eno samo pamet, ti pa jih imaš petinsedemdeset.«

»Že vidim, da me je kaznovalo, ker se se širokoustila. Prosim te, ježek, svetuj mi, kako naj se rešim tegale železa.«

»Ko pride lovec, se potuhni, kot da si mrtva,« je rekel ježek.

»Ko te bo sunil s čevljem, se ne premakni. Nato te bo vzel iz pasti in te položil na zamljo. Takrat pa steci, kar moreš!«

Prišel je lovec, sunil lisico s škornjem, in ko je videl, da se ne premakne, je razklenil past ter položil lisico na zemljo.

Preden se je obrnil, jo je lisica že ucvrla po bregu.

Nikoli več se ni hvalila, da ima petinsedemdeset pameti.

Srbska pravljica