Kruh, oreh in lešnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O deklici, ki se ni smejala Lonček, kuhaj
Kruh, oreh in lešnik
Črnogorska pravljica
Palček
Spisano: Urška Kadunc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


KRUH, OREH IN LEŠNIK

Zgodaj zjutraj se je carjevič odpravil na lov. Bila je zima in stežka je gazil sneg. Pa mu je pričela teči kri iz nosu. Ko je videl, kako lepo je rdeče na belem, se je spomnil:

»Ko bi se le mogel poročiti z deklico, ki bi bila bela kot sneg in rdeča kot kri.«

Zatopljen v svoje misli je gazil naprej in srečal staro ženo.

Pozdravil jo je in vprašal, če ve, kje bi bila taka deklica. Ženica je rekla:

»Daleč odtod v gozdu stoji hiša brez vrat. Hiša ima le eno okno, skozi katero greš noter in ven. V tej hiši živi taka deklica. Toda vedi, sin moj, kdorkoli je šel tja, da bi deklico zasnubil, se nikoli več ni vrnil.«

»In četudi se še nobeden ni vrnil, jaz bom šel tja! Ali je tole prava pot?«

Ko je ženica to slišala, se ji je carjevič zasmilil. Segla je v nedrje in privlekla na dan kos kruha. Dala ga je carjeviču in rekla:

»Vzemi ta kos kruha, a varuj ga kot punčico svojega očesa.«

Carjevič je vzel kruh, se zahvalil in šel naprej.

Ni še hodil dolgo, ko mu je prišla nasproti druga stara ženica.

Vprašala ga je, kam gre, in povedal ji je, da gre snubit deklico, ki ima kožo belo kot sneg, in lička, rdeča kot kri.

Ženica je carjeviča poskušala odvrniti od poti in povedala mu je, da se še noben snubec ni vrnil. Carjevič pa je rekel:

»Grem po deklico, četudi se ne vrnem nikoli več.«

Tedaj mu je ženica dala oreh in rekla:

»Shrani ta oreh, še prav ti bo prišel!«

Vzel je oreh, se lepo zahvalil in krenil po poti naprej.

Kmalu je zagledal tretjo ženico, sedela je ob gozdni poti in ga vprašala, kam gre. Povedal ji je, da gre snubit lepo deklico. Tedaj je ženička zajokala in ga rotila, naj pusti deklico pri miru.

Povedala mu je kot prejšnji dve, da se še nihče ni vrnil, kdor je šel snubit deklico.On pa je ni hotel ubogati. Tedaj mu je ženička dala lešnik in rekla:

»Vzemi lešnik, in kadar boš v stiski, se ga dotakni!«

Carjevič se je čudil trem darovom in je vprašal tretjo ženičko, kaj naj pomeni, da mu je prva dala kos kruha, druga oreh in ona lešnik. Ženička je odgovorila:

»Ko boš prišel pred hišo brez vrat, vrzi kruh živalim, da te ne bodo požrle. In ko boš v najhujši stiski, povprašaj za nasvet najprej oreh in potem še lešnik.«

Carjevič je krenil naprej, in ko je prišel v teman gozd, je zagledal hišico brez vrat. Ustavil se je na dvorišču in od vseh strani so planile nanj divje živali. Carjevič pa jim je, kot mu je naročila tretja ženica, vrgel kos kruha. Vse živali po vrsti so ga povohale in potem se je vsaka ulegla na tla in kratko spodvila rep podse.

Hiša je bila velika in ni imela vrat. Kaj naj stori? Tedaj je visoko na oknu zagledal deklico, ki je po zidu razpela dolge zlate lase. Skočil je k zidu, zgrabil za lase in po njih splezal navzgor.

Zagledal je zlatolaso deklico, belo kot sneg in z lici, rdečimi kot kri. Rekla mu je:

»Kakšna sreča, da moje matere ni doma. V gozdu nabira zelišča, s katerimi začara mladeniče in jih spremeni v živali. Vse te žival na dvorišču, ki bi te skoraj raztrgale, so bili nekoč moji snubci. Zdaj pa beživa!«

Zbežala sta skozi gozd, kar sta le mogla urno. Komaj sta se ozrla, sta zagledala dekličino mater-čarovnico, ki jima je bila že za petami. Prestrašila sta se in tedaj se je carjevič spomnil na oreh. Vzel ga je iz žepa in ga vprašal:

»Prosim, povej mi, oreh, kaj naj storim?«

»Razkolji me,« je odgovoril oreh.

Carjevič je razklal oreh in iz njega je zabučala narasla reka ter čarovnici presekala pot. Čarovnica pa se je s palico dotaknila valov in voda se je razdelila na dvoje. In čarovnica se je pognala za ubežnikoma.

Ko sta carjevič in deklica videla, da ju bo kmalu dohitela, je mladenič potegnil iz žepa lešnik in ga vprašal:

»Povej, lešnik, kaj naj storiva?«

»Razkolji me,« je odgovoril lešnik.

Carjevič je razklal lešnik. In glej, iz lešnika je švignil visok plamen in gozd je zagorel v požaru. Čarovnica pa je pljunila v plamen in ogenj je ugasnil. Pognala se je za beguncema.

Tedaj je carjevič sprevidel, da je vse to le vražje slepilo. Obrnil se je proti vzhodu, prekrižal roke, poklical na pomoč vse dobre sile. Zagrmelo je, iz oblakov je švignil blisk in treščilo je v čarovnico. Pod njo se je odprla črna zemlja in požrla njene kosti.

Carjevič in zlatolasa deklica sta našla pot iz gozda in prišla domov. Poročila sta se in še dolgo srečno živela.

Črnogorska pravljica