Kako je želva pekla kolačke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šepava račka Lonček, kuhaj
Kako je želva pekla kolačke
Poljska pravljica
O ježu in lisici
Spisano: Urška Kadunc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


KAKO JE ŽELVA PEKLA KOLAČKE

Botra želva bi rada spekla kolačke, a ji je zmanjkalo kvasa.

»Zbudi se, preljubi mož,« je rekla, »saj si se naspal. Steci k botri zajklji in jo poprosi za skodelico kvasa.«

»Kaj bi rada?« je čemerno vprašal boter in se obrnil na drugo stran.

»Pohiti k teti zajklji po kvas, ti pravim!«

»Nikamor ne bom hitel, grem pa lahko,« je zamrmral, se popraskal po hrbtu in potem previdno zlezel s peči.

»Pohiti, pohiti, otročiči so lačni,« ga je priganjala botra želva.

»Le čemu taka ihta? Če hitiš, se ti ljudje smejijo.«

Zlezel je s peči, nato je potisnil nogi v škornje, nato si je oblačil plašč, nato si je natikal kapo na glavo in nedelja je minevala, kot bi je nikoli ne bilo. Želva se je jezila:

»Kaj se lepotičiš, hitro stopi, čas ne čaka!«

»Presneto, nekam sem odložil pas, ne morem ga najti.«

»Saj sem vedela,« je vzdihnila želva in poiskala možev pas.

Medtem ko sta iskala pas, je minevala nedelja.

Potem je mož zavihal ovratnik, stopil čez prag najprej s prvo nogo, potem z drugo ... in delo je steklo naprej.

»Si vzel s seboj skledico za kvas?«

»Joj, čisto sem pozabil. Daj mi jo no, ne ljubi se mi vračati.«

»Poglej, če bi bil zajec, kako urno bi se obrnil.«

»Jaz pa zajec! Tak šviga-švaga ne maram biti! Sem imovit gospodar in kamor grem, nosim svojo streho nad glavo.«

Prav počasi je boter želva odšel po kvas k botri zajklji.

Botra želva je šla in povabila goste na večerjo. Spekla bo kolačke, nadevala jih bo s čebulo, z zeljem in gobami.

Medtem se je dan že obrnil na drugo stran, počasi se je temnilo, želva je čakala, moža pa od nikoder.

Prišli so povabljeni gostje, kolačkov pa nikjer.

Minila je nedelja, prišel je ponedeljek, minil je torek, prišla je sreda, minil je četrtek, prišel je petek, minila sobota, moža pa od nikoder.

Minilo je prvo leto, minilo je drugo leto, minilo je tretje leto, boter se je pa izgubil kot sekira v ledeni luknji.

»Le kam se je vtaknil?« je tuhtala botra želca. »Pogledat grem.«

Ogrnila je ruto in odprla duri, glej, mož prihaja po cesti. Kvas nosi v glinasti skodelici in jo stiska k sebi, da je ne bi zgubil.

»No, slednjič je le prišel,« se je razveselila žena.

Kmalu je mož zavil na dvorišče in se ustavil pred hišnim pragom. Spotaknil se je in treščil po tleh, kot je bil dolg in širok. Skodelica se je razbila, kvas se je stresel.

»Ej, ti brzohodec, sedem let hodi, kvasa ne prinese!«

»No ja,« je zarenčal mož. »Ne priganjaj me, bo že nekako.«

Tako je bilo. Če hitiš, se ti ljudje smejejo.

Poljska pravljica