Sosedi
| ← O ježu in lisici | Lonček, kuhaj Sosedi Poljska pravljica |
Na obisku pri svetlem soncu → |
| |||||||||||||||
SOSEDI
V neki vasi sta živeli dve sosedi. Prva je bila zelo bogata in še bolj lakomna, druga soseda pa bi dala vse, kar je imela. A bila je neznansko siromašna: le kup otrok je bilo pri bajti.
Nekega jutra je prišel v tisto vas star siromak. Ustavil se je pred vrati bogate sosede in poprosil za skorjo kruha. Joj, ko bi slišali, kako ga je nadrla.
»Kaj pa misliš?« je zmerjala starčka. »Nimam kruha, da bi ga razmetavala. Poberi se in pojdi svojo pot!«
Potem je šel siromak k njeni revni sosedi. Prijazno je povabila reveža v hišo in mu dala zadnji krajec od hlebca, ki ga je razlomila otrokom za zajtrk in kosilo in večerjo skupaj.
»Kar imam, ti rada dam,« je rekla žena. »Mnogo ni, a je bolje kot nič.« Siromak se ji je lepo zahvalil, ko pa je bil že pri vratih, je rekel:
»Ljuba žena, kar boš zdajle začela delati, delaj doler ne bo sonce zašlo. Vso srečo ti želim!«
Nato je siromak odšel, revna mati pa je premišljala, kaj naj skuha otrokom za kosilo. V shrambi ni bilo več kromprija, ne repe, ne zelja.
Imela pa je še laket platna, iz katerega je hotela otrokom sešiti srajčke. Toda kaj pomaga, jesti je treba, in tako se je odločila, da bo platno prodala in za izkupiček kupila nekaj hrane.
Vzela je platno in začela meriti. Meri, meri, ne izmeri ...
Merila je do sončnega zahoda in namerila je že tisoč laktov. Spomnila se je siromakovih besed ob slovesu in spoznala, kako se ji je oddolžil.
Nato je revna botra zvila platno, ga drugo jutro peljala na semenj in prodala. Z denarjem je kupila dve kravi, njive in travnike, pa še ostalo ji je. Skromno in zadovoljno je živela s svojimi otroki in bila hvaležna siromaku, ki ji je pomagal.
Vse to je zvedela bogata soseda in je noč in dan obžalovala, ker je siromaka nagnala od hiše.
Minilo je leto in dan, pa se je siromak spet pokazal v vasi. Bogata botra ga je zagledala in ga takoj povabila v hišo. Pogostila ga je z najboljšim, kar je imela, in tega ni bilo malo.
Siromak se je do sita najedel, napil, in ko se je poslovil, je rekel:
»Kar boš zdajle začela delati, delaj, dokler ne bo sonce zašlo! Vso srečo!«
Lakomna botra je imela že pripravljeno platno, da ga bo pričela meriti. Takrat pa je pritekla v hišo kokoš, botra je plosknila z rokama in jo začela poditi: všc-všc-všc ... Podila je in podila, a kokoši ni mogla spoditi iz hiše. Celo dopoldne in celo popoldne jo je podila, in ko jo je slednjič le spodila na dvorišče, je videla, kako sonce pravkar zahaja za goro.
Poljska pravljica