O deklici, ki se ni smejala

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Divji labodi Lonček, kuhaj
O deklici, ki se ni smejala
Belokranjska pravljica
Kruh, oreh in lešnik
Spisano: Urška Kadunc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


O DEKLICI, KI SE NI SMEJALA

Nekoč je živel kmet, kije imel zelo delavno hčer, a kaj, ko se nikoli ni smejala. Odrasla je že in snubci so se oglašali, deklica pa je bila zmeraj žalostna.

»Moj zet bo postal tisti, ki bo mojo hčer pripravil, da se bo smejala,« je rekel oče.

Kmalu se je zvedelo po vseh dolinah, s kom se bo poročila lepa deklica, in zvedeli so tudi trije bratje.

Najprej se je odločil najstarejši, da bo poskusil srečo pri deklici, ki se nikoli ne nasmeje. Našemil se je v stare cunje in šel na kmetovo dvorišče. Tam se je jel prekopicevati in uganjati norčije. Deklica ga je nekaj časa žalostno gledala, potem je solznih oči poprosila starše:

»Oče, mati, dajte ubogemu revežu obleko in hrano. Prosim!«

Najstarejši sin se je osramočen vrnil domov.

Nato je šel snubit srednji brat. Zavil se je v mrežo, v katero je lovil ribe, in se začel pred deklico spakovati na vse mile viže. A ni je pripravil, da bi se nasmejala. Potrt se je vrnil domov.

»Bom pa še jaz poskusil srečo,« je dejal najmlajši brat.

»Kaj boš ti bedaček? Raje pasi krave,« sta ga zaničevala starejša brata.

Najmlajši pa se ni dal kar tako ugnati. V bisago je del kos kruha in tri jabolka in je šel na pot.

Hodil je, hodil in srečal belo gosko.

»Kam pa greš, bela goska?« jo je vprašal.

»O, srečen fant, da si me ogovoril. Pomagala ti bom! Vtakni me v vrečo in vse ti bo šlo po sreči,« je rekla goska.

Fant jo je ubogal, vrgel vrečo z gosko na ramo in veselo krenil po prašni cesti.

Ko se je zvečerilo, se je tretji brat ustavil v gostilni. Krčmar se ga ni prav nič razveselil, saj je bil popotnik revno oblečen. Ko pa je fant postavil na stol poleg sebe popotno vrečo in je zacingljalo, kot da so v vreči sami cekini, s je krčmar jel kar cediti od prijaznosti.

»No, za to se moram pa že goski zahvaliti,« je pomislil fant.

Nato se je dobro navečerjal, postavil vrečo na zapeček in šel spat. Ponoči pa sta se krčmarica in njena hči polakomnili popotnikove vreče.

Kakšna smola! Brž ko sta se dotaknili vreče, se jima je prilepila na dlani in nista jih mogli odlepiti. Vpili sta in kričali na ves glas. Pritekel je fant, videl, kaj se je zgodilo, in se zasmejal. Nato je pograbil vrečo, odšel na cesto, krčmarica in hčerka pa za njim.

Srečali so pastirja, ki je skozi vas gnal ovce na pašo.

Ko je pastir zagledal krčmarjevo hčer, ki ga je včeraj zlasala, ji je s pastirskim rogom zatrobil na uho. Glej ga zlomka, rog se je dotaknil ušesa in že se je tudi pastir prilepil na one tri.

Fant je šel naprej, oni trije pa za njim. Zagledala jih je kmetica, ki je pometala dvorišče. Oplazila je po hrbtu krčmarjevo ženo, ki se ji je nekaj zamerila. Komaj se z metlo dotaknila njenega hrbta, že se je prilepila na čudni sprevod.

Takrat je deklica, ki se nikoli ni smejala, pogledala skozi okno očetove hiše. Zagledala je, kaj gre po cesti, in se je na vse grlo zasmejala.

»Oče, mati pridita pogledat! Kako je to smešno!«

Ko se je deklica zasmejala, je fant razvezal vrečo in iz nje je sfrčala goska. Od vreče se je odlepila krčmarica, njena hči, pastir in huda soseda. Vsi so bili odčarani.

Nasmejana deklica se je poročila z najmlajšim sinom in bila je svatba, da še nikoli take.

Belokranjska pravljica