Nimaš pojma/Zrelostni izpit

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Turbo sprava Nimaš pojma
Zrelostni izpit
Janja Vidmar
Namesto konca še 1;2
Spisano: Suzana Fartek
Izdano: Vidmar, Janja (2006). Nimaš pojma. Ljubljana: Mladika. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sedeli so v svetli, zračni čakainici, ki je bila živo nasprotje njihovega počutja. Poklapano so si podpirali brado, Piksi je tiho jokal. Snupija je čakal odrešujoč konec, nanje pa je legla žalost kot težka odrska zavesa.

Shiran psiček je ležal v odprtem zabojniku, ki so ga položili nanízko mizico íz plastične mase. Kot velikanski zamašek je štrlela iz brezmadežnih tal.

Piksi je zabojnik obložil s svojimi nošenimi mikicami, da bi Snupiju pričaral občutek svojega objema. Pod glavo mu je položil Sinetovo jopo, ki mu jo je spletla nona, priložil je še Nejčevo najljubšo usnjeno ovratnico z neti in disketo z zametki svojega antivirusnega programa.

Vsi trije so opazovali slabotno dviganje in upadanje Snupijevega prsnega koša. Suhe tačke so mu nekajkrat krčevito zatrzale in ob njegovem nemem, vdanem prenašanju bolečine se je vsem trem trgalo srce, čeprav ob mukah, ki jih trpijo ljudje, praviloma ostajajo ravnodušni.

Sinetu se je nenadoma zalomil glas: »Tak je, kot takrat ...«

»... ko smo ga našli ...« ga je dopolnil Nejc. »Čeprav mu zdaj raste tista stvar.«

»Podkožni tumor,« je mukoma izdavil Piksi, saj se mu je grlo zadrgnilo v vozel, debel kot figa v materinih laseh. Mama brez trkanja ni več vdirala v njegovo sobo. Pravzaprav zadnje čase sploh ni več vstopala vanjo. Snupi pa je za razliko od nje njegovo sobo le redko zapuščal. Tega dne jo je tudi on zapustil za vedno. Piksija so v nosu ščemele solze, zato se je glasno odkrhal in pogoltnil vse, kar se mu je nabralo v goltancu. A ni zaleglo za dolgo. Vsaka pora njegovega telesa je v bolečih krčih iztiskala sledove žalosti. Končno je tako silovito zahlipal, da sta Sine in Nejc prestrašeno odkočila.

Nejc, ki se že kakih deset dni ni pritaknil pijače, je bil tudi sam povožen kot žaba na cesti. Na čelu mu je utripala prava pravcata krčna žila in v sencih so mu izstopale modrikaste kapilare, da je bil tak kot vzorec za tapete. Levo dlan je zapiral in odpiral, desnico pa je položil čez koleno, da bi umiril nenadzorovan dreget v nogah.

Takole razvršeni okrog Snupija so spominjali na veliko sončnico s temnim, krznenim očescem na sredini. Sestra pri sprejemnem pultu jih je včasih ošinila z zamišljenim pogledom, gospa z majhnim zabojnikom, v katerem je prenašala bolnega zajčka, jim je razumevajoče pokimala. Potem je Piksi pokleknil in prijel Snupijevo tačko. S prstom je risal nevidne sledi po mehkih, toplih blazinicah.

Nejc se je dotikal Snupijevega svilnatega ušesa in Sine se je s prsti plaho pretipal na vsega nekaj centimetrov razdalje.

»Kdo je tvoj najboljši prijatelj?« je Piksi tiho vprašal Nejca.

»Furmi, Krizi, Mišo …« je naštevla Nejc in čez čas dodal: »V bistvu nihče.«

»Sine?«

Stol je zaškripal, Sinetov jopič pa zašelestel kot jesensko listje, ko se je ječe premaknil in se z glavo naslonil na zid.

Piksi in Sine sta pričakujoče buljila vanj, ampak Sine se je samo obžalujoče nasmehnil.

»Bog ve, ali ima Iza še tako rit ...« je rekel Nejc.

Piksi in Sine sta se začudeno spogledala.

»To pravim samo zato, da se ne bi zacmeril,« je pojasnil Nejc. »Poskusita! Ker smo kot babe.«

»Ne vem, vprašaj njenega tipa,« je odvrnil Sine.

Nejc ju je zarotniško pogledal.

»Mater, če pomislita, po vsem tistem zevanju v Izine joške in rit, človek ne bi nikoli pomislil, da bo Sine, največji puncomrzec v vesolju, šarmiral bejbe, jaz pa pir pa vodko ...« Nejc je odparal nitko z rokava in jo začel žvečiti.

»Smrdiš po piru ...« je rekel Sine.

»Glava me bolí,« je odvrnil Nejc in se obrnil na drugo stran. Na licu je imel odtis dlani, vendar se ni nihče zarežal. Dotikali so se Snupija, ki je mirno ležal med njimi in se pustil božati.

»V bistvu smo Snupija našli, preden smo se skregali,« se je zamislil Sine in zaprl oči. Premagal je odpor in dlan mu je skoraj lastniško počivala na Snupijevi mehki toploti. Zdaj roke ni več maral umakniti. Morali ju bodo prišiti skupaj.

»Nismo se toliko igrali skupaj z njim,« je priznal Piksi in prste zakopal globije v šope dolge dlake za ušesi. »Mogoče nekaj tednov ...«

»Do zime ...« je Nejc presenetil z izbrušenim spominom. »Tistega leta dolgo ni bilo snega, Boris je šizil zaradi smučanja, od konca popetnih do začetka jesenskih počitnic smo se še dvakrat pobotali.«

»Zaradi Snupija,« ga je opomnil Piksi.

Nejc je nehal žvečiti nitko in jo izpljunil.

»Odpuljeno ...« je vzkliknil in zakrilil z rokami, »pretiravaš, stari. Pa saj smo bili frendi, še preden se je Snupi rodil! Nismo se pobotali zaradi Snupija, ampak zaradi nas.«

»Tišje, prosim,« jih je opomnila sprejemna sestra za okencem.

»Midva s Piksijem,« je rekel Sine, »midva sva bila prijatelja še preden se je Snupi rodil. Ti si prišel kasneje.«

»Sem za!« si je Nejc začel vihati rokave. »Kar preštudirajva najino mnenje v dobrem mlatenju ...«

Sine in Piksi sta zabodeno bolščala vanj.

»Imata prav, butasta ideja,« je priznal Nejc, se sklonil in Snupija poljubil na teme. »Dobrih idej mi je zmanjkalo, odkar nismo več klapa ...«

Vsi trije so se spet sklonili k zabojniku, iztegnili dolge noge, kot je naneslo, in v mislih potovali po skupnih spominih. Bilo jih je mnogo, tudi takih, po katerih ni skakljal Snupi. »Uganita, katero melodijo imam zdajle v giavi ...« se je oglasil Sine in se olajšano zahihital, kot da si je oddahnil od težkega bremena.

»Refren od Nimaš pojma,« je resno odvrnil Piksi, »ker ta hodi tudi meni po glavi ...«

»Hej, tvoja mati jo je vedno pela ... Uf, definitivno ima najslabši posluh,« se je zarežal Nejc z rokami, spodvitimi pod glavo, »kot da bi z motorko žagal po violini.«

Prasnili so v smeh in božali Snupija, ki je celo slabotno dvignil glavo, njegov gobček pa je bil, naj se sliši še tako neverjetno, ukrivljen v hudomušen nasmešek.

»Postanimo spet takšni prijatelji,« se je nenadoma razvnel Piksi, »da če gre eden v Ameriko, mu druga dva sledita ...«

»Huh, počasi, stari ...« se je Sine nerodno skobacal na noge, kakor da se vzpenja iz bazena. »Najprej Snupi, pol žalovanje, šele na koncu frendi ...«

»Naa,« je lenobno odkimal Nejc in izzivalno zijal v Sineta.

»Takoj.«

Skozi nihajna vrata je vstopil visok možakar v odpeti halji. V njegovih udrtih očeh je počivalo razumevanje.

»Tukaj se boste poslovili od prijatelja, fantje,« je sočutno rekel.

Spogledali so se kot nekoč.

»Mogoče bi ga morali še prej odnesti k ribniku,« se je Sinetu lomil glas.

»K staremu mlinu,« je zamrmral Nejc.

»Ne,« je odločil Piksi, »preveč trpi.«

Snupija je objel, roke je zakopal v toploto, ki je ne bo nikoli več občutil, in zazdelo se mu je, da mu je srce zdrsnilo nekam na dno prsnega koša, kjer si s težavo izbojuje vsak utrip. Po hrbtu so mu polzele mrzle srage, telo mu je spreletaval drget, zaradi katerega je komaj ohranjal ravnotežje.

Potem pa je začutil roke na ramenih in okrog pasu. Njegovo vidno polje je potemnelo, ker sta prijatelja nad njima s Snupijem sklenila varen most iz prepletenih dlani.