Nimaš pojma/Bratje po mačku

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pogreta juha Nimaš pojma
Bratje po mačku
Janja Vidmar
Turbo sprava
Spisano: Suzana Fartek
Izdano: Vidmar, Janja (2006). Nimaš pojma. Ljubljana: Mladika. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Piksi je sanjal, da po zidu nad njegovo posteljo polzi curek črne krvi. Snupi je privezan visel s stropa in se skušal rešiti iz zanke, iz ran na trebuhu in tačkah pa mu je mezela kri. Oškropila je s posterji vesolja in črnih lukenj obložene zidove. Skušal se je izmakniti kapljam, ampak ko se je dotaknil lica, je pod prsti začutil lepljiv razmaz. Namesto krika so se mu iz grla trgali srčni utripi, oglušujoče udrihanje po nevidnem nakovalu. Zdelo se mu je, da bo umrl od srčnih udarcev. Krepnil bo. V sanjah. Z rokami je panično zaklatil okrog sebe. »Auva, kreten!«

Potreboval bi registrski pregledovalnik v samem sistemu, ga je prešinilo, ko je začutil udarec v ramo. Stanje alpha deluje! Odprl je oči in se od presenečenja prevalil na hrbet. V vretencih mu je boleče zaškrtalo. Pred seboj je zagledal Nejčev obraz s posušeno slino na bradi in krvavo podplutimi očmi. 0, bog, njegov pogled krvavi, je pomislil in se nagonsko umaknil. V hrbet gaje zbodla hrapava površina zidu. Zmedeno se je ozrl okrog sebe, nosnice pa mu je dražil duh po kiselkastem. Na rokavu svojega jopiča s kapuco je zagledal zelenkast madež z zasušenimi strdki. Dolgin z zlepljenimi lasmi mu je pod nos tiščal svoje bulerje. Mulček v prevelikih hlačah je igral game boya in se glasno pogovarjal z virtualnimi junaki. Nejc ga je potrepljal po rami in se zarežal:

»Stari moj, po dveh, treh kozarčkih pa se lahko zmeniva, kar ti paše!« 

Piksiju se je zdelo, da je na ladji. Svet se je zibal pred njegovimi očmi kot velikanska barka na viharnem morju. Zaprl je oči in jih znova odprl. Zbiral je koščke spominov in jih napikoval na ražnjič v svoji giavi. Nejca je poiskal pod vinogradi. Potem so nekam odšli, da bi nabavili dve steklenici rdečega vina. Kdaj so se vrnili? Tole ni na prostem, nekdo ga je zaprl v klet. Nekdo ga je prepričal, da je vase zlil kislo tekočino, fuj, bljak, in potem je v nogah začutil železobeton, v glavi pa metuljčke. In potem je odfrlel.

Oprl se je na mizo, opa, in se skobacal na noge. Cepnil je s stola. Kdaj so se privlekli v tole luknjo? V rumenkasti motnjavi prostora je stalo nekaj miz in stolov. Na barskem stolčku je ždel osamljen možakar, na zidu za šankom so v okvirih viseli posterji slavnih športnikov. Kaj imata skupnega šport in alkohol, se je vprašal. Tole jazbino. Mama in oče sta ga vedno svarila pred neuglednimi lokali. Ne hodi v jazbine, mu je pridigal oče, ljudem, ki imajo jasen cilj pred očmi, jazbine zameglijo pogled. Stari, povozil te je čas, bi mu najraje zabrusil, ampak po tej prvi izkušnji z alkoholom je začenjal razumeti. Bolečina je otopela pod grobimi šivi, če bi jih kdo prerezal, bi od pekočih, ostrih muk kar umrl. Snupi je ugašal. Z vsakim novim jutrom je žar v njegovih očeh šibkejši, v motnem pogledu pa še vedno tli zvestoba, da bi se sam najraje zavlekel pod tisti grm, kjer so Snupija našli pred leti, in tulil kot pes, ki žaluje za gospodarjem. Sine in Nejc ne razumeta, da izgublja najboljšega prijatelja na svetu. Da si bo moral poiskati novega med ljudmi. Kako? Ljudje vsak dan brez trohice slabe vesti izdajajo drug drugega, najbolje bo, da se nauči živeti brez bližine. Snupiju je lahko zaupal svoje strahove in najbolj skrite misli. Kadar je omahoval ali dvomil vase, mu je njegov zvesti prijatelj položil taco na koleno ali dlan. In potem je vedel, da ima prav. Sine in Nejc sta ga pustila na cedilu, zdaj ga bo, čeprav ne po svoji krivdi, tudi Snupi. Čutil je, da postaja besen nanj, ker je zbolel, zato je sprejel prvi kozarec vina in za njim še vse nasljednje. Ampak po nacejanju se je počutil še bolj ušivo. Postalo mu je žal, da je nagovoril Nejca, ki je s svojimi tovariši pisaril grafite po zidovih bližnjega skladišča sadja. Z nožem na preklop, ki so mu rekli metuljček, so rezali trto v vinogradih in metali kamne v obcestne svetilke.

»Pri nas se ga najprej nažgemo, šele pol debatiramo,« ga je podučil, ko sta stala pred skladiščem. Snupi je neozdravljivo bolan, mu je hotel reči, nekoč si se grębel zanj kot usekan. Žal Nejc svojega bebavega režanja že nekaj let ni snel z obraza in njegovo razgrajanje je postalo del lokalne folklore.

S Snupijevo smrtjo bodo pokopali še zadnjo vez med sebőj. Sine in Nejc nista bila nikoli tako nepopravljivo romantična. Samo Piksiju so se rogali, da v vsaki packi vidi skrit pomen. »Rad bi, da ga skupaj pospremimo na zadnji poti,« je rekel, medtem ko je Nejc navdušeno zapikoval vrh nožka v površino mize.

»Si govoril s tistim polizancem?«

Piksi je debelo pogoltnil, da bi umiril želodec. Še premakniti se ni drznil, da mu ne bi kiselkast curek brizgnil skozi usta.

»S Sinetom? Ja.«

»ln? Kaj pravibrezjajčna ameba?«

Da tudi ti samo furaš imidž, je hotel reči, a je samo skomignil in odrinil poln kozarec, ki ga je predenj postavil mulček z game boyem.

Nejčevo režanje je spominjalo na zavijanje samotnega volka. Tolkel se je po kolenih, ampak v njegovih dlaneh ni bilo pravega žara.

Piksi je čutil, da Nejc ni srečen. Saj. Njegovi organi bodo utonili v vinu in vodki. Zaradi poplavljenih možganov mu bo iz ušes začel teči pir. Predstavljał si je majcene čolničke v Nejčevi giavi, v katerih se vozijo brodolomčki, ostanki zdravega razuma, in vpijejo na pomoč. Mokrota v očeh mu je zamegliła pogled, ampak v polmraku zahojene luknje ni tega nihče opazil. Nenadoma se je dobro počutil. Vohal je enak obup, łasten vsem brezciłjnežem in zgubam, ki so, tako kot on, capljałi v ozadju.

»Domov moram,« ga je streslo kot na električnem stolu. Snupi se bo umikał pred njim, ko bo zaduhal postan smrad po alkoholu. Pomel si je oči, da bi pregnal zamegljenost.

»Ej, stari, počak,« je zamrmral Nejc in ga pogledal. »Rad sem imeł Snupsa ... Še vedno ga imam rad ...«

»Saj nisem mislil, da ga ne ...« je Piksija oblila rdečica. V resnici je mislil, da ga Nejc ne mara več. Na smrt mu je zameril, kajti Snupi ni izginil samo zaradi njihovih ločenih poti. Četudi ne lovijo več sku paj paglavcev ali punc ali fłaš ali vetra v laseh, bi morali vsi triie kdaj pa kdaj pokramljati o Snupiju in si navdušeno obłjubiti kopico laži. Obisk, na primer. To so dolgovali Snupiju. In svojemu prijateljstvu. Ampak pri kretenih je nemogoče računati na oliko ali morało. Mislijo, da ljudje ołiko poberejo z ołjke in da je morała vrsta sadja.

»Hej ...« je šibko zajecłjal Nejc in dredsi so mu štrłełi z głave kot vełikanski kosmat pajek.

»Kdaj se ... Kdaj se dobimo?«

Piksija je zajel občutek sreče.

»Še ta teden ...« je pokimal in se opotekeł po strmih stopnicah v pojemajočo svetlobo zgodnjega večera. V daljavi so migljale lučke na pobočjih in debel oblak se je skoraj oprijemal obzorja. Saj ni treba, da se Nejcu sanja, zakaj gre, je premišljeval, ko mu je svež zrak zbistril glavo. Še sam ni dobro vedel, kakšen je načrt. V bistvu ni šlo za spravo. Ali maščevanje. Verjel je le, da je bil Snupi simbol njihovega prijatełjstva. Torej je čas, da se spet snidejo in za zmeraj sklenejo pomembno poglavje svojega živijenja. Ali pa se zdi pomembno samo njemu. Otročarija ali ne, verjel je, da v Snupiju tiči neskončna duša. In navdušeno je pospešil korak. Svojemu štirinožnemu prijatelju mora povedati dobro novico.

Nekaj pa drži kot pribito: alkohola se ne pritakne več.