Nimaš pojma/Turbo sprava

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Bratje po mačku Nimaš pojma
Turbo sprava
Janja Vidmar
Zrelostni izpit
Spisano: Suzana Fartek
Izdano: Vidmar, Janja (2006). Nimaš pojma. Ljubljana: Mladika. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Sestali so se pri Piksiju.

Nejc se je zibal pred Sinetom na svojih nemogočih zobotrebcih.

Oslinjenega čika se je oklepal, kakor da mu pomaga ohranjati ravnotežje.

Sine mu je kratko pokimal in se narejeno nasmehnil. Palce je za taknil v žepe in strmel v verigo, ki je visela s pasu Nejčevih strganih kavbojk, z zadnjim členom pripeta na kaveljček razvezanih vojaških škornjev. Obema so se na čelu lesketale drobne kapljice potu.

Nejc je s pokom dvignil rinčico na pločevinki piva. Polizal je krhko peno in se brez razloga zarežal.

»Piksi ...« Sine se je odkrhal, bilo mu je nelagodno za umret. »Piksi je odšel po Snupija ...«

»A,« je bilo vse, kar je zinil Nejc.

V zadregi sta nadvse zavzeto gledala vsak v svojo smer, Sine v Piksijeve zapiske in diskete na mizi, Nejc v oskubljeno smreko, ki je stala pred transformatorjem. Kot bi se mu zazdelo, da je krvno bratovščino razdrlo pretirano sevanje. Povzročilo negativno radioaktivnost in jim sfuzlalo srce. Izpijal je požirek za požirkom in neopazno škilil proti Sinetu, ki mu je kazal hrbet.

Nepoučenemu bi se zdelo, da želita poravnati stare račune, vendar nihče od njiju nima dovolj poguma za prvi korak. Z Nejčevega obraza ni bilo težko prebrati, kaj si misli o lepljivcu s hoduljami na mesto nog. In Sinetu se je na ustnicah izrisoval zaničljiv nasmešek, za katerim se je skrivala rasistična pripomba, namig o nigrih, črnuhih, ki so menda nori na bele punce. Družil ju je le skupen prezir do Piksija, tepca, ki bolečine ob Snupijevem ugašanju ni znal obdržati zase in iz nje narediti vsaj mrvico drugačnosti v svojem trapastem, enoličnem svetu. Ne, v svoj mehur žalosti je moral zvleči dva tujca, čeprav vsak tepec ve, da je pravi dedec tisti, ki svojo bolečino nosi sam.

»Kje hodi?« je glasno vprašal Sine, ne da bi odmaknil pogled od programa, ki se je pospešeno izpisoval na zaslonu. Tipično piksijevsko! Še ko so bili mulčki, je najraje organiziral in načrtoval, nikoli se ni znal prepustiti trenutku. Vsakemu potepanju po soseski je nadel ime, kot da gredo na križarske vojne.

Po cesti zunaj je odparadiralo nekaj malih kričačev in za hip razveselil zmotilo njegovo zbranost. Pomislil je na kozarce s paglavci in na tri bučmane, ki so v starem mlinu iskali dogodivščin, pa na strah pred krvjo in njen kovinski okus v ustih. Kako ponosen je bil tedaj sam nase, da pripada najboljši klapi v soseski! Nejc je bil pogumen, Piksi pameten in on sam ... No ja, imel je najboljšo zbirko plastik fantastik orožja. In dva najboljša frenda, kar jih je kdaj videl svet.

Zaslišala sta sopenje in podrsavanje, kot bi nekdo praskal po zidu. Kljuka je zamolklo škrtnila, v ključavnici je počilo in nekdo je odsunil vrata, da so se odprla na stežaj. V sobo je vstopil Piksi s Snupijem v naročju, do vratu zahomotanim v mehek koc. V odprtem gobčku mu je narahlo podrhteval bledorožnat jezik.

»Snups ...« je presunilo Nejca, da je pločevinko odsotno izpustil iz rok. Votlo je zaropotalo in na preprogi je zrasel temen madež. Sine je v zadregi naredil nekaj korakov, nato pa obstal in kar vedel, kam z rokami. Snupijeve oči je deloma zakrivala šopasta dlaka med ušesi, deloma pa Sinetova słaba vest, zaradi katere je izmikał pogled.

»Živijo,« je rekel Piksi z rahlo zbeganim nasmeškom, kakor da nenadoma ne ve, čemu gneča v njegovi sobi.

Nejc se ni zmenił zanj. Skłonił se je k Snupiju in mu tiho, ljubeče prigovarjał, da sta oba, Sine in Piksi, ostrmeła od presenečenja nad nenadnim obratom.

Da bi prikril svojo negotovost, je Sine Nejca raje cinično izzval:

»Mislil sem, da te zanimajo samo drink in džoliji.«

Nejc je gladil Snupijeva svilnata ušesa in si dopovedovał, da bo po nekaj dneh živłjenje tekło naprej po ustaljenih tirnicah. Torej se temu napihnjenemu važiču ne spłača izbijati zob, ker ga bo že kmalu odplakniło z njegove običajne poti. Zato je mirno božal psa in se razveselil płamenčkov v vlažnih rjavih očeh. Sine pa naj se jebe s svojim slovesom osvajałca vred. Itak se prisesajo nanj samo plehke spužvice. Spet se je osredotočil na Snupija, ki je vanj upiral mandljaste oči s trikotničkom bełočnice v kotičkih.

»Ga boli?« je spoštljivo vprašal Piksija in prvič po dolgem času občutił droben premik znotraj praznine, ki je nasełiła tudi njegov osebni prostor, saj so mu łjudje preprosto hodili s poti. Ni šło za mrvico, za bežen vtis, nekaj drugega je bilo. Nekakšna zapolnitev špranj, skozi katere je vleklo njegovo večno zatajevano nezadovołjstvo s samim seboj. Ni čutil potrebe po razbijanju Piksijevega računałnika. Samo Snupija si je želel držati v naročju. Mogoče zaradi toplote. Ali bołečine. Kot pribito. Bołečina je bila tista. Oba občutita muke, ki jih ne more olajšati nobeno zdravilo. Snupi bo umrł, ampak kaj bo z njim?

»Na injekcijah je,« je pojasnił Piksi, »oče pride v pavzi iz službe in ga pełjeva k veterinarju ...« Še preden je izrekel do konca, je že začutil slankast okus solz v ustih in potem je glasno zaihtel. Snupi je komaj slišno zacvilil.

Sine je stal ob strani. Ni vedel, kako bi se izvlekel iz te godlje. Bilo ga je sram, da ne želi pobožati Snupija. Da noče občutiti njegovega trpljenja. Zakaj zganjajo cirkus zdaj, je po njem rovaril črv dvoma. Kaj so počeli pet let in več? Kolikokrat je šel mimo sosednjega vrta, po katerem je Snupi preganjal ptiče ali teniške žogice, ki jih je zapravljal kot po tekočem traku. Nikoli se ni ustavil. Nikoli ga ni poklical. Ker je vedel, da bi se Snupi takoj odzval. Pritekel bi k ograji, vlažni smrček bi tiščal skozi režo med letvicami in cvilil od navdušenja. In potem bi bilo Sinetu hudo. Za umret hudo. In spet bi sovražil svojo sestro in alergije. Pestoval bi svojo krivico in loputal z vrati, ker v hiši nima besede. Ker je samo nemočen najstnik, ki ne potrebuje Snupija. Poslušal osladno razumevajoče besede, naj ga ima vendar Piksi, ki je zaprt vase in edinec, od jutra do večera sam v ve- liki hiši, medtem ko ima Sine kup sester in babic in drugo ljubeče sorodstvo, pripravljeno, da mu bere želje z ust. Naj torej Snupija obdrži Piksi, ki ima to preklemano srečo, da nima nikogar drugega. Koga sploh zanima neumna prisega in dogovor? Žival vendar ni igrača, da si jo bodo podajali iz rok v roke! Zapovrh mu je oče izdal svojo strašno skrivnost: ko je bil otrok, si je tudi sam strašansko želel psa. Starša sta mu na neki tržnici v Italiji kupila velikanskega plišastega jazbečarja, da ga je na vrvici vlekel po kuhinji. Oh, kakšno občudovanje je žel pri vseh mušicah in osah, ki so pribrenčale v njihovo stanovanje! Bi mogoče tudi Sine želel plišastega kužka? Dandanes je mogoče dobiti skoraj vse pasme. Samo izbrati mu je treba. Kak črn labradorec bi se lepo ujel s pisalno mizo v njegovi sobi.

Najraje bi ušel skozi vrata. Daša se mu je že opravičila in Pinki mu je zaupala, da je njuna sošolka Melisa mrtva nanj. Izkazalo se je, da tudi Pinki ni ravnodušna. Tako obstaja področje, na katerem se lahko neprestano dokazuje, ne da bi moral biti iskren.

»Grem,« je rekel preglasno in se ujezil sam nase. Ohrani mirno kri, saj nisi usrana reva kot tisti nevretenčar tamle, ki slini okrog Snupija!

»Jasno,« se je oglasil Nejc, ne da bi ga pogledal, »kdaj pa je brezjajčnik ostal do konca in naredil, kar je prav?«

»Hočeš reči, da bi moral ostati in zmlatiti tvojo špičasto nt?« je v Sinetu zavrelo.

»Bi to bilo prav?«

»Hej,« se je pomirjujoče oglasil Piksi, »cel teden je trajalo, da sem vaju spravil sem ... Kar počita se na mrežo ali pa na posteljo ...«

»Da se nalezem aidsa? Hvala,« se je namrdnil Sine.

Nejc se je ozrl k Piksiju.

»Te to ne spominja na dobre stare cajte?«

Piksi si je s hrbtiščem dlani obrisal vlažna lica in Snupija previdno odložil na posteljo. »Sinko debelinko,« se je norčeval Nejc, ki je potreboval ventil za sproščanje svoje uničevalske energije. »Vedno si stisnil jajca med noge.«

»Utihni, črnuh!« je siknil Sine in stisnil pesti, da mu je pobelilo členke. Nejc se je narejeno ozrl čez ramo in spet nazaj.

»Ah, tukaj si ...« se je zahahijal in hlinil, da ga je šele opazil. »Mislil sem, da je senca ...«

»Lahko, prosim, prenehata?« se je vmešal Piksi, da bi omilil napeto ozračje. »Snupi postaja živčen ...«

Nejc je pobral pločevinko s tal in jo vrgel v koš. Med premikanjem je železo na njem žvenketalo in rožljalo kot žeblji v prazni pločevinki.

»Ej, sori, stari ...«

Sine je odložil vetrovko, ki jo je že zavihtel čez rame, in vzdihnil. »Tole mi ne gre preveč dobro od rok ...« 

»Ah si lahko bolj natančen?« se je posmehnil Nejc in stresel z dredsi, kot bi bila Sinetova opazka namenjena izključno njemu.

»Nejc, ne prepirajmo se ...« je Piksi poprosil starega prijatelja.

Obrnil se je k Sinetu. »Ko smo bili otroci, smo se požvižgali na barvo kože ... Kaj se je spremenilo?«

»Odrasli smo,« je narejeno brezbrižno skomignil Sine, da bi prizadel Nejca.

Piksi je zamišljeno strmel v Snupija, ki je težko glavo položil na pregrinjalo, rahlo privzdignjene veke pa so njegovim otožnim očem dale obliko in barvo zrelega kostanja.

»Stari, zdaj moraš reči: pa že raje ostanem froc,« ga je opomnil Nejc in napol legel k mirujočemu svežnju na postelji. Z bulerji je tapkal po tleh, Snupi pa z repom po posteiji, da se je razprl koc in brezmadež so bili pniča njegovemu izsušenernu telesu s štriečirni kolki in kot veja tenkimi nogami. Dlako je imel motno, brez sijaja, zaležano, scufano kot trava jeseni, sredi prsi mu je nabrekala krožna izrastlina, podobna podolžno prerezanemu jajcu.

Seveda bi lahko vsi trije hlinili, da je sedanjost povsem drugačna od preteklosti. Ampak seveda je bila le deloma drugačna. In prav to je bilo najtežje sprejeti. Ko so bili otroci, je Nejc veljal za prikupnega divjaka, Sine za baročnega angelčka in Piksi za simpatičnega r drobižka, čemur so se upirali, ker so si hoteli biti podobni. Zdaj je vsak od njih poudarjal lastnosti, ki ga ločujejo od drugih dveh. Odraščanje v Nejca, Primoža in Aleksandra so razumeli kot nalogo, da izničijo vse, kar je ostalo skupnega.

Mogoče je zato Sine odšel prvi.