Neman in Belana
← Zidanje Prage | Pripovedke za mladino II. zvezek Neman in Belana Fran Hubad |
Marko Bogatin in Vasilij Bezčastnik → |
|
Neman in Belana
Slovenska narodna pripovedka po B. Raič-u
Ubog pa pošten oče je imel sina Nemana in hčer Belano. Na smrtnej postelji pokliče otroka k sebi ter jima živo naroča, naj bi se ne zapustila nikdar do smrti, ampak drug drugemu pomagala v vseh nadlogah in nesrečah. Belanu izroči še meč in reče: ,,Kadar bodeš v sili, mahni krepko ž njim in vse se bode podiralo pred teboj, kakor da bi kosec kosil travo po travniku!"Komaj je bil oče izgovoril te besede, izdahne svojo dušo in umrje. Žalostna jokata Neman in Belana, ubogi siroti, za svojim dobrim očetom.
Ko je bil oče pokopan, reče Neman Belani: „Veš kaj, doma ne moreva živeti; jaz znam lepo gosti na javorove gosli, a ti prepevaš tako sladko kakor slavček v košatem gaji. Idiva po svetu, mor¬da se bode nama bolje godilo nego-li doma?" Sestri je bilo to po godu in odpravita se posvetu.Prišedša v velik gozd sedeta pod senčnato drevo in brat reče sestrici: „Kratkočasiva se z veselo god¬bo in z milim petjem. Ti zapoj, a jaz bodem godel na goslicah." Začneta, in skladalo se jima je, kakor bi se glasile Vile planinkinje.
V istem gozdu so pa imeli razbojniki svoj dom. Ko čujejo godbo in petje, pridejo poslušat. Neman zapazi dvanajst razbojnikov in njihovega poglavarja.
Urno skoči na nogi, izdere meč iz nožnice in jih poseka vseh dvanajst s poglavarjem vred. Razboj¬niški poglavar je pa bil še mlad človek rudečega lica in brdke rasti, zato se je Delani zelo smilil. Žalostila se je, da ga ni mogla oteti bratovega meča, in da ga ne more več oživeti.
Nemarni se je dobro zdelo, da so imeli raz¬bojniki svoje zakotje v tem gozdu, zatorej reče sestrici: ,,Idiva po šumi iskat; če naj deva njihovo bi¬vališče, živiva lehko ondu do smrti. "Napravita se na pot. Ne gresta daleč, pa vže ugledata kolibo, kjer so stanovali razbojniki. Vesela stopita v hišico in jo najdeta polno raznih stvari, potrebnih za gospodarstvo. Na klinu je visel lok s pušicami. Neman sname lok s klina in reče ses¬trici: ,,Jaz poj dem na lov ter nastrelim nama div¬jačine v hrano, a ti lepo gospodinji doma."
Obesivši lok preko rame, otide. Belano je v tem vedno mikal razbojniški glavar, da-si je bil mrtev. Premišljevala je, kako bi ga oživela. Ozirajoč se po hiši ugleda na oknu piskrec. Nanj je bil prilepjen listič in na lističu je bilo zapisano: „Če namažeš mrtveca s tem oljem, mora takoj oživeti, če je tudi že dva dni mrtev."
Vesela vzame sestrica lonček, steče k mrtvemu razbojniku in ga pomaže po temenu, sencih, zatil-niku in po ranah. In glej! mrtvec spregleda, začne se gibati, vstane, lepo se zahvali ter gre ž njo v zazbojniški brlog.
Na potu mu je pripovedovala Belana, da je bratec odišel zverine streljat ter se skoro vrne do¬mov. Oživljeni razbojnik jej reče: „Nebova se po¬gajala dobro se tvojim bratom, če me prišedši domov ugleda pri tebi. Veš, kaj naj storiva, da se ga zne¬biva. Jaz se skrijem pod posteljo, a ti se napravi bolno. Kadar pride brat domov, reci mu: ,,Bratec ljubi! ne vem kaj se mi je pripetilo, zbolela sem. Morda bi mi pomogel. Ne daleč od tod proti solnčnemu vzhodu v nekej votlini so volkovi; idi tja po volčjega mleka, to bi pomagalo tvojej sestri v bolezni. Volkovi so pa ondu tako hudi, da člo¬veka hipoma raztrgajo.
Tako se bodeva znebila tvojega brata. Če pa od ondod domov pride, pošlji ga v drug brlog proti severu; ondu se skrivajo medvedi, ki so še hujši od volkov; pri njih naj prosi medvedje zvare. Ako bi se pa utegnilo prigoditi, da bi se vrnil tudi od on¬dod, pošlji ga v tretjo jamo proti zahodu, kjer so levi doma; od tod se izvestno nikoli več ne povrne."
Tak naklep je sestrica mahoma spolnila.
Ljubeznivi bratec pride domov, obložen z na-streljeno zverijadjo ter zagleda sestrico bolno na postelji. Prestraši se in jo hitro popraša, kaj bi jej bilo. Ona mu odgovori: ,,Bratec moj dragi! na smrt sem zbolela; idi proti solnčnemu vzhodu v globoko votlino; ondu so volkovi. Poprosi volčico, naj ti da mleka; to me najbrže ozdravi."
Neman odloži torbo in lok ter odide k volkom, pa zaprosi volčico mleka. Ona mu da ne samo mleka, temveč prižene tudi mladega volka, podari mu ga in reče: ,,Ženi ga s seboj, nekdaj ti bode še pomagal!"
Brat se zahvali, prinese Belani zdravilo, a volka zapre v hlev ter mu da jesti.
Za nek čas pa mu veli sestrica zopet: „Bra-tec moj dragi! meni ni bolje; idi proti severu, ondii najdeš medvede. Poprosi medvedko naj ti da mleka, morda me bo ozdravilo to!"
Zeleč pomagati sestrici, napoti se Neman. Kadar pride do brloga, stala je vže medvedka zunaj in ga je vprašala, kaj bi rad. On jo poprosi mleka za bolno sestrico. Hitro mu ga da medvedka, a po¬nudi mu tudi medvedče, rekoč: „Vzemi si ga, ko¬ristilo ti bode še kdaj!"
Vesel se zahvali mladenič, vrne se domov, izroči zdravilo sestri, a mladega medveda zapre v hlev k volku.
Belana pa reče bratu tretjin: „Mili moj bratec, tudi to zdravilo mi ni pomagalo; bržčas bodem mo¬rala umreti. Pojdi še v tretjo jamo proti zahodu k levom; morda mi pomore levinje mleko!
Tudi zdaj je slušal Neman sestrico, da-si je mislil sam v sebi: Levi mi izvestno izmerijo kožo, ali oporoke svojega očeta ne pozabim nikoli. Drhteč pride do levje jame, in glej! levinja ga je vže ča¬kala pred brlogom in ga vprašala, kaj bi rad. „Mle-ka za svojo bolno sestrico!" Rada mu ga da levinja a po vrhu še levče z besedami: „Vzemi ga, utegne ti pomagati še kdaj!"
Lepo se zahvali hubeznjivi bratec, nese mleko sestrici domov, a levče zapre v hlev in nanosi zve¬rinam obilo mesa.
Belana se je zelo čudila njegovej moči in srčnosti ter ga vprašala, hako je to, da ga niso zveri raztrgale. Neman odgovori: „Ničesar na svetu se ne bojim, [dokler sem svoboden; desnica moja maha krepko z očetovim mečem; samo tedaj bi oslabel, ako bi mi kdo zvezal palca na rokah."
Sestra mu reče, da bi rada videla, če je to resnica. Sklone se na postelji, vzame žilavo nit, a on dene sam roki na hrbet, da mu sestra trdno vkupe zadrgne palca.
Na to skoči razbojnik izpod postelje ter zav¬pije: „Zdaj pa jaz naredim s teboj, kakor si storil ti z menoj in z mojimi tovariši. Zdaj ti je smrt gotova!"
Neman ostrmi, ugledavši oživljenega razbojnika, ter reče sestrici: „Mila mi sestrička! koliko sem se trudil za tebe, a ti me predajaš smrti. Odvezi mi palca samo za trenotek in zapoj mi pesenco pred smrtjo!" Belana se ga usmili ter oddrgne nit. A Neman zagrabi naglo svoj meč in — kakor bi blisnilo. razseka razbojnika na drobne koščeke. Sestri pa reče: „Tu ga imaš razbojnika, ki je hotel biti ubi¬jalec meni!"Jezen pusti Belano v kolibi, vzame svoj meč, pokliče tri zveri — poznale so ga vže in vzrastle so bile, ker jih je dobro hranil — ter gre z njimi kri¬žem sveta.Hodi in hodi čez široke planjave, globoke re¬ke, po zelenih gorah in neizmernih puščavah ter pride pred veliko mesto. Ko se izprehaja po ulicah, vidi, da je vse črno oblečeno in žalostno. Radove¬den vpraša moža, ki je šel žalosten preko trga, kaj vse to pomeni. Ta mu odgovori: ,,Pod tem mostom leži zmaj, glavo moli v reko, katera teče mimo mesta. Pošast bi nam razrušila vse mesto, ako bi jej ne darovali vsak teden po jedno deklico. Pri mostu po¬moli glavo iz reke in jo požre. Vse naše hčere nam je vže zmaj požrl. Danes pride kraljeva hči na vrsto. Zato je vse žalostno. Mnogo junakov je vže sku¬šalo pogubiti to počast, ali nobeden se ni vrnil živ iz boja."
„Kaj, ko bi poskusil jaz svojo srečo," misli Neman sam pri sebi. Zanašal se je nekoliko tudi na pomoč svojih zverin, katere so tekale za njim kakor psički; vsi ljudje so se čudili njegovim spremljevalcem. Srčno stopa proti mostu. Ravno je sprevajal duhovnik objokano kraljičino črno oblečeno, na breg k zmajevemu žrelu. Na tisoče ljudi je gledalo z oken ta prežalostni prizor. Pogumno stopi Neman k nesrečnej deklici in se jej ponudi v rešitev. Mno¬žica ljudi pa je jela kričati na ves glas: „Ako jo rešiš, bodi naš kralj in zaročnik njen!" Bleda in prepa-dena, malo ne vže brezvestna se mu ponudi kralji¬čina v zaročnico, da-si ni mogla verovati, da bi jo mogel oteti zmajevega žrela.
Komaj pride deklica z mladim junakom na breg, pomoli zmaj svojo peklensko glavo na suho, žrelo se mu razgrne široko, ogenj mu šviga iz grla, iz nosnic se mu pa vali dim kakor iz lončarske peč-nice. Vže hoče zagrabiti pošast nedolžno deklico, kar pomigne Neman svojim zverinam. Volk in med¬ved skočita nad zmaja, zgrabita ga vsak za jedno uho a lev udari s šapama po zmajevih očeh, da mu jih izdere obe na jedenkrat. Zmaj zarujove, da je vsem zazvenelo po ušesih, otresa z glavo ali ne more se otresti ne volka ne medveda. Gledalce obide tak strah in groza, da se poskrijejo po sveh kotih. V tem zavihti junak svoj meč, in glej! kakor strela z neba zadene glavo zmajevo in jo prekolje na dvoje. Mrtva pade pošast na tla in zverine jo raztrgajo na drobne kosce. V omedlevici je ležala kraljičina na pesku ob bregu. Neman jo vzdigne in ji podpre glavo, da bi se prej zavedla. Ker je bilo potihnilo rujovenje divjih zveri, priplazijo se ljudje iz svojih kotov in iz tisoč in tisoč grl se začuje slava mlademu junaku. Kraljičina se zbudi iz omedlevice; Neman jej poda roko in jo spremi z zverinami v grad.
Veselja ni bilo zdaj ne konca ne kraja; od vseh strani je vrelo ljudstvo vkupe, da bi se nagle-dalo slavnega junaka.
Kmalu sta bila raročena Neman in kraljičina.
Pred poroko se pa spomni bratec svoje sestre in očetovih besed. Zatorej se poslovi od neveste za nekaj dni in gre z zverinami po sestro.
Ali pot je bila dolga, daljša nego li si je mis¬lil Neman; preteklo je več mesecev, predno se je mogel vrniti z Belano.
Kadar se vrne v mesto, bilo je vse nakinčano; zastave so vihrale z oken, po hišah so viseli venci, a ljudstvo se je pražnje oblečeno gnjetlo po ulicah.
"To je vse meni na čast", misli si Neman ter stopa s sestro in spremljevalci naravnost proti gradu. Ali straža ga ustavi in reče: „Danes ne sme nihče h kraljičini, ker se ravno pripravlja za poroko!" Neman ostrmi in reče: „Saj sem jaz njen ženin!" Ali straža mu se zasmeje in ga zapodi izpred vrat. Žalosten se vrne v mesto in sede v krčmo.
Ker ni bilo Nemana nazaj ob onem času, ka¬kor je bil rekel pri odhodu, pride nekega dne zvit hlapec, ki je bil po rasti Nemanu ves podoben v grad in reče kraljičini: „Jaz sem te otel smrti; zveri so mi ušle na potu, a sestre nisem našel. Zdaj pri¬dem sam, da se poročiva."
Kraljičini se je vse to čudno zdelo, ali kaj je hotela. Z zvitimi besedami se je Minil hlapec lju¬dem, vsi so ga častili kot svojega rešitelja in zahte¬vali so, naj se kraljičina poroči ž njim. Prisiljena se je pripravljala za poroko. Predno so pa šli svatje v cerkev, bila je velika gostija.
Neman je vse to zvedel v krčmi. Hitro na¬piše listek, dene ga v jerbašček ter ga da volku med zobe, da ga ponese v grad. Volk priteče, skoči preko straže, katera ga je hotela odgnati, pa naravnost h kraljičini, katera je sedela za mizo. Ta se začudi, vzame mu jerbašček iz gobca in bere: „Moj gospo¬dar bi rad jedel pečenko s kraljeve mize." Kralji¬čina se čudi in vpraša ženina, kaj to pomeni. Ta jej odgovori: „Izvestno je našel volk novega gospo¬darja. Bodi mu! dobro mi je pomagal. Pošlji nje¬govemu novemu gospodarju kos pečenke."
Kraljičina odreže sama najlepši kos pečenke, dene jo v jerbašek ter ga da volku, kateri takoj steče k gospodarju.
Ali Neman napiše hitro drug listek in ga da medvedu, da ga ponese nevesti v grad.
Kraljičina se začudi, ko prikobaea medved v dvorano in postavi jerbašček pred njo. Na listu je bilo zapisano: Moj gospodar bi rad jedel pogačo s kraljeve mize!"
„Kako je pa to, da se ne oglasi gospodar sam," misli si kraljičina. Njen ženin pa obledi, ko zagleda medveda, vender se izgovarja kakor prvič. Kralji¬čina da celo pogačo medvedu, kateri takoj steče ž njo v mesto.
Ali kmalu pride tudi lev s jerbaščkom in z listkom. „Moj gospodar bi tudi rad pil vina s kral¬jeve mize."
Ženin obledi kakor stena, ko ga kraljičina vpraša, kaj naj stori zdaj. Nevesta pošlje po levu tudi vina, ob jednem pa reče straži, naj dirja za levom in pripelje njegovega gospodarja k mizi.
Kmalu pripelje straža Nemana in sestro v grad. Vsa gospoda vstane in se čudi, kaj bode iz tega. Nepravemu ženinu so kapale debele solze s čela, tako vroče mu je prihajalo.
Kraljičina je vže mislila, da to ne more biti po pravici, vender prosi gospodo, naj je in pije dalje novega gosta in njegovo sestro pa posadi tudi za mizo in ju pogosti prav slavno.
Predno se pa odpravijo k poroki, reče kralji¬čina ženinu, naj pove še jedenkrat, kako jo je otel in premagal zmaja, ker je bilo mnogo gospode, ka¬teri še niso slišali vsega.
Nepravi ženin se začne lagati; ker je pa še vse dosti dobro vedel, bil bi se skoraj zmuzal. V tem pa popraša Neman, kaj so storili z zmajevo glavo. ,,Hranila sem jo za vedni spomin", reče kraljičina.
„Rad bi jo videl; storite mi to ljubav in poka¬žite mi jo", prosi Neman.
Kraljičina pomigne in deset služabnikov prinese zmajevo glavo. Vse se jej čudi; osupelo gledajo strašno zobovje in močne čeljusti. Zdajci pa reče Neman: „Neman: „Kako je to, da manjka kos je¬zika." — „Odsekal sem ga, ko sem mahnil z mečem po glavi," jeclja nepravi ženin.
Neman seže v žep, potegne nekaj iz njega, pokaže gospodi in reče: „Ali ni to kos jezika? Glej¬te kako dobro se prilega na jezik v zmajevem žrelu!" Pri teh besedah spozna kraljičina pravega rešitelja, a zviti hlapec se trese od jeze ter hoče meč poteg¬niti, da bi posekal Nemana, ali zveri planejo pri tej priči nanj ter ga raztrgajo. Neman in kraljičina gresta naravnost k poroki.
Kadar pridejo iz cerkve, pogladi nevesta tudi volka, medveda in leva, ali glej, v tem [hipu so stali pred njo trije zali mladeniči. Nizko se priklo-nejo kraljičini in povedo veselemu Nemanu, da so beli duhovi, poslani, da pomagajo njemu k sreči. Potem izginejo, ter jih ni bilo videti nikjer.
Neman je živel mnogo let v velikej sreči s svojo soprugo in Belana je bila prva na kraljevem dvoru.