Divji labodi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pametna žena Lonček, kuhaj
Divji labodi
Ruska pravljica
O deklici, ki se ni smejala
Spisano: Urška Kadunc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


DIVJI LABODI

Nekoč sta živela kmet in kmetica in imela sta sinka in hčer.

»Hčerkica,« je rekla mati, »z očetom morava na semenj. Prinesla ti bova piškotov in pisan robec. Bodi pametna, varuj bratca in ne hodi od hiše.«

Starši so odšli, hčerka pa je pozabila, kaj so ji naročili. Položila je bratca v zeleno travo in stekla na cesto k otrokom. Tedaj so prileteli divji labodi, pograbili so bratca in ga odnesli na svojih krilih.

Deklica se je vrnila domov in iskala bratca, a nikjer ga ni bilo.

»Gorje, gorje,« je klicala in jokala in tekala sem in tja. Bratca ni bilo nikjer. Stekla je na polje. Daleč na obzorju je zagledala oblak divjih labodov – in že so izginili za obzorjem.

Tedaj se je deklica domislila, da so ji labodje odnesli bratca. Stekla je za njimi in pritekla do pečice ob stezi.

»Pečica, ljuba pečica, povej mi, kam so leteli labodje?«

»Najprej jej moj rženi kruh, pa ti bom povedala.«

»O ne, ne bom jedla rženega kruha, pri nas doma jemo le ječmenov kruh,« je odvrnila deklica.

Pečica je molčala.

Deklica je tekla naprej in pritekla do jablane.

»Jablana, ljuba jablana, povej mi, kam so leteli divji labodi.«

»Pokusi moja kisla jabolka, pa ti bom povedala.«

»Oh, pri nas doma jemo le sladka, rdeča jabolka.«

Jablana je molčala.

Deklica je šla naprej. Ob stezi je tekel mlečni potok, bregovi pa so bili iz mlečne kaše.

»Mlečni potok, povej mi, kam so leteli divji labodi?«

»Pij moje mleko in jej mojo kašo, pa ti bom povedal.«

»Oh, pri nas doma jemo le sladko smetano…«

Mlečni potok je umolknil.

Deklica pa je tekla naprej prek zelenih travnikov in skozi temne gozdove, dokler ni srečala ježa. Rada bi ga sunila s poti, a ker se je bala, da bi se zbodla, ga je vprašala:

»Ježek, ježek, mogoče si videl, kam so leteli divji labodi?«

»Poglej!« ji je pokazal jež.

Deklica je pogledala in zagledala hišico na kurjih nožicah. Hišica se je vrtela okoli in okoli. Na okenski polici pa je sedel bratec in se igral z zlatim jabolkom.

Ko je sestrica zagledala bratca, se je prikradla pod okno, ga vzela v naročje in odnesla.

Tedaj so prileteli divji labodi. Leteli so za njima in bili so že čisto blizu. Kam naj se skrijeta?

Mlečni potok je tekel ob cesti.

»Potoček preljubi, skrij naju!«

»Najprej pij moje mleko in jej mojo kašo!«

Deklica je pila mleko in jedla kašo. Nato ju je potoček skril pod svoj breg. Divji labodi pa so leteli naprej.

Deklica z bratcem se je splazila izpod kašnatega brega in rekla:

»Prisrčna hvala!«

In z bratcem v naročju se je podala naprej proti svojemu domu. Divji labodi so se obrnili in jima prileteli nasproti. Kaj naj stori? Stekla je do jablane.

»Ljuba jablana, prosim, skrij naju!«

»Najprej jej moja zelena jabolka!«

Deklica je brž ugriznila v zeleno jabolko in jablana je njo in bratca ovila z zelenimi vejami in ju pokrila z listi. Divji labodi so leteli naprej.

Deklica je stekla izpod jablane in z bratcem v naročju hitela proti domu. Labodi so ju opazili in so leteli za njima. Udarjali so s perutmi in ji hoteli iztrgati bratca…Na srečo je stala pečica ob poti.

»Pečica, ljuba pečica, skrij me!«

»Najprej jej moj rženi kruh!«

Deklica je brž ugriznila v košček rženega kruha in skočila z bratcem v peč. Divji labodi so vreščali in plahutali s krili, a ker ju niso našli, so odleteli.

Deklica je stekla proti domu. Še dobro, da je prišla z bratcem ob pravem času, preden sta se oče in mati vrnila s sejma.

Ruska pravljica